Seznam skoraj 1.500 imen, ki smo ga objavili v povezavi z izkopom posmrtnih ostankov slovenskih domobrancev iz brezna pod Macesnovo gorico, je vsaj v delu slovenske javnosti močno odmeval: ljudje so ga množično brali, si ga izmenjavali, kopirali, iskali imena svojcev in znancev. Leto dni pozneje, tudi ob prazniku vseh svetih in spominu na vse verne rajne, je to vstopna točka za pogovor z dr. Dežmanom, predsednikom vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, v novembrski številki Slovenskega časa (izide v sredo, 2. novembra).

Tudi če so marsikatere družine izginile, tudi če so marsikatere družine pozabile na sorodnike, pa so večinsko družine obstale in ohranile spomine.

Eden ključnih razlogov za objavo seznama roških žrtev v Slovenskem času je bil spremljevalni poziv, pod katerega ste se podpisali, da bi svojci žrtev s seznama prispevali dokumentarno in fotografsko gradivo za načrtovano razstavo o breznu pod Macesnovo gorico in njegovih žrtvah. Kakšen je bil odziv na to pobudo?

Več deset družin se je oglasilo, še več pa srečujemo drugih, ki se niso javili na objavo, a ohranjajo spomin na umorjene. Izbrane družine bomo predstavili tudi na razstavi. Zlasti pa nam dogajanje okoli te objave nazorno pokaže, kako je ta zgodba, čeprav se komu ne zdi tako, izredno živa. Pri teh dotikih zgodovine se pokaže, da se osebne družinske zgodbe, vsem poskusom v preteklosti navkljub, ne da čisto »zatolči«. Tudi če so marsikatere družine izginile, tudi če so marsikatere družine pozabile na sorodnike, pa so večinsko družine obstale in ohranile spomine. Prav v zadnjih mesecih se javljajo tudi drugi ljudje, ki bi radi ne samo povedali svojo družinsko zgodbo, temveč bi radi naredili še nekaj več: radi bi svoje mrtve v prikritih grobovih, za katere sami vedo, mi pa še ne vemo, prekopali. To je torej strašansko živa zgodovina …

Tudi sedanja oblast povsem uboga voljo tistih, ki skušajo oživljati parado duhov mitov, laži in tabujev titoizma.

… ob kateri pa nas po drugi strani nenehno prepričujejo, da tako ali tako nikogar več ne zanima!

Pravite po »drugi strani« … Na »drugi strani« imamo nekaj drugega, namreč da je »nezanimanje« le poskus zamolčevanja resnice, zmanjševanja škode. Da gre dejansko za ponovno oživljanje tabujev titoizma, nam pokaže primerjava. Po odkritju mumificiranih žrtev v rovu sv. Barbare v Hudi jami marca 2009 je bila to svetovna novica. Šlo je za, kot se je pozneje izkazalo, 1.410 umorjenih. Po lanskem odkritju, da smo v breznu pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu izkopali vsaj 3.450 umorjenih, pa je »na drugi strani«, ki se ji reče mainstream mediji, zapihal mrzel veter molka. Tudi sedanja oblast povsem uboga voljo tistih, ki skušajo oživljati parado duhov mitov, laži in tabujev titoizma. To v švejkovskem duhu vodi senilni cesar Milan Kučan, ki že desetletja lajna in lajna vedno iste viže, ki so že zdavnaj pogorele. Škoda, gre žal za utopično investicijo, ki se spet ne bo izšla – saj jim je že Marx povedal, da se zgodovina lahko ponovi kot farsa. In so farsa!

FOTO: Tatjana Splichal

Torej je pred nami novo dejanje spravnega referenduma z vprašanjem: kje in kako bomo pokopali umorjene iz brezna pod Macesnovo gorico, kje bomo pokopali umorjene Rome …

Ampak svojcem 3.450 pobitih v Rogu najbrž ni do smeha …

Seveda ne, njim smo dolžni vse kaj drugega. Imamo približno 1.500 imen s seznama slovenskih žrtev druge svetovne vojne, ki so bili umorjeni v Kočevskem rogu. Se pravi, da bo treba za skoraj 2.000 žrtev ugotoviti, kaj se je z njimi dogajalo. Torej gre za osnovno ugotavljanje resnice o žrtvah. Še manj vemo o storilcih, čeprav je nekaj imen znanih. Prav gotovo pa smo spet pred spraševanjem vesti slovenske nacije: ali smo pripravljeni vsem smrtnim žrtvam priznati pravico do groba. Torej je pred nami novo dejanje spravnega referenduma z vprašanjem: kje in kako bomo pokopali umorjene iz brezna pod Macesnovo gorico, kje bomo pokopali umorjene Rome … Ali bo to odločitev v luči evropskih in svetovnih obsodb zločinov totalitarnih režimov ali se bomo po Kučanovo/Jankovićevo pogreznili v barbarsko sramoto?

Še vedno ostaja odprto ključno vprašanje Macesnove gorice, ki ste ga že omenili: kje pokopati iz nje iznesene posmrtne ostanke, ki zdaj že leto dni ležijo začasno v Kočevju? Spomnimo: lani 31. oktobra je bila zanje v kočevski župnijski cerkvi maša zadušnica, pri kateri se je škof Andrej Saje jasno zavzel za njihov čim prejšnji pokop v prestolnici. V komisiji za prikrita grobišča ste se dosledno zavzemali za pokopno mesto v Ljubljani, izrecno za Žale. Ali se tu kaj dogaja, spreminja?

