Nadaljevanje iz: Jože Ekart, Prepolje, zaplemba gostilne [2]

Ta si ne more izbrati takšnega poklica, ker je oče zapornik

Trdi komunistični režim je začutil tudi brat Tonček, ki je takrat končal osemletko in je želel nadaljevati šolanje ter postati lekarnar. Žal oblastniki česa takega niso dopustili, rekoč: »Ne, to pa ne gre! Ta si ne more izbrati takšnega poklica, ker je oče zapornik!« Tudi otrokom niso prizanašali. Izbrati je smel le trgovski poklic.

Očeta so iz mariborskih zaporov preselili v Ljubljano. Zaporniški čas ga je psihično in fizično zaznamoval za vedno. Nič čudnega, da so se mu v spominih na ta kruti in krivični čas orosile oči.

»Življenske in higienske razmere so ble katastrofalne. Zapornikof nas je blo ogromno, v enem prostori dosti več, ko bi blo to normalno. Dobivali smo hrano, ki je niti pes ne bi povohal, pakete, ki sn jih dobival od doma, pa so pokrali stražari. Za tisto najbol nujno potrebo smo meli v koti celice posodo.

Praznla se je enkrat na den, da je zaudarjalo ko hudič! Spali smo na deskah, pokriti s staro smrdljivo odejo, največi problem pa so ble uši in stenice. Blo je nevzdržno! Ni blo malo takih, ki so se v trenutkih obupa odločli za samomor,« je povedal.

Po ukradeno spalnico je v Lendavo morala mama z najetim prevozom

Čez čas so se zaporniške razmere nekoliko izboljšale, saj so bili mnogi razporejeni na razna delovna mesta v taborišča. Oče je bil dodeljen v mizarsko delavnico, kjer so izdelovali različno pohištvo. Čas je ob delu tekel hitreje in manj stresno.

Medtem so sorodniki in znanci pisali številne pritožbe z izjavami prič, ki v prvem letu niso rodile sadov, kmalu pa so začeli pihati ugodnejši vetrovi. Počasi, a vztrajno so odpihnili temačne oblake in nad našo hišo so posijali prvi žarki upanja.

Udbovec Z. T. bi moral po letu in pol vrniti ukradeno spalnico, a je ni pripeljal nazaj. Po spalnico je v Lendavo morala mama z najetim prevozom, kajti v tistih časih bi bilo za pripadnika režima nespodobno, da bi vračal nakradeno.

Oče in mama sta postala najemnika na lastni zaplenjeni zemlji

Po dveh letih trpljenja so leta 1950 iz zapora izpustili tudi očeta. Zopet smo postali srečna družina, čeprav močno izropana in redno politično nadzorovana. Oče in mama sta postala najemnika na lastni zaplenjeni zemlji, gostilna in trgovina pa sta bili zaprti. Težave so se še kar vrstile. Star sem bil osem let in se dobro spominjam dneva, ko je teta Greta prihitela iz Maribora s pretresljivo novico: »Na občini mi je znanec zaupal, da bodo vse večje prostore zarubili in jih dali zadrugam. Vaša gostilniška dvorana bo zagotovo odvzeta, zato hitro nekaj napravi. Že čez dva dni pridejo občinari popisovat vse večje hiše.«

Tovariš Ekart, zakaj pa ste pregradil dvorano na tri dele?

Oče je v trenutku vedel, kaj mora storiti. Sedel je na kolo, se odpeljal v Kungoto do zidarja Metličarja in še isto noč so veliko gostinsko dvorano pregradili na tri dele. Tudi sam sem na začetku pomagal nositi opeko in radovedno spraševal: »Atek, zake bi nam radi vzeli hišo? Tisti, ki nieke vzeme, je tat!«

Ker je bilo mojih takšnih in podobnih vprašanj preveč, hkrati pa je bil že čas, da otrok leže k počitku, je oče poklical mamo, ki me je spravila v posteljo. Ko sem zjutraj vstal, sta bila oče in zidar pri zajtrku. Gradnja vmesnih sten je bila končana, likof pa sta zadovoljno zalila.

Čez dva dni so res prišli občinski ogledniki in začudeni spraševali očeta: »Tovariš Ekart, zakaj pa ste pregradil dvorano na tri dele?« »Zake? Ja, ke nena vite, da mam tri otroke, ki so z dneva v den vse veči? Vsak otrok nuca kaki plac,« je povedal in čutil neizmerno srečo. Gostinsko dvorano je rešil na iznajdljiv način, vsi trije prostori pa še danes služijo gostinski dejavnosti.

