Redkokdaj druženje nekaj ljudi obrodi takšne sadove, kot se je to zgodilo v okviru študijskega krožka Moč preživetja, ki ga je organiziral zgodovinar Jože Dežman. Posneli so zelo odmeven dokumentarec Zamolčani – moč preživetja, na ustavno sodišče pa so poslali obsežno ustavno pobudo, da se ljudje, ki so jih med drugo svetovno vojno ubili komunisti, izenačijo s povojnimi ubitimi.

Ana Zavasnik iz Zgornjega Tuhinja, partizani so jo umorili 7. aprila 1945. VIR: knjiga Moč preživetja

Najprej so jim umorili starše, potem so bili še diskriminirani

Isto leto, kot dokumentarni film Jožeta Možine Zamolčani – moč preživetja, je Jože Dežman pri Mohorjevi založbi iz Celovca izdal še zajetno in vsebinsko nadvse zanimivo knjigo Moč preživetja, tako, da so osebe in zgodbe, ki so nastopile v odmevnem Možinovem dokumentarcu, našle svoje mesto tudi v knjigi.

Knjiga, kot drugačen medij, je omogočila tudi veliko podrobnejši prikaz zgodb umorjenih in avtor se je pri obdelavi te teme res zelo potrudil. V prvem delu so obširno objavljene zgodbe sirot, ki so jim med drugo svetovno vojno komunistični ubijalci pobili starše. Za take sirote so se začeli težki časi. Niso smeli žalovati, mnogi niso mogli pokopati svojih najbližjih, oropali so jih premoženja, niso dobili podpor, štipendij, ovirali so jih pri napredovanju v službah. Predvsem pa se niso mogli bojevati za pravico in dobro ime. Najprej so jim umorili starše, potem pa so bili praktično vse življenje stigmatizirani in diskriminirani.

Lobanja Ane Zavasnik. Vdrtina kaže, da so jo partizani verjetno umorili s krampom. VIR: knjiga Moč preživetja

Okužba slovenske družbe s terorističnim nasiljem

Drugi del knjige umešča slovenske zgodovinske travme in njihovo preseganje v mednarodne okvire. Jože Dežman je iskal vzroke za okužbo slovenske družbe s terorističnim nasiljem in možnosti za ozdravitev. Odlika njegovega pisanja je tudi, da je eden prvih zgodovinarjev, ki je pri pisanju poleg številne druge literature uporabil tudi takšno, kot je revija Zaveza, ki se ji naši zgodovinarji izogibajo, čeprav gre za izjemno kakovostno revijo, v kateri je bilo doslej objavljenih zelo veliko zgodb in študij o komunističnem terorizmu.

Posmrtni ostanki Ane in Franca Zavasnika, ki jih je hčerka izkopala 5. novembra 2003 nad vasjo Okrog v Tuhinjski dolini. VIR: knjiga Moč preživetja

Študijski krožek za preseganje zgodovinskih travm

Zgodovinar Jože Dežman je k študijskemu krožku Moč preživetja povabil sirote, ki so jim partizani med drugo svetovno vojno ubili starše. Poslal jim je naslednje besedilo: »V Gorenjskem muzeju že nekaj let organiziramo študijske krožke. V njih se zbirajo odrasli, ki po skupnem dogovoru in interesu obravnavajo teme, ki jih družijo. V letu 2002/2003 sem prijavil krožek z delovnim naslovom Moč preživetja. Zanj sem se odločil po srečanjih z vami, ki ste v vojnih in revolucijskih letih izgubili svoje najbližje. Te tragedije so vam trajno zaznamovale življenje. Zato predlagam, da organiziramo uvodni sestanek, na katerem bi se dogovorili o načinu pogovora. Sam bi želel, da odpremo taka vprašanja, povezana z okoliščinami in zgodovinskimi razmerami, v katerih je prišlo do nasilja in zločinov, pa tudi dogajanja, ki so potem sledila: od premoženjskih škod do diskriminacije in marginalizacije, ki ste je bili z vašimi bližnjimi deležni. V kontekstu preseganja zgodovinskih travm pa bi bilo predvsem pomembno, da spregovorimo o preživetvenih strategijah, ki ste jih izbrali.«

Noseča Ana Zavasnik je v rokah držala rožni venec. Roke je imela zvezane s padalsko vrvico. VIR: knjiga Moč preživetja

Devet grozljivih »partizanskih« zgodb

Prvi sestanek je bil 23. oktobra 2003. Potem so se srečevali vsak mesec. V krožku je sprva sodelovalo devet sorodnikov oseb, ki so jih ubili partizani.

