Dr. Jože Dežman ob septembrski predstavitvi izkopa množičnega grobišča pri Mostecu pri Brežicah. FOTO: Ivo Žajdela



Z dr. Jožetom Dežmanom, predsednikom vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, smo se v dneh, ko smo se spominjali vseh naših pokojnih, pogovarjali o vzpostavitvi vključujočega slovenskega mesta mrtvih kot enem od temeljev slovenske državnosti.

28. oktobra ste nameravali v Državnem svetu Republike Slovenije izvesti posvet o vojnih grobiščih. Dogodek je iz razumljivih razlogov odpadel, ne pa tudi njegov namen, torej interdisciplinarni razmislek o sistematičnem urejanju slovenskega mesta mrtvih. Tudi na straneh Družine oziroma njene priloge Slovenski čas ste se že večkrat zavzeli za ustanovitev javnega zavoda za vojne grobove, ki bi kot profesionalna ustanova vodil delo na tem področju in tako nadomestil tudi komisijo za prikrita grobišča, ki jo tako rekoč volontersko vodite že dolga leta. Kakšne so dejanske možnosti, da s to pobudo prodrete pri političnih odločevalcih?

Posvet 28. oktobra je bil načrtovan kot srečanje politike in stroke. Od politikov bi nas nagovorili Borut Pahor, predsednik Republike Slovenije, Alojz Kovšca, predsednik državnega sveta, in Matej Tonin, minister za obrambo. Posvet smo prvič načrtovali pomladi letos, pa ga je prav tako »prestavila« epidemija. Upamo, da bomo epidemiji kos in bo tudi posvet prišel na vrsto. A obenem pričakujemo, da bodo dogovori na oblastni ravni pripeljali do tega, da bo Slovenija končno dobila službo ali sektor za vojne grobove, pokopališča in grobišča v okviru nastajajoče uprave za vojaško dediščino pri Ministrstvu za obrambo. Toda prav tako pomembno je, da smo vmesni čas izkoristili za to, da smo se srečevali predstavniki različnih strok, ki lahko vsaka posebej, predvsem pa vse v usklajevanju svojih prizadevanj prispevajo k uveljavitvi potrebnih standardov za boljše raziskovanje, upravljanje, vzdrževanje slovenskega mesta žrtev »vseh vojn in z vojnami povezanih žrtev« – tako je namen spomenika vsem žrtvam, ki stoji v Ljubljani, opredeljen v noveli zakona o vojnih grobiščih iz leta 2009.

V katere konkretne smeri gredo strokovna raziskovalna prizadevanja, ki jih omenjate?

Sam raziskujem, kako je v Republiki Sloveniji z vojnimi grobovi, pokopališči in grobišči. Nadgradil bom dosedanjo tanatološko raziskavo, analiziral pravne okvire, pregledal razvojne stopnje ter sedanje stanje raziskovanja in urejanja, nakazal potrebne ukrepe.

Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Barbara Lampič in dr. Peter Mikša (s sodelavci dr. Majo Vehar, Sašom Stefanovskim in Leo Rebernik) razvijata novo, posodobljeno in nadgrajeno podatkovno in prostorsko bazo prikritih vojnih grobišč. Sedanji programski okvir je zastarel, nova baza omogoča preglednejše in bolj učinkovito obvladovanje podatkov ter sodobno vodenje registra in upravljanja z vsemi vojnimi grobovi, pokopališči in grobišči.

V popisu smrtnih žrtev 2. svetovne vojne, ki ga izvaja Inštitut za novejšo zgodovino, večina žrtev še nima vpisanega kraja groba. Dr. Andrej Pančur s sodelavkami analizira stanje popisanosti grobov in vzpostavlja model nadaljnje raziskave. Cilj projekta je vzpostavitev slovenskega virtualnega pokopališča. Tu se lahko zgledujemo po odlično oblikovani spletni strani Vseposvojitev, ki je grajena prav na podatkih Inštituta za novejšo zgodovino o žrtvah 2. svetovne vojne in po njej.

Izredno pomembno je, da bosta svoje poglede predstavila tudi predstavnika Zavoda za varstvo kulturne dediščine (ZVKD), direktor Jernej Hudolin in generalni konservator dr. Robert Peskar. Gre za vprašanja, povezana s stanjem registra dediščine, ki zahteva revizijo, za enotna merila pri vpisovanju »objektov in krajev mrtvih (grob, grobišče, pokopališče, grobnica, mrliška vežica, kostnica)« kot spominskih objektov in krajev v ta register. Posebno vprašanje je tudi sodelovanje strokovnjakov ZVKD pri nadzoru in upravljanju grobov, pokopališč in grobišč.