Na zadnji seji komisije smo znova razpravljali o tem vprašanju in dejansko je bilo na mizi več lokacij, ne samo Ljubljana. Ostali pa smo pri Ljubljani. Tu pa Žale niso edina možnost, druga je morda Orlov vrh s pokopališčem domobrancev.

FOTO: Tatjana Splichal

Prepričevali so nas sicer, da je bilo to pokopališče po vojni odstranjeno.

Dejansko stanje je drugačno. Res so jeseni 1946 začeli z izkopavanjem trupel, za kar so uporabili nemške vojne ujetnike. Avstrijski duhovnik, ki je bil vojni ujetnik v Borovnici, je povedal, da so jih vozili na Orlov vrh, da so izkopavali posmrtne ostanke, a so pobrali le večje kosti. Da je domneva o manjših kosteh, ki naj bi ostale na pokopališču, možna, potrjuje izjava nekega političnega policista, zapisana leta 1995, da so nemški vojni ujetniki odprli grobove in pobrali le večje kosti. Posmrtne ostanke na Orlovem vrhu je leta 2019 potrdila tudi raziskava naše komisije. Sondiranje petih odkritih grobov je namreč pokazalo, da so bili nekateri res oskrunjeni, toda kar štirje vsebujejo večje posmrtne ostanke pokopanih domobrancev ali pa celo popolna, nedotaknjena okostja.

Kaj pa o tej lokaciji povedo predpisi lokalne skupnosti?

Staro mestno jedro Ljubljane in grajski grič sta bila z odlokom občine Ljubljana Center že leta 1986 zaščitena kot kulturni in zgodovinski spomenik. V Odloku o prostorskih ureditvenih pogojih za območje prostorske celote C9 Grad, ki ga je sprejela Mestna občina Ljubljana (MOL), pa v 40. členu za Orlov vrh piše: »Pred ureditvijo območja je treba izvesti zaščitna izkopavanja (predzgodovina, območje grobišča iz 2. svetovne vojne). Območje naj se parkovno uredi z možnostjo postavitve spominskega obeležja na podlagi javnega natečaja.« Tudi Odlok o občinskem prostorskem načrtu MOL v strateškem delu med zasnovami prostorskega načrtovanja območij pokopališč med cilji navaja, da je treba »varovati vsa pokopališča kot območja kulturne dediščine, vključno s štirimi vojnimi grobišči, ki se nahajajo zunaj pokopališč, in sicer Brezarjevo brezno, Kucja dolina, Spomenik žrtvam fašizma na Urhu in Orlov vrh na Grajskem griču«.

Tudi na tej podlagi – ki, mimogrede, kaže na svojevrstno izgubo resničnosti ljubljanskega župana, ko nas prepričuje, kaj naj bo in česa naj ne bo v Ljubljani – smo v komisiji podprli predlog, da se v skladu z našimi dosedanjimi sklepi izvede dodatno sondiranje vojaškega pokopališča na Orlovem vrhu, vojaško pokopališče Orlov vrh pa se vpiše v register vojnih grobišč ter uredi v skladu s predpisi.

FOTO: Tatjana Splichal

Ne gre le za umorjene v prikritih moriščih in grobiščih, temveč tudi druge, ki so bili »predmet« komunističnega ateističnega pokopa, ko so v resnici »premetavali kosti«.

Kakšna bi lahko bila ta ureditev?

Tu se dotikava širšega razmisleka. Eno od izhodišč zanj je pobuda za slovenski grob, torej za kostnico s spomenikom, v kateri bi pokopavali nepokopane mrtve oz. mrtve, ki bi jih morali prekopati iz neustrezno urejenih grobišč. Ne gre le za umorjene v prikritih moriščih in grobiščih, temveč tudi druge, ki so bili »predmet« komunističnega ateističnega pokopa, ko so v resnici »premetavali kosti«, da zdaj sami ne vedo, kje jih imajo, so jih zagrebli kjerkoli, samo da ne bi bilo na božji njivi …

To pa je točka, na kateri se lahko smotrno opremo na izhodišče, ki ga je že pred skoraj četrt stoletja predlagal Andrej Lenarčič – spomnimo se ga kot poslanca v prvem sklicu državnega zbora leta 1992, pa tudi kot očeta evropskega komisarja. Vložen je bil zakon o spomeniku neznanemu junaku s kostnico. Kostnica bi bila postavljena sredi spominskega parka na Orlovem vrhu. Njegov predlog govori o šestmetrski žari, oblikovani po zgledu situle iz Vač. Zamisel, ki je povsem aktualna in se splača pogovarjati tudi o njej.

A če bi vas zdaj poslušal ljubljanski župan, bi najbrž začel kar poskakovati v zaklinjanju, da v Ljubljani »ne bo domobranskih spomenikov«.

Naj kar poskakuje, saj tudi kdo drug, ki ga je pripeljal na oblast, že 30 let poskakuje zaradi Republike Slovenije in se mora pred resničnostjo zatekati v naročje slepe vere, da ga bo rešilo »mesto heroj«.

Z avtorjem pogovora ... FOTO: Tatjana Splichal

Celoten pogovor objavljamo v 163. številki Slovenskega časa (priloga 44. številke Družine).