Nada Pitz, rojena Titan, iz Murske Sobote, ki so ji partizani ubili očeta 17. aprila 1945 in že več kot 20 let išče njegov grob. Oče Janez Titan je bil izredno zanimiva oseba, pred vojno nekaj časa eden vodilnih slovenskih komunistov, ki se je leta 1940 javno odrekel komunizma in se opredelil za krščanski socializem.

Brat in sestra Marjan Šolar in Majda, poročena Andoljšek, z Bleda. Njun oče je bil velik prijatelj Poljske, velik rodoljub in kristjan, ki so ga partizani ubili decembra 1943. Marjan je po večletnem iskanju 11. septembra 2002 našel ostanke njegovega groba.

Maksu Šimencu iz Vrhpolj pri Kamniku so partizani ubili očeta septembra 1942. Maks Šimenc st. je bil prav tako zanimiva oseba, socialist, ki je šel prostovoljno v partizane že spomladi 1942, star je bil več kot 40 let. Sinu je uspelo očeta prekopati leta 1973, dolga desetletja pa si je prizadeval za njegovo rehabilitacijo.

Družina Betke Dolenc, rojene Polak, iz Radovljice je med vojno doživela posebno tragedijo. Očeta Jožeta Polaka so partizani umorili 14. januarja 1944. Ko je »izginil«, ga je žena Katarina Polak s hčerkama šla iskat na Pokljuko. Prišle so v partizansko taborišče. Hčeri so ločili od matere, češ da jo morajo še nekaj vprašati. Mater so 18. januarja 1944 umorili, hčeri pa poslali v Cerkno, kjer so ju dali k nekemu kmetu. V zadnji ofenzivi so ju zajele okupatorske enote. Aprila 1945 sta prišli do Kranja, nato pa do materinih sorodnikov na Brezje (Moč preživetja, str. 148–152).

Frančiško Velikonja iz Stražišča so partizani umorili junija 1943. VIR: knjiga Moč preživetja, str. 172

Partizanske ugrabitve in umori

Viktorju Velikonji iz Stražišča so partizani spomladi 1943 najprej streljali na očeta in ga ranili. Potem so vpričo njega junija 1943 ustrelili mater Frančiško Velikonja. Oče se je pred koncem vojne vrnil iz Nemčije, se javil partizanskim oblastem in »izginil«.

Marija Lamberger, rojena Žvan, iz Vrbe je najprej izgubila očeta, ki je umrl kot domobranec avgusta 1944 v Lescah. Partizani so nato novembra 1944 odgnali od doma mamo Terezijo Žvan, ki se ni več vrnila. Otroka, hčerka in sin, sta bila takrat stara prva dve leti, drugi nekaj mesecev.

Jožica Jeza, rojena Kastigar, iz Kranja je bila iz družine s petimi otroki. Ko so partizani očeta Leopolda Kastigarja decembra 1943 ubili, je bila mati noseča. Očetovo truplo so našli že leta 1944 in ga pokopali.

Ivan Podobnik z Vrsnika je bil z očetom Ivanom Podobnikom, ko so po očeta prišli partizani. Očeta so partizani ubili konec avgusta 1944 pred domačo hišo in so ga potem domači in vaščani pokopali na domačem pokopališču. V družini je bilo 12 otrok, mati jim je umrla že pred vojno.

Cilka Soklič je hči Janka Sokliča, vidnega organizatorja četniškega gibanja; partizani so ga po vojni ugrabili v Trstu, ga poslali kot agenta nazaj v emigracijo in nato še enkrat ugrabili ter na Bitenčevem procesu »obsodili« na smrt.

Frančiška in Viktor Velikonja s sinom Viktorjem iz Stražišča. VIR: knjiga Moč preživetja, str. 172

Osebe, ki so osirotele zaradi partizanskega nasilja

Med delom krožka se jim je pridružilo še nekaj oseb, ki so osirotele zaradi partizanskega nasilja.

Mariji Logar, roj. Zavasnik, iz Zgornjega Tuhinja so partizani umorili mater Ano Zavasnik in očeta Franca Zavasnika 7. aprila 1945. Starše je odkopala in pokopala novembra 2003.

