Prof. dr. Jože Balažic je predstojnik katedre za sodno medicino in deontologijo na Medicinski fakulteti in član Komisije za medicinsko etiko.

Sogovornik se je strinjal, da je tema zanimiva, problematična, žgečkljiva, zelo aktualna in ne le etična, temveč občečloveška. Letos je bila ugodna politična klima, da je nevladna organizacija Srebrna nit zbrala 5000 podpisov za vložitev v zakonodajni postopek zakona, ki predvideva dvoje: prostovoljno končanje življenja s tujo pomočjo, k čemur so potlačeni zdravniki, zdravstveni in socialni delavci in drugi, in evtanazijo, kar sta diametralno nasprotna pojma. Večina laične javnosti ne razlikuje obojega.

Evtanazija je enkraten, neponovljiv, nepovraten dogodek

»Evtanazija je izpeljanka iz grške besede in pomeni lepo smrt iz usmiljenja. To je lepo zavito v krasen celofan. Katera smrt pa je lepa? Vsaka smrt je huda in težka stvar. V tem primeru razsoden bolnik ustno ali pisno izrazi željo osebnemu zdravniku, njegova naloga pa je, da to izpelje. Zakon predvideva državno evtanazijsko komisijo in evtanaziranje pacienta na njegovem domu, če to ni možno, pa v neki ustanovi. Težko si predstavljam, da se na dvorišče pripelje ekipa, ki mi bo ubila mamo, tudi če ona to hoče. Postopek se mora čim prej zaključiti. Če komisija odloči, da pacient ustreza kriterijem zakona, sledi usmrtitev. Evtanazija je enkraten, neponovljiv, nepovraten dogodek. Ko ti nekdo enkrat vbrizga smrtonosno dozo preparata, strupa, zdravila, poti nazaj ni več,« opozarja Balažic.

Upanje torej! Gledano iz krščanskega zornega kota nam mora upanje dajati pogum.

Samomor s pomočjo je lahko povraten

Druga stvar je asistirani samomor na način, da ti nekdo pripravi substanco po tvoji meri, potem pa sam vzameš to zdravilo, sam popiješ pripravek ali pa ti nastavijo infuzijo in sam sprožiš, da pripravek steče. Kdor tu samo sodeluje, te direktno ne ubije, ubije pa te posredno. Samomor pri nas, poudarja Balažic, ni kaznivo dejanje; je sicer umor samega sebe, a ga ne smemo imenovati umor. »To dejanje pa je lahko povratno. Ne spijem vsega, celega lončka, ki so mi ga prinesli, samo pol, pa ne bo dovolj in bom lahko preživel. Nekaj možnosti za preživetje samomor s pomočjo vendarle daje.«

Zakaj medicina obojemu nasprotuje?

Zakaj medicina obojemu tako nasprotuje? Ker je zdravnik, osnovni člen v tej verigi, po naših pravnih predpisih postavljen kot najvišji garant za pacientovo življenje, podčrta Balažic. Zdaj pa naj bi ga končal? »Medicino zelo moti tudi, da se leta dolgo trudi, da podaljšuje naša življenja. Pred 50 leti je bila povprečna življenjska doba malo čez 50 let, danes korakamo proti 80 letom, želimo si 120, 150 let. Medicina si je tu naredila levjo uslugo, saj tako podaljševanje življenjske dobe za sabo prinaša tudi nevšečnosti, zlasti številne kronične bolezni. Zdaj pa naj medicina počisti in uniči, kar se je leta trudila vzpostaviti. Leta 2050 naj bi bila v Sloveniji večina ljudi starih 65 let ali več. Bomo kar vse pobili?«

V dolgoletni praksi sem se srečeval z velikim številom pokojnih in njihovih svojcev in razen enega primera se ne spomnim, da bi doživel, da je kdo želel evtanazijo.

Overjen papir izpred let ali jaz kot človek?

In nadaljuje: »Imamo torej zakon (njegova idejna očeta sta bivši minister za zdravje in intelektualec, ki je imel hudo bolnega očeta) in jaz kot človek, ki so mi povedali slutnjo, da bom zbolel za demenco, bom v svojem razmišljanju hitro skomponiral, da ne bom v nadlego svojcem; podpišem vnaprej in notarsko overim, da ko bom tako daleč, naj me evtanazirajo. Včeraj pa sem postal dementen. Kaj je zdaj večja vrednota: overjen papir izpred nekaj let ali jaz kot človek pred družbo, pred svojci?«

Pogovor o svetosti življenja je do zadnjega kotička napolnil dvorano pred poljansko cerkvijo. FOTO: Janez Porenta

Kdo pravzaprav neznosno trpi?

