Nadaljevanje iz: Jože Ekart, Prepolje, zaplemba gostilne [1]

Ko je okajeni posameznik vzkliknil Aufbiks!, so zapele pesti

Družabno življenje v vasi je v času vojne povsem zamrlo. Ni bilo veselic, žegnanja, običajnega druženja, utihnili so prepoljski tamburaši in pesem na vasi. Nič čudnega, če se je po vojni tudi na vasi kljub skrhani kupni moči počasi začelo obujati druženje. Po dolgem času so se organizirale veselice in ena takšnih se je zgodila leta 1947 v naši domači gostilni.

Bil je pustni čas in znano je bilo, da je v Prepoljah pust veselih ust. Takrat še niso poznali karnevalskih skupin, najrazličnejših mask in vseh mogočih pripomočkov, ki jih nudi današnji čas. Posamezniki ali manjše skupine so se maskirali z doma izdelanimi maskami, njihov glavni namen pa je bil, da jih ljudje ne prepoznajo in da se pri tem prijetno zabavajo.

Gostilniška dvorana je bila kmalu polna. Veselo fašensko vzdušje so še dodatno popestrili domači godci, posebej izstopajoča je bila očetova violina. Ko je zadonela Prepoljska polka ali Tri babe, kot so skladbo imenovali po domače, se je vse vrtelo in vriskalo. Nagajive maškare so med plesom veselo poskakovale, vzbujale pozornost in marsikoga nasmejale. Dišalo je po klobasah, kuhanem in navadnem vinu. Ko je okajeni in izzivalni posameznik vzkliknil »Aufbiks!«, so zapele pesti. Muzika je v hipu utihnila, oče, ki je še pred trenutki veselo igral, je odložil violino, skočil med pretepače, napravil red, pri tem pa so mu vedno ob strani stali domačini. Kmalu je zopet zadonela glasba in veselje se je nadaljevalo. Oče seveda ni samo igral, imel je še veliko drugega dela. Med pavzami je tudi stregel, točil vino, poskrbel za to in ono in bil deklica za vse. Bil je veseljak, takrat star 35 let, muzikant, gostilničar in kmet, poln moči in delovnega elana, zato so ga ljudje zelo spoštovali.

Sredi noči ju je prebudilo močno trkanje po oknu

Med živahno množico sta se pojavili tudi dve sprehajajoči in povsem zakriti maškari. Nihče ni vedel, kdo sta nenavadna, nekoliko šepajoča, a zelo vesela fašenka, ki pa sta kakšne pol ure pred polnočjo, ko se maske morajo odkriti, odšla.

»Le kdo sta bla tota dva? Sta bla moška ali Ženski?« so se z mojim očetom vred spraševali mnogi. Trenutek razmišljanja pa je povsem nepričakovano prekinil stari oče.

Stari oče in stara mati sta živela umirjeno preužitkarsko življenje v podaljšku starega dela hiše. Obdelovala sta svojo njivico, imela eno kravo in prašiča, sicer pa sta pomagala mojemu očetu in mami pri lažjih delih. Po stari navadi sta bila kljub fašenski veselici ob osmih že v postelji. Preden sta zaspala, sta slišala le še zvoke glasbe in vriskanje posameznikov, sredi noči pa ju je prebudilo močno trkanje po oknu. V istem trenutku je stenska ura, ki se je navijala s potegom uteži in je visela nad posteljo, odbila polnoči. Stari oče je začudeno vprašal: »Kdo je?«

Jaz sn, brat od vašega zeta Franca!

Pred oknom se je zaslišal nekoliko spremenjeni glas: »Jaz sn, brat od vašega zeta Franca! Stric, zrihtajte liter vina!« Stari oče je ob tem naročilu vstal, stopil do okna in vprašal: »Kdo praviš, da si?« »Stric, sn brat vašega zeta,« so bile bolj tiho izrečene besede z zunanje strani, ki so starega očeta ob spoznanju, kdo je zunaj, pretresle, da je proseče zapovedal: »Madona, ke delaš tu? Ke, če te kdo vidi? Zgini!«

Odgovor iz druge strani je bil povsem drugačen: »Se sn v maškaradi, bote brez skrbi! Žeja je, v gostilni pa si nisma mogla naročit vina. Zrihtajte liter, te pa grema.« »Ke si čisto nor, da bi tu pil? Ni govora! Zgini!« »Stric, se nema tu pila! Žeja je, zrihtajte vino!« »Ko te lepo prosim, zgini, dokler je še cajt,« je tiho rotil stari oče. »Brez vina ne grema nikam, pa četudi naji vidjo!«

