Knjiga Jožeta Ekarta Od Urške zvoni je spomenik domačemu kraju, z opisi življenja po drugi svetovni vojni, tudi o veliki temi, ki je zgodovinsko še vedno neverjetno zanemarjena, o komunističnih zločinih v obliki zaplemb premoženja in zloglasne »obvezne oddaje«.

Škoda, da ni zanimiva tematika pritegnila kakšnega zgodovinarja

»Želja, da napišem knjigo Od Urške zvoni, je tlela že vrsto let. Vsak, tudi najmanjši kraj ima svojo zgodovino in Prepolje pri tem niso izjema. Ta zapis o domačem kraju predstavlja delček v mozaiku zgodovine našega naroda, pripomore pa tudi k utrditvi slovenske identitete in krajevne prepoznavnosti, ki je v sedanjem času še kako potrebna,« je v uvodu v knjigo zapisal avtor.

Ravninske vasi na Dravskem polju so vsaka po svoje lepe, zanimive in posebne, žal pa premalo poznane in predstavljene. Prav zaradi tega se je odločil pisati o njih. »Škoda, da ni tako zanimiva in obširna tematika pritegnila kakšnega zgodovinarja, saj bi lahko napisal veliko več in bolj poglobljeno,« pravilno spomni.

Cerkev sv. Uršule v Prepoljah na Dravskem polju. FOTO: Ivo Žajdela

Zaživeli so mnogi spomini na ljudi, ki jih že dolgo ni

Ko je prelistal nekaj knjig, zbornikov, brošur in cerkvenih kronik ter spoznal mnoge zanimivosti iz preteklosti, so zaživeli nostalgični spomini na mlada leta. Ker ni zgodovinar, je v krajevnem sprehodu skozi čas zapisal le ključne podatke v časovnem zaporedju, v nadaljevanju obelodanil nekaj posebnih krajevnih dogodkov ter se spomnil prijetnih ljudi, njihovega dela in življenja pred več kot petdesetimi leti. Zaživeli so mnogi spomini na ljudi, ki jih že dolgo ni. V knjigo je vključil tudi kalvarijo staršev, ki so ju komunisti po drugi svetovni vojni po krivem obtožili. Čez noč sta postala najemnika svoje zemlje, oče pa je bil celo dve leti v zaporu. »Pred veliko leti sem si zadal zaobljubo, da bom to zgodbo enkrat zapisal in zdaj mi je to tudi uspelo. Ta del knjige je torej namenjen mojima staršema, ki sta na srečo še za časa življenja dobila vrnjeno vse svoje premoženje.«

Ko je komunistični režim zaprl božjepotno svetišče Ptujsko Goro

Prvi del knjige je zgodovinsko obarvan, v njem pa je Ekart zapisal ključne podatke v časovnem zaporedju vse od prvih zapiskov v 12. stoletju do prve in druge svetovne vojne, ki sta pustili globoke brazde v teh krajih. Pregledal je kar nekaj knjig, zbornikov, brošur in cerkvenih kronik, sodeloval pa je tudi s ptujsko zgodovinarko Marijo Hernja Masten. Spomnil je tudi na leto 1951, ko je takratni komunistični režim zaprl božjepotno svetišče Ptujsko Goro, na katerega so bili prebivalci Dravskega polja zelo navezani. Po sedmih letih ter močnih pritiskih Vatikana in ZDA so vendarle popustili in cerkev ponovno odprli za širšo javnost.

Cerkev sv. Uršule v Prepoljah na Dravskem polju. FOTO: Ivo Žajdela

Upravičeno me je strah za mlajše generacije

K pisanju o domačem kraju in domačih ljudeh ga je pritegnil tudi nič kaj spodbuden pogled na trenutno sliko sveta, še posebej Evrope. »Hiter tempo današnjega življenja, izjemen tehnološki napredek, ki mu večina težko sledi, politična nasprotja, naravne katastrofe kot posledica vse večjega poseganja v naravo, terorizem, migracije, številne vojne in še marsikaj ne vlivajo upanja v svetlejšo prihodnost. Nasprotno! Upravičeno me je strah za mlajše generacije. Egocentrizem, hlastanje za bogastvom, brezbrižen odnos do narave in tradicionalnih vrednot ter še veliko drugih aktualnih problemov povzročajo neizmeren padec morale in nespoštovanje življenja. So rak rana današnjega časa. Zdi se, kot da družba izgublja kompas. Svet se utaplja v morju lažnih informacij, vse več je pohlepa, hoje po robu in grozljivih dogodkov, ki pretresajo svet.«

