Pod naslovom Kalvarija mojih staršev (Od Urške zvoni, 2024, str. 97–113) je Jože Ekart opisal naslednjo komunistično »zgodbo«. Takšnih – grozljivih – je bilo po drugi svetovni vojni v Sloveniji nešteto.

Življenjski križev pot sta prestajala tudi moja starša

V težkih povojnih časih, o katerih pišem, sta svoj življenjski križev pot prestajala tudi moja starša. Takrat sem bil premlad, da bi opazil in razumel sivino njunega vsakdana. Pozneje, ko sem spoznal številne krivice, ki so težile njuno življenje, sem se globoko v duši zaobljubil, da o tem nekoč tudi kaj napišem. Ker obljuba dela dolg, moja zaobljuba pa je dozorela, o kalvariji staršev pišem zdaj, v poznih letih, ko očeta in mame že dolgo ni več. Ostali so le spomini.

Dala sta mi izjemno dediščino življenja

Kljub temu da sem staršem zaradi svoje vihravosti v mladosti velikokrat paral živce, sem v svoji polnoletnosti do obeh čutil izjemno hvaležnost in ju globoko spoštoval, kot pravi četrta božja zapoved: Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji.

Ne samo da sta mi dala življenje, dala sta mi tudi izjemno dediščino življenja, ki je zapisana v globini duše in se kaže v dobrem zgledu, delovnih navadah, poštenosti, veri in spoštovanju do sočloveka.

Kljub neizmernim krivicam, zaradi katerih je bil njun obraz pogosto zamišljen in žalosten, sta svojim otrokom podarjala nasmeh in vedrino z besedami: »Če so že naji uničli, si želima, da vi živite mirno in človieka vriedno živleje.«

Na veliko so oznanjali in častili svobodo, ki pa je ni bilo

V naši družini so z velikim olajšanjem dočakali konec vojne. Oče je skrbel za gostilno, mama za trgovino, ob dveh otrocih, 11-letnem Tončeku in 10-letni Vidi, sta veliko dela imela še s kmetijo. Vajena sta bila trdega dela od jutra do večera. Bila sta delovna, poštena, napredna, domoljubna in verna, vedno pripravljena pomagati, vedno prijaznih besed, polnih smeha in ob vsaki dani priložnosti s slovensko pesmijo na ustih. Ljudje so ju spoštovali.

Povojni časi seveda niso bili rožnati. Nova oblast je imela popolno nadvlado, ki jo je še dodatno utrjevala s čiščenjem njej nevšečnih ljudi ter z iskanjem navideznih nasprotnikov pod parolo: Če jih ni, pa jih naredimo mi!

Vsi okrajni komiteji in partijske organizacije so morale sodelovati in pomagati Ozni (slovensko Oddelek za zaščito naroda). Za kampanjo proti »sovražnim elementom« so najeli številne špiclje, ki so prisluškovali ljudem in jih prijavljali. Na veliko so oznanjali in častili svobodo, ki pa je v resnici ni bilo. Bilo je enoumje z dobršno mero zastraševanja, ki je v ljudeh sprožilo veliko nezaupanja.

Črne slutnje, ki so se naselile v očetovih mislih, so v oktobru leta 1946 zasenčile prijeten družinski dogodek, moje rojstvo. Rodil sem se kar doma, v Prepoljah, v veliko veselje vseh, posebej sestre Vide in brata Tončeka.

O uvajanju zadružništva na vasi, svobodi govora in tudi o špicljih

Zaradi povečane družine ter obilice dela na kmetiji, v gostilni in trgovini, sta si starša pomagala z vajenci. Za delo na polju in pri hišnih opravilih sta najela pomočnico Roziko in rejenca Karla. Pri delu sta pomagala še dedek in babica, poprijeti sta morala tudi Tonček in Vida. Ob delu so pozabili na vsakodnevne težave in si ob večerih tudi zapeli.

V domači gostilni se je ob vinu pogosto vnel pogovor o takratnih težavah podeželskega kmeta, o uvajanju zadružništva na vasi, svobodi govora in tudi o špicljih. Oče zaradi svojih strogo izdelanih načel življenja o njih ni razmišljal, saj je bil prepričan, da v bližnji okolici takšnih vohljačev ni. Naivno je verjel, da lahko s trdim delom in poštenim načinom življenja mirno spi in upa na boljše in lepše čase. A se je motil.

Zasebno lastnino so spremenili v »družbeno«, to je komunistično

Po končani vojni je komunistična oblast med drugim izvajala zaplembe premoženja, pri čemer je zasebno lastnino enostavno spremenila v družbeno. Zaplemba pomeni prisilni odvzem premoženja brez odškodnine, kar predstavlja eno najhujših oblik represije. Pravico do nedotakljivosti zasebne lastnine, ki je ena od temeljnih človekovih pravic, so si nekateri funkcionarji in njihovi lokalni pajdaši krojili po svoje.