Koliko solz, želja, moči in trdne volje je bilo potrebnih

Danes pogosto razmišljam o starših. Koliko solz, želja, moči in trdne volje je bilo potrebnih, da sta lahko premagala vse krivice? Koliko je bilo dela in žuljev na rokah, da sta ponovno zaživela in poskrbela, da smo imeli otroci lepše življenje?

Moja starša, nekoč polna življenja, sta kljub nakopičenim krivicam, trpljenju in zagrenjenosti, ohranila še dovolj življenjske energije. Kljub krivici, ki boli in razjeda človeka, se je v njunih dušah istočasno krepila želja po življenju in dokazovanju resnice. Verjela sta, da bosta zmogla bitko z neživljenjskim režimom.

Vodilo njunega življenja je bilo upanje, trdna vera in ljubezen. Upanje, ki je sleherno jutro dajalo moč in usmerjalo utrujene korake. Ker smo ljudje duhovna bitja, moramo imeti nekaj, kar nas usmerja in vodi – to je vera. Trdne vere sta bila oba, oče in mama.

In ljubezen. Ta je največja! Že apostol Pavel je zapisal: Ko bi človeške in angelske jezike govoril, ljubezni pa bi ne imel, sem brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel preroštvo in bi vedel vse skrivnosti ter imel vso vednost in ko bi imel vso vero, tako da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal v živež vse svoje imetje in ko bi dal svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.

Posebno poglavje v življenju očeta in mame je bila ljubezen do nas otrok. Živela sta za to ljubezen, čeprav zaradi dela pogosto nista imela časa zanjo, niti je nista znala vedno pokazati.

Res je, da je bil povojni režim diktatorski, krut, neživljenjski ...

Početje fantov iz Gerečje vasi je vsekakor obsodbe vredno. Res je, da je bil povojni režim diktatorski, krut, neživljenjski in v mnogih primerih maščevalen, vendar je bilo tudi početje mladih in uporniških fantov povsem nerazumno. Uboj dveh vojakov, ki sta samo opravljala svoje delo, nikakor ne opravičuje njihovega početja. Nasprotno, bremeni jih uboja, posebej še, ker v njihovih nadaljnjih korakih ni bilo nobenega obžalovanja. Bili so otroci poštenih, delovnih in vernih staršev. Morali bi vedeti, da je prvi korak ob storjenem grehu kesanje. »Moj Bog, žal mi je, da sem grešil«, pravi molitev, ki pa je fantje niso znali in zmogli. Lahko bi se predali, obžalovali svoj greh in se pokorili, čeprav vemo, da bi jih čakala gotova smrt. Lahko bi, podobno kot je storil eden izmed njih, tudi drugi trije pobegnili preko meje. Na ta način bi rešili trpljenja svoje starše, brate, sestre, sorodnike in mnoge druge.

Ne, odločili so se za najslabšo pot. Bo, kar pač bo! Niso se zavedali dejstva, da zlo rodi še večje zlo. Niso pomislili na bolečine in trpljenje več kot sto ljudi, ki so jih zaradi njih zaprli, niso začutili njihove nemoči pred krutim in nečloveškim ravnanjem takratnih udbovskih eksekutorjev. Njihovo početje in posledično skrivaštvo ni bilo le neodgovorno, ampak tudi skrajno barabinsko. Izbrali so pot, ki je vodila preko trupel v prepad.

Kaj pa takratno sodstvo?

V gerečki zgodbi so izrekli skupno za 305 let zapornih kazni

Po koncu vojne je imela komunistična partija v rokah zakonodajno, izvršilno in sodno oblast, na novo pa je vzpostavila tudi pravosodni sistem. Po sovjetskem vzoru so bila sodišča in javno tožilstvo neposredno povezani s partijo. Začeli so se številni sodni procesi »v imenu ljudstva«, ki so po političnih direktivah potekali zelo hitro, izrečene kazni pa so bile temu primerno visoke.

V omenjeni gerečki zgodbi je bilo izrečenih skupno za 305 let zapornih kazni. Mnogi so bili mučeni, pretepeni in celo pohabljeni, dekleta posiljena, za več let so bile zapornikom odvzete državljanske pravice, zaplenili so jim zemljo in drugo premoženje. Uničene so bile mnoge družine. Ljudje so plačali ogromen davek.