Ivanki Pavlovič, roj. Medja, s Koprivnika so partizani umorili očeta Antona Medjo 28. februarja 1943.

Maksu Hančiču iz Gradišča v Tuhinjski dolini so 15. maja 1942 partizani umorili mater osmih nedoraslih otrok Magdo Hančič (1898) in njeno samsko sestro Lucijo Klemen (1894). Pogrebcem, ki so Koritnikovi pospremili na šmarsko pokopališče, so se orosile oči, ko so videli, kako je osem osirotelih otrok ihtelo ob njunem grobu.

Florjani Potočnik, roj. Uhl, iz Črnomlja so 14. novembra 1943 partizani ubili starega očeta Pavla Klemenca in strica, njegovega sina Dušana.

Mili Uršič, roj. Verdnik, iz Ožbalta ob Dravi so partizani 25. oktobra 1944 ugrabili očeta in ga čez nekaj dni umorili.

Njihova skupna želja je vrniti staršem dobro ime, tisti, ki jih še nimajo pokopanih, pa bi radi našli njihove posmrtne ostanke.

Osmrtnica za umorjeno Frančiško Velikonja iz Stražišča. VIR: knjiga Moč preživetja, str. 172

Zgodbe sorodnikov ubitih eden zadnjih tabujev

Jože Dežman je vsebino knjige Moč preživetja oblikoval tako, da je čimbolj spoštoval pripovedi članov krožka, v vseh primerih pa je ob osnovni zgodbi vsake družine objavil tudi priloge. Glavnino knjige predstavljajo zgodbe sorodnikov, ki so svoje starše izgubili zaradi partizanskega medvojnega nasilja. Ti ubiti so bili v Sloveniji še nedavno velik tabu, eden poslednjih, ki je ostal po padcu komunističnega režima. Sorodniki umorjenih niso bili zaznamovani samo s tragično izgubo staršev, ampak tudi v svojem življenju po vojni, saj so doživljali številne dodatne krivice, s tem, da so bili izrazito zapostavljeni, diskriminirani in celo šikanirani. Čeprav se je o medvojnem partizanskem nasilju po letu 1990 precej pisalo in so bile objavljene že številne zgodbe, to pisanje dolgo ni moglo prodreti v širšo javno zavest. Šele televizijski dokumentarec Jožeta Možine Zamolčani – moč preživetja, ki je nastal prav ob sodelovanju članov krožka Moč preživetja in ga je Televizija Slovenija predvajala 13. januarja 2004, je prebil ta molk.

Katarino Polak iz Radovljice so partizani umorili 18. januarja 1944 na Pokljuki. VIR: knjiga Moč preživetja, str. 151

Osebe, ki so jih med vojno ubili partizani, niso imele nobenih pravic

Sestajanje članov krožka Moč preživetja ni obrodilo le te vsebinsko zelo bogate in pretresljive knjige in televizijskega dokumentarca, ampak so člani krožka poslali na ustavno sodišče tudi obsežno besedilo ustavne pobude, da se osebe, ki so jih ubili komunisti med vojno, izenačijo z osebami, ki so jih ubili po vojni. Po dotedanji zakonodaji namreč otrok med vojno umorjenega ni imel istih pravic kot otrok po vojni umorjenega.

Uvodoma je v knjigi Jože Dežman zapisal: »Njihove zgodbe vsaka zase pričajo o tematskih krogih, na katere opozarjam v drugem delu besedila z naslovom Vest in samozavest, to je teza o travmatizaciji Slovenije, pri čemer gre tako za posttravmatsko stresno motnjo kot žalovanjsko motnjo, travmatizirano otroštvo nasploh, kriminološko spraševanje o razsežnostih komunističnega terorja ter opozorilo o trajnih posledicah partijskega božjega kompleksa in iz njega izhajajočega komunističnega rasizma.«

V zadnjem delu knjige je objavljen pogovor s Pavlom Jamnikom z Uprave kriminalistične policije, avtorjem sklepnega sporočila o akciji Sprava – ugotovitve policijskega preiskovanja povojnih pobojev.

Ivo Žajdela, Moč preživetja, Jože Dežman, Demokracija, 4. 11. 2004Ivo Žajdela, Moč preživetja, Jože Dežman, Družina, 24. 10. 2004

1/9