Njegov brat Franc se je pred vojno poročil z Marijo, hčerko starega očeta

Stari oče je ves prebledel nemo obstal, v sebi pa začutil povišan krvni pritisk. Fanta je seveda poznal. Njegov brat Franc se je pred vojno poročil z Marijo, hčerko starega očeta. Družini sta imeli dobre odnose. V trenutku ni vedel, kaj naj naredi, zato je še enkrat zaprosil nepričakovanega gosta, naj izgine. Odgovor z zunanje strani je bil isti: »Brez vina ne grem nikam!« Stari oče je bil prestrašen in nervozen. Razmišljal je: »Ke naj naredim?« Da bi rešil neljubo situacijo, je oblekel hlače in plašč ter nejevoljno odšel v gostilno, kjer je bilo vzdušje na vrhuncu. S kuhinjske strani je stopil do pulta in naročil: »Daj mi hitro liter vina!« »Liter vina? Za koga?« se je začudil moj oče in vprašal: »Oča, ke bote vi pili?« »Nena sprašuj! Natoči, pa grem. Jutre zveš, « je komaj slišno odgovoril stari oče, nato pa z litrom vina na hitro odšel.

Kot bi čutil deset let trajajočo moro

Očetu ni bilo jasno, kaj to pomeni, a časa za razmišljanje ni bilo, saj so gostje že čakali na ples. Skočil je na oder in zaigral. Slišali so se vriski, stari oče pa je s hitrimi koraki stopil do okna svojega stanovanja, kjer je v temi čakal zamaskirani nočni gost, in mu proseče rekel: »Tu maš, zde pa zgini!« Z litrom, besedo zahvale in brez plačila je zamaskirani obiskovalec izginil v noč, za njim pa je bilo slišati le korake. Očitno ni bil sam. Stari oče si je oddahnil, legel, a zaspati ni mogel. Pozno v noč je poslušal veselo fašensko rajanje, pesem, glasbo in prešerno vriskanje, vmes pa je z občutkom tesnobe razmišljal o nenavadnem nočnem obisku. Kot bi čutil, da bo norčava pustna zabava leta 1947 usodno vplivala na življenje družine. Kot bi čutil, da se bo spremenila v več deset let trajajočo moro.

Domačija z gostilno družine Ekart v Prepolju in birma leta 1958. VIR: Jože Ekart

Vnel se je boj, v katerem so bili ubiti vsi trije mladi Gerečani

Kljub aretacijam družinskih članov, stalnim poizvedovanjem in aktivnostim organov javne varnosti želenega uspeha pri iskanju gerečke tolpe ni bilo. Šele v začetku leta 1948 se je pokazala sled, ki je obroč okrog skrivačev vse bolj stiskala. Vnel se je boj, v katerem so bili ubiti vsi trije mladi Gerečani.

Po dveletnem zatišju je novica o koncu gerečke zgodbe ponovno završala med ljudmi, saj so bili mnogi sorodstveno ali kako drugače vpeti v dogajanje. Nenadoma je bila vpletena tudi naša družina. Povsem navaden ženski pogovor je v dogajanje potisnil očeta in s tem celotno družino. Hišna pomočnica je nič slabega sluteč v pogovoru s prijateljico omenila, da je na fašenski večer pred letom dni pri Ekartovih videla vsaj dva od gerečke tolpe, ki naj bi prespala na skednju.

Ni videl, kaj je podpisal, saj je bil zaradi udarcev slep

Prijateljica je novico povedala svojemu fantu, ki je kot špicelj informacijo takoj sporočil organom Udbe in kmalu se je na dvorišču trlo udbovcev. Očeta so odpeljali na Ptuj, kjer je bil kar 21 dni zaprt v temnem bunkerju. V mrzli in neprijazni betonski luknji je bila le deska, na katero je lahko legel. Vsakodnevno je doživljal mučna zaslišanja, izživljanja in številne udarce, da je imel od zateklih ličnic zaprte oči. Zaradi mučenja, neprespanosti in neužitnega dnevnega obroka hrane je telesno močno oslabel in shiral. Udarci so padali tudi zato, ker se je dvakrat pritožil v Ljubljano. Namen sistematičnega mučenja je bil človeka izmučiti do onemoglosti in neprištevnosti ter tako pridobiti obremenilne izjave. Ob podpisu dokumenta se je oče sicer še zavedal, ni pa videl, kaj je podpisal, saj je bil zaradi udarcev slep.