Nič slabega sluteč je oče 15. septembra 1947 v gostilni prijazno pozdravil ekipo treh mož, po obleki sodeč nobl tovarišev, in jih vprašal, s čim jim lahko postreže. Kmalu je spoznal neljubo resnico. Bili so nič kaj prijazni funkcionarji Občine Ptuj, ki so z nalogom načelnika Franca Belšaka prišli zapret gostilno in trgovino s preprostim izgovorom, da nista registrirani. Oče, prepričan, da je le pomota, jim je pokazal potrdili o registraciji: »Poglete, tu sta registraciji obeh lokalov! Vse je registrirano!

POTRDILO Okrožni (Mestni) ljudski izvršilni odbor: v Mariboru potrjuje, da je: tov. EKART Marija iz Prepolja predložil dne: 15. marca 1946 prijavo v smislu čl. 2 uredbe ministrstva za trgovino in preskrbo o registraciji obrti z dne 29. januarja 1946 za obrt trgovina z mešanim blagom.

POTRDILO Okrožni (Mestni) ljudski izvršilni odbor: v Mariboru potrjuje, da je: tov. EKART Ivan, Prepolje 76 predložil dne: 23. 3. 1946 prijavo v smislu čl. 2 uredbe ministrstva za trgovino in preskrbo o registraciji obrti z dne 29. januarja 1946 za obrt gostilna.

Potrdili sta bil skoraj identični, le da je bilo tisto za trgovino natisnjeno na svetlo zelenem, gostinsko pa na belem papirju. Na obeh je bil žig Oddelka za trgovino in preskrbo Maribor s podpisom uradne osebe.

Tovariš z brki je skopo odgovoril: »Dokler bomo mi hoteli!«

Eden od funkcionarjev je dolgo gledal, obračal uradni potrdili, si prižgal cigareto in verjetno razmišljal, kaj naj reče, nato pa odločno zapovedal: »Trgovino in gostilno bomo vseeno zaprli!« Oče je presenečen spraševal: »Zake? Povete, ke je narobe?«

Tovariši so bili tiho, brez besed. Na vrata so pritrdili žigosan list, da je lokal zaprt. Na očetovo vprašanje: »Vsaj to povete, kak dugo bo zaprto?« je tovariš z brki skopo odgovoril: »Dokler bomo mi hoteli!«

Uradni potrdili jih nista prepričali. Gostilno in trgovino so enostavno zaprli, čeprav so dobro vedeli, da bo neupravičenemu zaprtju sledila pritožba na Ministrstvo za trgovino in preskrbo v Ljubljani. Dobro so tudi vedeli, kakšen bo odgovor iz Ljubljane, zato so 29. septembra 1947 očetu in materi poslali »prijazen« dopis: Tovariš EKART Ivan in Marija, Prepolje, p. Sv. Janž na Dr. P. Sporočamo Vam, da bomo Vašo prošnjo rešili takoj, ko bomo dobili vse potrebne podatke in dokumente iz Ljubljane. Smrt fašizmu – svobodo narodu! Tajnik: Kolarič Ciril

Na dopisu je žig Okrajnega ljudskega odbora Ptuj in lastnoročni podpis tajnika. Obe potrdili in dopis sem prepisal iz uradnih listin.

Vino so ukradli pred prihodom lastnika

Po dobrih treh tednih so z Ministrstva za trgovino in preskrbo v Ljubljani poslali pozitiven odgovor, da se morata gostilna in trgovina odpreti. Odgovor je razveselil družino, ki je zaradi zaprtja utrpela veliko škodo. Ptujskim tovarišem in njihovim terenskim aktivistom ponovno odprtje trgovine in gostilne ni bilo po volji, zato so nadaljevali s pritlehnimi udarci. Vedeli so, da je oče vsa leta kupoval vino v Halozah pri zelo cenjenih vinogradniških družinah Trafela in Kovačič v Gruškovju. Dolgoletna poslovna praksa je bila, da je oče vinogradniku plačeval avans ali aro, kot so radi rekli, in si tako zagotovil določeno količino vina. Jeseni istega leta je z avansom vplačal 2000 litrov vina in odpeljal prvo polovico. Ko je naslednjič z vozom prišel v Gruškovje po drugo polovico, mu je vinar Kovačič povedal, da so z uradnim nalogom predsednika Občine Ptuj po vino prišli funkcionarji in ga odpeljali.

To so bili isti ljudje in isti podpisnik naloga za odvzem vina. Seveda je sledila ponovna pritožba v Ljubljano. Odločba iz Ministrstva za trgovino in preskrbo je bila jasna, da se mora vino nemudoma vrniti, a se ni nikoli uresničila.

Oče in mama sta se pogosto spraševala: »Zakaj ti tovariši rovarijo proti naši družini? Kdo jih pri tem vzpodbuja? Zakaj?« Na ta vprašanja ni bilo neposrednih in jasnih odgovorov. V vasi se je šušljalo, tudi mnogi indici so nakazovali, da je v ozadju preprosta ljudska zavist – faušija. Dobro gospodarjenje ter uspešno vodenje gostilne in trgovine očitno nekomu nista bila po volji. Kot da je nekdo prav čakal na kakšno napako.