Ohranjanje tradicije je na podeželju še prisotno

Prav zaradi tega je zelo vesel, da živi na podeželju, na vasi, kjer so problemi moderne družbe veliko manjši kot v mestu. Vasi se sicer večajo in spreminjajo svojo podobo, toda jedro zdravega razuma, povezanost med ljudmi in naravo, spoštovanje in ohranjanje tradicije je na podeželju še prisotno in bližje ljudem.

V podeželskih občinah in vaseh opaža, da je komunikacija med vaščani na vseh področjih veliko bolj pristna kot v mestu, kjer se ljudje skorajda ne poznajo. Na vasi je sosed še vedno sosed, žlahta ni raztrgana plahta, več je sodelovanja, okolica je mirna in varna, življenje bolj sproščeno in veliko manj stresno.

»Ob petju ptic lahko uživaš ob sončnem vzhodu in zahodu, si privoščiš bosonogi sprehod po travi, kosilo pod brajdami, potep po poljih in gozdovih, za morebitno željo ali nujo, da skočiš v mesto, pa potrebuješ le nekaj minut.«

Jože Ekart je v samozaložbi izdal knjigo spominov Od Urške zvoni, že pred leti pa potopisno knjigo Kje je moj mili dom. FOTO: Ivo Žajdela

Potep v čase svojega otroštva

»Ker so me učili, da je v življenju potrebno vztrajati in upati, ostajam kljub zapisanim kritičnim pogledom v uvodu optimist. Živim življenje malega zadovoljnega človeka, ki se ni in se tudi nikoli ne bo kitil z dosežki, si pripenjal medalj in si želel posebnih pozornosti. Vse, kar počnem, delam z dobro voljo in imam na svoji poti sončne in senčne trenutke, kot vsi drugi ljudje. Prioriteta mojega dela se ne odraža samo v ljubezni do domovine, pripadnosti domači občini in rojstnemu kraju, ampak se iskrivo kaže tudi v težnji po ohranjanju slovenske besede, pesmi in tradicije.«

Prav zaradi tega se je Jože Ekart v knjigi Od Urške zvoni podal na potep v čase svojega otroštva, zapisal zbirko lastnih spominov, pripovedovanj ljudi, gostilniških zgodb, predvsem pa zgodbe življenja preprostih ljudi, njihovih navad in dela.

»Knjiga je kot darilo. Napisana danes, namenjena za jutri. Darilo okolici in kraju, kjer živim, ustvarjam in uživam. Darilo ljudem! Vsem najdražjim, ki mi veliko pomenijo, vsem sokrajanom, soustvarjalcem, prijateljem, znancem in tudi tistim, ki jih žal ni več med nami. Darilo sedanjim in poznejšim rodovom, da bodo ohranjali in častili slovensko zemljo in besedo.«

Kje je moj mili dom

To ni njegova prva knjiga, saj je leta 2018 izdal prav tako spomine, ki jih je naslovil Kje je moj mili dom. Namenil jo je našim izseljencem po svetu, ki jih je kot glasbenik obiskal.

V uvodu je spomnil, da je izseljevanje proces, ki je v naših krajih prisoten že več stoletij. Slovenci smo se in se še vedno selimo po svetu. Po uradnih podatkih živi zunaj naših meja približno pol milijona oseb slovenskega rodu ali vsak četrti Slovenec.

Do leta 1994 o izseljevanju Slovencev nisem vedel skoraj ničesar. V nekdanji državi se o izseljencih ni veliko govorilo. Uradno so bili zapisani kot »pobegli« ljudje, zato so jih tajne službe sistematično nadzirale in ob redkih obiskih domačih krajev tudi zasliševale. Nič čudnega, da mnogi dolga leta niso prišli domov.