Stalno sn se bal, da se nem več vrno

Zaradi litra vina, za katerega ni vedel, komu je pravzaprav bil namenjen, saj fantov sploh ni videl, je bil prepričan, da bo mučenje kratkotrajno in bo kmalu doma. A se je motil. Očitno je bila omenjena zgodba priložnost, da so si nekateri tovariši dali duška.

V poznih letih življenja je moj oče povedal: »To so bili najhujši dnevi. Tisti cajt od aretacije do obsodbe, ko nisn viedel, česa bom sploh obtožen in kaki namen majo z meni, je nažiral dušo! Podobno pa so me nažirale zaporniške stenice. Tote so žrle živce pa moč. Zaslišanja, še posebno tista v nočnem cajti, ko so uporablali satanske metode, so človeki parale živce. Stalno sn se bal, da se nem več vrno.«

Mnogi so se vdali v usodo, niso zdržali

Za trenutek je utihnil, globoko vzdihnil in nadaljeval: »Ene so popolnoma zlomali, da so v jihovih rokah postali lutke, ki niso ble možne misliti s svojo glavo. Mučenje, strah pa lakota so nas fizično pa umsko pohablale! Mnogi so se vdali v usodo, niso zdržali, mnogi pa podpisali smrtno obsodbo!«

Po zaslišanjih so ga premestili v kazenski dom v Mariboru, kjer je 29. aprila 1948 na Okrožnem sodišču dočakal sodbo. Sodniki so v zapisniku »sodbe v imenu ljudstva« zapisali: Obtoženi Janez Ekart priznava, da M. T. dobro pozna, pri tem pa zanika, da bi mu ob eni priliki dal prenočišče, hrano in pijačo; zanika, da bi se M. T. s svojimi pajdaši oglasil pri njem. Poleg tega pa trdi, da je o umoru dveh pripadnikov KNOJ-a slišal, o gerečki razbojniški tovarišiji pa mu ni bilo nič znanega. Toda obtoženčev zagovor je predvsem ovržen.

Obsodi se na osem let odvzema prostosti s prisilnim delom

Po zaslišanju so razglasili sodbo, v kateri je zapisano: Janez Ekart kriv! Obsodi se na osem (8) let odvzema prostosti s prisilnim delom. Na izgubo državljanskih pravic za dobo 3 (treh) let. Na zaplembo premoženja z zakonsko omejitvijo.

Zapleni se: travnik v k.o. (katastrski občini) Pokoše, dve njivi v k.o. Prepolje in 6 gozdov v k.o. Prepolje.

V obrazložitvi je bilo zapisano: Kriv je, ker se je februarja 1947 sestal z oboroženima banditoma T M. in B. F. ter jima nudil ležišče, jestvine in vino, kljub temu da je vedel, da je ta banda leta 1946 ubila dva pripadnika KNOJ-a in da se je skupina skrivala pred oblastjo. Sodišče smatra, da je odločba o kazni utemeljena. Tudi to sodbo sem prepisal iz uradnih dokumentov, le pri imenih sem navedel le začetnice.

Zaprli so gostilno in trgovino, mama je ostala sama s tremi otroki

Očetov zagovornik, ki ga je določilo sodišče in je bil človek totalitarnega režima, na očitane laži sploh ni reagiral. Kot da so se posmehovali iz očeta, je v sodbi zapisano, da je očetov zagovornik sodišče zaprosil le za milo kazen.

To pa še ni vse! Doma so nam zaprli gostilno in trgovino, mama je ostala sama s tremi otroki, ostarelimi starši in s peščico preostale nezaplenjene zemlje. Da so bili časi za družino še težji, so za dodatno žalost poskrbeli nekateri režimsko zaščiteni posamezniki, ki so kar na svojo roko prišli rubit, kar je še ostalo. Takšen je bil tudi udbovec Z. T., ki se je iz Lendave, kjer je služboval, s tovornjakom in tremi pomočniki pripeljal v Prepolje, arogantno vstopil v hišo in tebi nič, meni nič, mami pomolil pod nos ponarejene dokumente. Odpeljali so novo spalnico z omarama iz češnjevega lesa, ki jo je mama dobila za poročno darilo. Svoj piskrček je pristavila tudi bližnja Kmetijska zadruga, ki je na svojo roko zarubila štiriletnega konja. Zadruga je neslavno propadla, ukradenega konja pa so pred tem prodali.

Konec v: Jože Ekart, Prepolje, zaplemba gostilne [3]