Na ministrstvu za kulturo so 9. marca pripravili posvet o kipih, ki so bili lani iz parka Brdo premeščeni v odprti depo Parka vojaške zgodovine v Pivki. Ta premestitev je že od začetka »žulila« varuhe spominske krajine, kot jo je vzpostavila nekdanja totalitarna država, zato ni nič ne nenavadnega in nepričakovanega, če se pod sedanjim vodstvom ministrstva za kulturo, ki kaže izjemno »senzibilnost« za ohranjanje revolucionarnih izročil, kažejo želje po vrniti socrealističnih skulptur k državnemu protokolarnemu objektu na Brdo. Omenjeni posvet so organizatorji sicer oznanjali kot razpravo, ki naj bi to problematiko osvetlili z različnih zornih kotov. V tem duhu bi lahko upravičeno pričakovali, da bo torej k razpravi povabljen tudi (nekdanji) direktor (nekdanjega) Muzeja novejše zgodovine Slovenije dr. Jože Dežman, ki je bil pomemben člen pri vzpostavljanju zbirke kipov z Brda kot odprte in za vso javnost dostopne zbirke v pivškem muzejskem parku. Ker dr. Dežman ni prišel do besede na posvetu v organizaciji ministrstva za kulturo, kot dodaten strokovni pogled v javni razpravi o tej tematiki objavljamo njegov prispevek, ki ga je o zbirki kipov z Brda lani objavil v Družinini prilogi Slovenski čas. 

Pri zbirki kipov iz Vile Bled gre za del kiparske zbirke, ki je bila do leta 1948 ustvarjena za Titovo vilo na Bledu. Ti kipi so bili verjetno v obdobju od leta 1963 do 1997 prestavljeni z Bleda.

Osem kipov je bilo postavljenih v parku Javnega gospodarskega zavoda Protokolarne storitve Republike Slovenije na Brdu (Boris Kalin: Na čelu brigade; Tine Kos: Udarnik; Karel Putrih: Rudar; Zdenko Kalin: Partizan; Karel Putrih: Bombašica; Tine Kos: Drvar; Stane Keržič: Kurirček). Keržičev Kurirček iz leta 1961 je bil zbirki iz Vile Bled dodan, izvirno je stal na Račjem otoku na Brdu. Pred letom 2000 so kipe prestavili ob živo mejo na robu centra Nogometne zveze Slovenije.

Dva kipa sta bila postavljena pred nekdanji Republiški center za obrambno usposabljanje, zdaj Natov center za odličnost v gorskem vojskovanju (Boris Pengov: Partizanska družina; Vanja Radauš: Bombaš).

Kip Josipa Broza - Tita, avtorja Antuna Avgustinčiča, je bil postavljen pred Muzejem ljudske revolucije (do nedavne ukinitve Muzej novejše zgodovine Slovenije – MNZS; op. ur.). Ob prenovi stavbe muzeja leta 1990/91 je bil premaknjen v depo. Leta 2001 pa so ga dodali h kipom na Brdu.

Več tisoč obiskovalcev, ki so videli zbirko v Pivki, je zadovoljnih. V strokovno-političnih odzivih pa se nakazuje možnost za dialog, ki je več kot potreben.

Depo na prostem v Pivki

S postavitvijo v odprtem depoju MNZS v Parku vojaške zgodovine je ta zbirka prvič na ogled široki javnosti. Več tisoč obiskovalcev, ki so videli zbirko v Pivki, je zadovoljnih. V strokovno-političnih odzivih pa se nakazuje možnost za dialog, ki je več kot potreben.

Pastirček in Kurirček

Pastirček Zdenka Kalina je bil ena od pomembnih kršitev kulturnega molka, ki ga je ukazalo partizansko gibanje. Bil je razstavljen pozimi 1942 (Kalin ga v monografiji iz leta 1956 datira v leto 1945) na razstavi štirih članov Kluba neodvisnih v Ljubljani in so ga ljubljanske mestne oblasti odkupile za predvideno okrasitev otroškega igrišča v mestnem parku. Tam je bil postavljen 1. maja 1946. Pastirček je potem postal simbol »mladostne odporne moči naroda ...« (Igor Kranjc).