Odnos se je spremenil šele s samostojnostjo Slovenije, ko so po svetu razkropljeni rojaki lahko obiskali rodno deželo brez političnih nadlegovanj.

Potopis se ves čas bere kot napeta in zelo doživeta pripoved

Jože Ekart je izseljensko problematiko začel spoznavati tri leta po demokratizaciji, ko se mu je zgodila 42-dnevna turneja ansambla Ekart po Avstraliji. Na poti po daljni deželi je doživel številna srečanja z rojaki in slišal njihove pretresljive življenjske zgodbe. Takrat je prvič začutil širino in globino slovenskega izseljevanja ter neomajno, trdno in srčno vez rojakov z domovino. Ob takratnem spoznanju, da še vedno ohranjajo slovensko kulturo, utrjujejo domovinsko zavest, potomce učijo slovenskega jezika, se povezujejo v društvih, je prvič pomislil, da bi o tej manj znani plati našega naroda nekaj napisal. Ko je v poznejših letih z ansamblom še trikrat potoval v ZDA in Kanado ter spoznaval delo in življenje rojakov še s tega dela sveta, je padla odločitev za pisanje. In res, potopis se ves čas bere kot napeta in zelo doživeta pripoved. Veliko pove o naših izseljencih v Avstraliji, Ameriki in Kanadi.

Kjer so morali trdo delati

V knjigi Kje je moj mili dom je zabeležil tudi prenekatere težke spomine iz preteklosti, ki še vedno bremenijo srca izseljencev. Opisal je resnične življenjske zgodbe ljudi z imenom in priimkom, različnih starosti, poklicev, prepričanj in socialnih položajev. Večina je odšla v svet s trebuhom za kruhom in v iskanju boljšega življenja. Mnogi so bili prepričani, da bodo v nekaj letih veliko zaslužili in se vrnili domov. Le redkim je takšen načrt uspel. Večina rojakov je bila primorana začeti novo življenje v tujem svetu, podobno kot tisti, ki so domovino morali zapustiti zaradi političnih nesoglasij.

Za večino izseljencev je domovina kot življenje oziroma z besedami Otona Župančiča: Domovina je ena, nam vsem dodeljena, in eno življenje ter ena smrt!

Tega so se rojaki ves čas močno zavedali. Življenje jih je odpeljalo v daljne dežele, kjer so morali trdo delati, prijeti za vsako delo, si ustvariti nov dom, za potrebe sporazumevanja osvojiti tuje jezike, istočasno pa za trdnost in močno duševno oporo zavestno ohranjati slovenske korenine. V večini primerov se je izkazalo, da je bila to edina prava pot v lepšo prihodnost. V nasprotnem primeru se je mnogo tistih, ki svojih korenin niso negovali in ohranjali, kmalu izgubilo v prostoru in času.

Jože Ekart s knjigama spominov Od Urške zvoni in Kje je moj mili dom. FOTO: Ivo Žajdela

Besede, kot so domovina, dom, domači, starši ...

Kot je zapisal v knjigi, je večina pogovorov z rojaki stekla v poznih večernih urah, ko se je za uro ali dve ustavil čas. Spomini so zaživeli v pripovedi in podkrepljeni s fotografijami; ob tem se je marsikomu orosilo oko.

Besede, kot so domovina, dom, domači, starši, so sogovorniki sicer izrekali z otožnostjo, a hkrati s ponosom in ljubeznijo. Ob tem mu je pogosto zastajal dih. »Ker sem med pogovori večkrat slišal besedne zveze moj dom, moj mili dom, ideje o naslovu knjige nisem dolgo iskal. Res je, v daljnem svetu je domovina in vse, kar je povezano z njo, nekaj najdražjega. Misel na rodni dom zamre šele s smrtjo. Domovinski ponos je eden najlepših človekovih občutkov, zato ob srečanjih z rojaki pogosto slišim hrepeneče besede: 'Čez leto ali dve se spet vidimo!'«

1/7