Oče me je poklical z usnjeno črno aktovko v roki

Ogromen davek sta plačala tudi oče in mama, ki sta dolga leta preživljala mnoge krivice, čeprav solz nam otrokom nista kazala. Tiho tleče upanje na boljši in pravičnejši jutri, delo od jutra do večera in ljubezen do nas otrok so jima vlivali moči za življenje. Njun moto sta vedno bila poštenost in pokončnost.

V mladosti njune bolečine nisem poznal, spoznal sem jo šele dobro leto, preden smo Slovenci zadihali v svoji samostojni državi.

Nikoli ne bom pozabil trenutka, ko me je v tistih odločilnih dneh slovenskega naroda oče poklical in mi z usnjeno črno aktovko v roki in z vedrim obrazom zadovoljno rekel: »Pridi! Vzemi si par minut, da neke vidiš.« Odprl je aktovko, izvlekel kup uradnih papirjev o denacionalizaciji in zaplembi zemljišč, med njimi pa je bila tudi »sodba v imenu ljudstva«. Bral sem prvič, drugič in nisem mogel verjeti. Kup ponavljajočih, umetno ustvarjenih obtožb, polnih političnih floskul totalitarnega režima, in kazni, ki jim skoraj ne moreš verjeti. Vse to samo zato, ker je nalil liter vina, čeprav ni vedel, komu. To je bil politični konstrukt, pri katerem obsojenec nima besede.

Ko sta oče in mama globoko zamišljena strmela nekam v prazno

Po dolgih letih življenjske kalvarije sta oče in mama dočakala svoje sanje. Upanje, da nekoč zopet zagospodarita na svoji zemlji, se je začelo uresničevati, ko smo si Slovenci priborili svojo lastno državo.

Pred tem sem le bežno poznal zgodbo izpred več kot štirideset let. Takrat pa sem se zavedel pogosto videne podobe iz otroštva, ko sta oče in mama globoko zamišljena strmela nekam v prazno. Šele takrat sem spoznal njuno tiho bolečino, dolgoletno trpljenje in gorečo željo, da svobodno zadihata. Nakopičeno gorje se je v letu 1991 spremenilo v mavrico veselja in zadoščenja.

Ovirali in zavlačevali so vračanje premoženja

A ne za dolgo, kajti postopki vračanja odvzetih zemljišč so povzročili nove travme, neprespane noči in jezo, čeprav v 30. členu slovenske ustave piše: »Kdor je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje, ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, ima pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode in druge pravice po zakonu.« Tudi Zakon o denacionalizaciji, sprejet v parlamentu, ki je predstavljal osnovo za vračanje po drugi svetovni vojni odvzetega premoženja nekdanjim lastnikom, so mnogi uradniki, po srcu jugofili, uresničevali s figo v žepu. Pritlehni zagovorniki propadle Jugoslavije so pošiljali očeta od vrat do vrat, ovirali in zavlačevali vračanje premoženja, se norčevali in ga izzivalno spraševali: »Kaj vam bo zemlja po štirih desetletjih?« Bežno zaceljene rane so se ponovno odprle!

Jože Ekart iz Prepolj na Dravskem polju. FOTO: Ivo Žajdela

O ogromni škodi, izgubljenih letih, dostojanstvu, krivicah, ni vprašal nihče

Za krivično odvzeto lastnino sta v opevani demokratični deželi ponovno doživljala nekajletno kalvarijo, preden sta resnično ponovno postala gospodarja na svoji zemlji. Bilo je sicer pozno, v jeseni življenja, ko sta nosila že osmi križ in je bila večina ran že zaceljenih. Oče je bil politično rehabilitiran, vrnjena je bila vsa zemlja, to pa je tudi vse! O ogromni škodi, izgubljenih letih, dostojanstvu, krivicah in neprespanih nočeh ni vprašal nihče.

Starša sta svojim krvnikom odpustila. Oče je večkrat rekel: »Jaz jim odpuščam. Če jim bo odpuščeno tudi pred Bogom, tega pa ne vem!« Nobenega maščevanja, obsojanja ali žaljivih besed nista želela. Kljub vsemu sta dočakala zavidljivo starost, mama 87 let in oče 92 let.

Verjamem, da bi bila zadovoljna in vesela, če bi vedela, da sem zapisal njuno zgodbo. Obljuba, ki sem si jo pred mnogimi leti zadal in zapisal v globino srca, je danes izpolnjena, moja duša pa pomirjena in srečna.