Posnetki obiska italijanskega predsednika Saragata iz leta 1969 nam povedo, da je bil odlitek Pastirčka v Vili Bled. Že prej pa je stal tudi na Brdu.

Zakaj je bil Keržičev Kurirček prestavljen ob ograjo, Pastirček pa je obdržal častno mesto pred gradom? Iz Vile Bled sta bila na Brdo prenesena tudi kipa Zdenka Kalina Žanjica in akt Jutro II Borisa Kalina. Kako to, da nista bila vključena v zbirko ob ograji?

Več o teh delitvah umetnosti na bolj in manj zaželeno očem bi nam lahko povedali tisti, ki so to delitev izvedli. A žal ni ohranjenih dokumentov.

V oklepu laži in mitomanije

Do leta 1948 so nove oblasti postavile le redke režimske spomenike. Zato kiparsko in čustveno sporočilo dvorne zbirke iz Vile Bled zaznamuje kiparske spomenike, posvečene partizanskemu gibanju in proletariatu – oz. predvsem partizanskemu gibanju, saj proletariat, potem ko se je Komunistična partija oz. Zveza komunistov zbirokratizirala, ni imel več posebne veljave.

V podobno oblikovno in sporočilno zvrst lahko s pregledom spletnih virov (Partizanski spomeniki, Simboli sodobne zgodovine, register kulturne dediščine) in osebnim poznavanjem razvrstimo več kot 110 javnih spomenikov – »partizanskih« kipov in reliefov (ne doprsnih kipov, ne upodobitev proletariata). Seveda jih bo popolna topografija zajela še več, a naj bo za vzorec. V analizi ne upoštevam kipov v notranjosti stavb (tudi ne zbirke iz Vile Bled) ter osnutkov oz. nerealiziranih idej, ki jih lahko že v fototeki MNZS in literaturi zasledimo kar nekaj.

Drže likov so v nasprotju z življenjem, prenapete, skrivenčene, pretirane; skoraj gole in bose. Tudi čustveno so zverižene.

Ustvarjalo jih je 38 kiparjev, za 13 kipov avtorji niso zabeleženi. Skoraj petino jih je ustvaril Boris Kalin. Manj kot desetina jih je bilo postavljenih do 1948, več kot šest desetin pa v letih 1949–1955. V naslednjih sedmih letih so jih postavili okoli 20, nekaj pa še do leta 1975. Več kot četrtina jih je bilo postavljenih na Gorenjskem, več kot 15 odstotkov v Ljubljani, manj kot 15 odstotkov na Štajerskem, po okoli desetino pa na Dolenjskem, Notranjskem in Primorskem.

Drže likov so v nasprotju z življenjem, prenapete, skrivenčene, pretirane; skoraj gole in bose. Tudi čustveno so zverižene. V vsej tej množici ni niti enega nasmeha, je le silno kričanje, sovraštvo, ogorčenje. Svobode, zmage je le v utrinkih. Še ni bil čas, da bi povsem v ospredje stopila revolucija.

Tudi sovražnika ni videti, komaj kaka stilizacije nemške, italijanske čelade. Bog ne daj, da bi se videlo vaške stražarje, domobrance, državljansko vojno.

Oba glavna junaka gradita na mladosti, moškosti, upornosti, napadalnosti. Sta pravzaprav ilustracija tega, kar naj bi ostalo skrito. Da je bilo med Slovenci toliko žrtev kot v partizanskih tudi v nepartizanskih uniformah.

Pri kipih je najpogostejši junak partizan. Sam ali v skupinah se pojavlja več kot štiridesetkrat. Drugi glavni junak je talec z več kot petindvajsetimi postavitvami. Oba glavna junaka gradita na mladosti, moškosti, upornosti, napadalnosti. Sta pravzaprav ilustracija tega, kar naj bi ostalo skrito. Da je bilo med Slovenci toliko žrtev kot v partizanskih tudi v nepartizanskih uniformah. In da je komaj v kaki slovenski pokrajini več moških v partizanskih kot nepartizanskih vojskah. In da so bili vsaj mobiliziranci v okupatorske armade, ki jih je več kot partizanov, žrtve okupatorskega nasilja. Pa niso smeli biti vidni, da ne bi ogrozili režimske mitomanije.