Jože Ekart je v samozaložbi izdal knjigo spominov Od Urške zvoni, že pred leti pa potopisno knjigo Kje je moj mili dom. FOTO: Ivo Žajdela

Po štirih letih krvave vojne se je za fante začela povojna kalvarija

S tem razmišljanjem je povezana zgodba o gerečkih fantih ali banditih, kot jih je pozneje imenovalo sodišče. Dogajanje sega v jesenske dni leta 1945. Po koncu vojne je nova oblast razglasila, da se morajo vsi fantje in možje od 18. do 60. leta starosti javiti v jugoslovanski vojski. Na dosluženje vojaškega roka so morali tudi tisti, ki so preživeli mobilizacijo v nemško vojsko. Po štirih letih krvave vojne se je za te fante začela prava povojna kalvarija. Podvrženi so bili vsakodnevnim pritiskom, zasliševanjem in očitkom, da so vohuni. Kruti oficirji JLA so se izživljali nad njimi in jih imeli za drugorazredne državljane.

Novico o nevzdržnih razmerah v Jugoslovanski ljudski armadi (JLA) je iz južnih krajev prinesel mladi M. U. iz Slovenje vasi, ki so ga ponižanja in pritiski privedli do tega, da je pobegnil. Mnogi so mu takrat dobronamerno svetovali: »To ni dobro! Pobegniti iz kasarne v času trdega komunističnega sistema? Če te dobijo, boš mrtev! Kazen za dezerterstvo je smrt!

M. U. so seveda iskali, a brez uspeha, kot da bi se pogreznil v zemljo. Pobegli je kljub nevarnostim raznašal novice o nevzdržnih razmerah na dosluženju, o pritiskih, izsiljevanjih in ponižanjih nekdanjih vojakov nemške vojske. Novica je prišla tudi do štirih fantov iz Gerečje vasi, ki bi morali v začetku leta 1946 v vojsko. Po pogovorih s pobeglim so se odločili, da bodo vpoklic v JLA ignorirali. Vojne in vojske so imeli dovolj! Želeli so živeti v miru.

JLA je v Gerečjo vas poslala oboroženo enoto KNOJ-a

Ker se fantje niso javili v vojašnicah, je JLA poslala v Gerečjo vas oboroženo enoto KNOJ-a (Korpus narodne obrambe Jugoslavije). Oficir in štirje vojaki so sredi februarja nenapovedano prišli v Gerečjo vas in opravili svoje delo. Ulovili so fante in jih z naperjenimi puškami popeljali iz vasi po gozdni poti proti železniški postaji Šterntal. Štirje fantje v ospredju, za njimi pa zaradi uspešnega ulova dezerterjev več kot očitno zadovoljna oborožena enota KNOJ-a. Kakšne misli so se v tistih trenutkih podile po razgretih glavah mladih fantov, ne ve nihče. Zagotovo pa so bili enotnega mišljenja, da v JLA ne gredo. Dovolj sta bila le pogled in namig, da je v trenutku majhne nezbranosti in nepazljivosti članov KNOJ-a sredi šterntalske šume počilo. Fantje so povsem nepričakovano skočili na vojake in jih podrli. Vnel se je srditi boj za življenje in smrt. Eden od Gerečanov je skušal vojaku odvzeti puško, ki se pa je med prerivanjem sprožila. Naboj je vojaka zadel v prsi. Trenutek zatem je odjeknil še strel iz druge puške in smrtno zadel še drugega vojaka. S puškama v rokah so fantje razorožili preostale pripadnike KNOJ-a, nato pa zbežali.

Dogodek je zarezal globoko v življenje mnogih ljudi

Novica o dvojnem umoru v šterntalski šumi se je razširila kot blisk, za tolpo skrivačev, kot so jih poimenovali, pa se je začela obsežna iskalna akcija, hišne preiskave in aretacije. Eden od četverice je pobegnil v Avstrijo, ostali pa so se skrivali v bunkerjih ter po bližnjih in daljnih vaseh.

Dogodek je zarezal globoke brazde žalosti v življenje mnogih ljudi, sorodnikov, krajanov Gerečje vasi in okolice. Kljub aretacijam družinskih članov, stalnim poizvedovanjem in aktivnostim organov javne varnosti želenega uspeha ni bilo. Fantov niso našli!

Pretresljiva zgodba, ki se je dogajala v naši bližini, je zaznamovala več sto ljudi in mnoge družine. Tudi našo. Zgodba, o kateri se ni nihče razpisal, med ljudmi pa se je o njej le občasno šušljalo, je povzročila številne tragedije. Glavni akterji so že dolgo mrtvi, živi le še par ljudi, ki so bili vpeti v takratno sodno farso. Hvala Bogu, ohranjeni so zapisi takratnih sodnih postopkov in na osnovi teh bom zapisal le kratko, a bolečo zgodbo mojega očeta, ki je njega in našo družino težila več kot štirideset let.

Nadaljevanje v: Jože Ekart, Prepolje, zaplemba gostilne [2]