To je velika etična dilema, kajti človek z demenco ustreza kriterijem 6. člena, le da ne vemo, koliko hudo dementen človek neskončno trpi. »Takemu človeku je v bistvu fajn, vseeno mu je, da se pokaka v plenice ali zažge hrano na štedilniku, če ne celo hiše. Če je nahranjen in na suhem, se ima fajn. Umsko, zavestno pa je seveda oddaljen od realnosti. Če tega ni podpisal prej, kaj zdaj z njim narediti? Sam o sebi ne more odločati, saj mora biti po zakonu priseben, odločitev pa zavestna. Takih ljudi bo veliko. Kdo tu neznosno trpi? On ali tisti, ki so ob njem, njegovi svojci, ki skrbijo zanj? To so dileme, ki niso le etične, temveč so občečloveške, ki za sabo vlečejo neslutene razsežnosti in posledice.«

Tudi mene malo moti, da škofovska konferenca ni glasnejša, čeprav ima mlade in nadebudne škofe, od katerih se je veliko pričakovalo, pa ni pravega izplena. Krščanski človek ima lahko hude težave, če nima odločne podpore.

Nihče si ni želel smrti

Balažicu je nekoč nizozemski zdravnik dejal, da je evtanaziral 120 pacientov in da je bilo pri prvem zelo težko, hudi dvomi, potem pa je šlo kot po tekočem traku. Zdaj pa ga ti pobiti pacienti spremljajo, sanja jih, njegovo življenje je postalo neznosno in razmišlja o samomoru. In tudi pri veliki večini svojcev, ki bi dali svojega bližnjega evtanazirati, bi bile prisotne hude duševne travme, ki pridejo za človekom. »Vedno pridejo, narava ne ostane nič dolžna, prej ko slej, in takrat je običajno zelo hudo. V dolgoletni praksi sem se srečeval z velikim številom pokojnih in njihovih svojcev in razen enega primera se ne spomnim, da bi doživel, da je kdo želel evtanazijo. Pred leti so na medicinski fakulteti študentje delali anketo med težkimi, neozdravljivimi onkološkimi bolniki. Niti eden od njih si ni želel smrti. Rdeča nit njihovih odgovorov je bila: medicina bo jutri ali pojutrišnjem iznašla zdravilo, da me bo pozdravila. Upanje torej! Gledano iz krščanskega zornega kota nam mora upanje dajati pogum.«

Na Nizozemskem skoraj 30 % evtanazij nezakonitih

Evtanazija je torej milostna smrt, če to pacient sam želi. Balažic opozori na bolnike, ki evtanazije sploh ne želijo, pa jih evtanazirajo. Sem spadajo tudi dementni in otroci. Nizozemska zakonodaja že daje možnost, da starši zaprosijo za evtanazijo svojih neozdravljivo bolnih otrok. Ko družba ali politika sprejme nek zakon, se ga da zelo hitro modificirati, opozori sogovornik, in po uradnih podatkih z Eurostata je na Nizozemskem skoraj 30 % evtanazij nezakonitih, torej so ljudi evtanazirali brez njihove jasno izražene volje. Zelo hitro je torej možna zloraba.

Življenje je sveto in nedotakljivo in človek sočloveka nima nobene pravice ubiti; te pravice mu ni nihče dal. Uradno.

Proti vse zdravniške organizacije in obe medicinski fakulteti

V Sloveniji so bile eksplicitno proti zakonskemu predlogu vse zdravniške organizacije, prav tako obe medicinski fakulteti in tudi vse organizacije socialnega varstva, farmacevti in drugi kadri, ki se jih to (ne)posredno dotika. Prof. dr. Jože Balažic upa, da bo medicina prispevala k temu, da bo zmagal razum.

Poskrbite, da ga ne bo bolelo in ne bo žejen, pa ste vse rešili

Kaj pa krščanstvo, krščanski človek? »Že zdaj naša zakonodaja daje številne možnosti, ki jih Katoliška cerkev sprejema. Imamo odtegnitev intenzivnega zdravljenja in paliativno oskrbo. To pomeni, da v brezizhodnem stanju medicina ne strelja z vsemi topovi, ampak se posluži najnujnejšega: lajšanja trpljenja. Moj pokojni veliki učitelj, akademik Janez Milčinski, je rekel: zakaj bi pacienta ubili? Poskrbite, da ga ne bo bolelo in ne bo žejen, pa ste vse rešili.«

Kaj bi se zgodilo, če bi vsi zdravniki in vse medicinske sestre v Sloveniji uveljavili ugovor vesti?

Zelo redki plešejo ob smrti

Včasih se zdravniški konzilij odloči, da hudega intenzivnega zdravljenja pri neozdravljivih boleznih sploh ne uvede. »Tako torej pustiš bolnika umreti in ga ne držiš za vsako silo. To je tudi etično zelo sprejemljivo z medicinskega zornega kota. Smrt je del zdravljenja. Je sicer hujši del, kajti veliko večino smrt prizadene; zelo redki plešejo ob smrti. To je občečloveško gledano zelo stresen, tragičen, hud, težek dogodek. Katoliška cerkev in krščanstvo tu morata stati na tej strani. Nobena kolaboracija ne pride v poštev: sodelovati z drugo stranjo ali biti tiho in si misliti: bo, kar bo.«

Prof. dr. Jože Balažic: Če zdravnik ve, da nekdo poskuša narediti samomor, pa ne ukrepa, stori kaznivo dejanje, tako daleč gre – zdaj pa bi vse to uničili. FOTO: Janez Porenta

Zdravnik stori kaznivo dejanje ...