Prav tako talec ni največja žrtev okupatorskega terorja. Veliko številnejši so taboriščniki v koncentracijskih, delovnih, izgnanskih, ujetniških taboriščnih, tudi nekajkrat več smrtnih žrtev je med njimi. Vendar pa po dachavskih procesih 1948/1949 taboriščniki niso več del režimskega javnega spomina. Ne pojavijo se kot dejansko najbolj trpeč in trpinčen zgodovinski lik.

Reliefi so posvečeni skupnemu imenovalcu boja in trpljenja, vendar enako vsebinsko oskubljeni. Nastopajoče skupine so si več ali manj podobne: partizani, talci, nekaj upornih civilnih moških, kaka ženska, otrok.

Večina peklenskih vrtincev vojne, okupacije, upora, revolucije, protirevolucije, državljanske vojne, skratka žrtev totalitarnega spoprijema fašizma, nacionalsocializma in stalinizma je bila izpuščena iz ustvarjanja režimske spominske in spomeniške krajine.

Tako je bila večina peklenskih vrtincev vojne, okupacije, upora, revolucije, protirevolucije, državljanske vojne, skratka žrtev totalitarnega spoprijema fašizma, nacionalsocializma in stalinizma izpuščena iz ustvarjanja režimske spominske in spomeniške krajine. Tudi ko od 50. leta dalje iščejo nove umetniške in arhitekturne izraze pri oblikovanju spomenikov, ostajajo avtorji zavezani lažem, tabujem in mitomaniji titoizma. Značilno je zlasti, da čim bolj je režim razpadal, tem večji so bili kipi revolucije – največja bronasta kipa druge Jugoslavije sta revoluciji v Mariboru in Ljubljani iz leta 1975.

V topografiji partizanskih spomenikov Mire in Mirana Hladnika s sodelavci je okoli 6500 vpisov, vseh pa naj bi bilo 7000. In večina te spominske pokrajine titoizma je posvečena režimsko priznanim mrtvim. Zato je ves ta korpus značilen dokaz za življenje v laži, v omejeni resničnosti. In vsi, ki so jo ustvarjali, so soodgovorni za deformiranje slovenskega javnega spomina.

Travma

Za razumevanje tistih časov in njihovih izpovedi je morda primeren model, ki ga ponuja Jud Amos Goldberg v analizi dnevnikov med holokavstom (Trauma in First Person, 2017). Piše o stanju simbolične smrti, torej o uničenju simbolnega vesolja ljudi, kulturnega sistema, ki ustvarja svet kot smiseln. Kiparstvo, ki ga obravnavamo, je nastajalo v prelomnem desetletju po drugi svetovni, ko stalinistična revolucija v Sloveniji/Jugoslaviji potopi državo v krvi, nasilju, prereže s starimi časi, na vse kriplje uvaja komunizem. Obenem pa se po Stalinovi izključitvi Jugoslavije iz stalinskega imperija zgodi strahovit pretres pri jugoslovanskih stalinistih samih. Nič ni več veljalo, vsak se je bal že samega sebe. In v takih razmerah so tako oblastniki kot njihovi podobarji iskali svojo govorico. In kričeči bron govori o tem krvavem, trpečem, negotovem iskanju.

Ni dovolj, da prejšnje poimenovanje »revolucionarni spomeniki« zamenjamo s »spomeniki NOB«.

Zato so potrebne temeljite raziskave, da bomo prednike razumeli. Ni dovolj, da prejšnje poimenovanje »revolucionarni spomeniki« zamenjamo s »spomeniki NOB«.

Kipi v depoju na prostem v Pivki nam govorijo ravno o takih časih in nas spodbujajo k takemu spraševanju.