Dr. Jože Dežman v pogovoru z ljubljanskim nadškofom Stanislavom Zoretom, ministrom za obrambo Matejem Toninom, predsednikom republike Borutom Pahorjem in predsednikom vlade Janezom Janšo ob breznu pod Macesnovo gorico, kjer je bila 6. junija letošnja roška spominska slovesnost. FOTO: Bogomir Štefanič


Naša komisija je dala digitalizirati zaporniške knjige iz obdobja 1945–1950. Prvi podatki kažejo, da je bilo v tem času v zaporu veliko več prebivalcev Slovenije, kot smo domnevali do sedaj. Dr. Matevž Košir in Tadej Cankar iz Arhiva Republike Slovenije analizirata te podatke. Posebej nas zanima, ali bomo lahko iz teh podatkov zbrali podatke o osebah, ki so bile zunajsodno umorjene v teh letih.

Trenutno vsi sodelujoči pripravljajo prispevke, ki jih bo državni svet objavil v e-zborniku. S tem bomo dobili dovolj kakovostne strokovne podlage, ki bodo nastajajoči strokovni službi omogočile učinkovito delo.

Že daljši čas vsak ponedeljek zjutraj objavljate kritične analize monografije Partizani izpod peresa zgodovinarja dr. Jožeta Pirjevca. Zakaj se vam ta publikacija vsaj na simbolni ravni zdi tako pomembna, da sistematično razgaljate njene pomanjkljivosti?

Akad. prof. dr. in politikant Jože Pirjevec je izbral nenavadno metodo bega pred neprijetnimi dejstvi – dela se, da ničesar ne vidi, sliši, nič noče povedati. Je še en pravi »nemec v hosti«. Toda zaradi tega vsa navlaka v Partizanih – strokovne neumnosti, površnosti, nevednosti in ideološke pristranskosti, predsodki, podtikanja, obrekovanja – ne bo izginila. Je v sramoto avtorju in založbi, ki je tako skrpucalo izdala. Stvar postaja prav zabavna. Gre za to, da Pirjevec boleha za vsemi boleznimi starega sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil, obenem pa se s svojim osupljivim neznanjem o dejanskem razvoju partizanskega gibanja tako v Sloveniji kot tudi drugod prav iz tega partizanskega gibanja pravzaprav norčuje. Res je tudi, da zmore napisati tudi marsikaj čez partizane in posebej komuniste, česar si njegovi slovenski mentorji in tovariši ne bi upali. Tudi zaradi tega staroverne titofile zaboli glava. Nas pa tudi, saj na koncu zaradi vseh slabosti dvomiš v vse, kar je v Partizanih natisnjeno. Žal!

Če skleneva: včasih se zdi, da gredo stvari pri urejanju slovenskega mesta mrtvih in pri soočanju z realnostjo narodove preteklosti, ujete v primež totalitarizmov, s slabega na slabše. Vi ste v to dogajanje vpeti že dolga leta ne le kot predsednik vladne komisije za prikrita grobišča, marsikaj in marsikdaj je zaradi tega padalo po vas. Kaj vam daje voljo in moč za vztrajanje?

Opravljeno delo me zadovoljuje – moje delo ni povezano samo s komisijo, nabralo se je še marsikaj drugega. V razmerah, kakršne so pač bile, smo s prizadevnimi sodelavci v komisiji in zunaj nje opravili marsikaj. Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč v letu 2021 zaključuje prvi mandat po novem zakonu. Upam, da bo vse, kar sem naštel v začetku pogovora, obrodilo sad in da delo komisije ne bo več potrebno. Vsak raziskovalec, pa tudi vsak, ki bi rad pomagal pri ozdravljenju vsaj nekaterih ran svoje skupnosti, bi bil lahko ob tako dramatičnem času, ki smo ga raziskovali, in ob tako številnih odzivih, ki smo jih sprožili, hvaležen za veliko priložnost, ki mu je bila zaupana. In če ne bi bilo samostojne, demokratične Republike Slovenije, tudi te priložnosti ne bi bilo.
_ _ _

*Celoten pogovor z dr. Jožetom Dežmanom si preberite v tiskani Družini (45/2020).*
_ _ _

PREBERITE ŠE:

Nad Pirjevcem in Partizani smo lahko resno zaskrbljeni

Pogreb v Logatcu

Huda jama - 11 let pozneje

Nekultura Jankovićevega spomenika/groba