Evtanazija v Evropi ni zelo razširjena, dovoljena je v Beneluksu, Španiji, na Portugalskem ter v Švici (tam že govorijo o evtanazijskem turizmu) in Avstriji, ki pod izjemno strogimi kriteriji dovoljujeta samomor s pomočjo. Pri nas je, razloži Balažic, po zakonodaji aktivna evtanazija umor, sodelovanje pri samomoru pa kaznivo dejanje. Če zdravnik ve, da nekdo poskuša narediti samomor, pa ne ukrepa, stori kaznivo dejanje, tako daleč gre – zdaj pa bi vse to uničili.

Leta 2050 naj bi bila v Sloveniji večina ljudi starih 65 let ali več. Bomo kar vse pobili?

Vprašanja občinstva in odgovori dr. Balažica

Če tega postopka ne bo storil zdravnik, kdo ga bo? Nastane lahko tudi državni evtanazijski program. Hitler je manjvredne rase – Rome, Jude, Slovane – evtanaziral. Medicina se ne sprašuje, kdo naj to počne. To ni njeno delo. Zdravnik je največji garant za življenje svojega pacienta, zato bi bilo neetično in nespodobno, da ga ubije ali mu pomaga umreti. Kdo bi to počenjal? Omenjajo diplomirane medicinske sestre in še koga. Študente na medicini učimo, kako naj se obnašajo, kako naj spoštujejo pacienta, kako naj ga zdravijo, ne učimo pa jih in ne bomo jih, kako naj ga ubijejo.

V kateri fazi je zdaj predlog zakona? Zakon lahko čaka do enega leta, potem se mora nekaj zgoditi. Parlamentarna procedura pomeni, da morajo vlogo prevzeti poslanci, glasovanje bo torej moralo biti, toda ne le opozicija, tudi marsikdo iz koalicije ubira drugačne strune. Kdor ima v mislih, da bo nekoč star in bo rabil pomoč, bo glasoval drugače. Toda politika je diktat in glasovati bo treba verjetno po diktatu. To ne bo z danes na jutri; verjamem, da bo takrat, kot pri družinskem zakoniku, krščanski del stopil skupaj in zadevo postavil na prave tire, če le imamo kaj zdrave pameti in zavesti. Če bo zakon sprejet, pa bo najbrž referendum, v tem primeru upam, da bomo pokazali korajžo in krščansko držo.

Tukaj je veliko dela za drugi del nevladnih organizacij, torej za tiste s krščansko osnovo in vrednotami, da so protiutež ostalemu.

Težnje po tem zakonu niso nove? Te tendence so bile že v kar nekaj političnih opcijah, velikokrat so bili akterji podmladki levo usmerjenih strank, to ni nova stvar, vendar je zadnja leta mirovalo, ker klima ni bila ugodna, niti pod Cerarjevo vlado.

Kaj sprejem zakona pomeni konkretno za posameznika, za bolnika, svojca, kakšne so posledice? Zagotovo bo to prineslo za seboj psihične travme, najbolj starejšega pacienta, ki bo menil, da je res najbolje, da se pobere. Tu je tudi družbeni interes: zelo bolan kronični ali dementen bolnik veliko stane. Ekonomsko-finančni vidik bo nedvomno potegnil za seboj. Za tistega, ki ima vsaj nekaj krščanskega v sebi, bo to zelo velika travma in dilema, kako se bo odločal. Bojim se le, da bo to, če bo izpeljano, kot so si zamislili, šlo tudi v ustavo. To bi bila pa katastrofa in tega se bojim.

Če bo zakon sprejet, pa bo najbrž referendum, v tem primeru upam, da bomo pokazali korajžo in krščansko držo.

Kateri so bili izhodiščni argumenti predlagateljev in kako gre to skupaj s človekovimi pravicami? V tem je vsa poanta. Obešajo na veliki zvon, da je to človekova pravica. Usmrtitev se lahko zgodi, ko človek izpolnjuje nekaj pogojev. Ko doživlja zanj neznosno trpljenje (trpljenje je težko izmeriti, še težje reči, da je neznosno, če se da pomagati), za katerega ne obstaja za pacienta sprejemljiva možnost lajšanja (vsako zadevo se da v medicini lajšati in tudi olajšati), in ki je odraz terminalne bolezni (to je umirajoči bolnik, ki itak umira; ali ga je treba potem še pospešiti?), hude trajne bolezni s stalnimi ali ponavljajočimi se simptomi ali druge okvare zdravja, katerih zdravljenje ne daje utemeljenega pričakovanja na ozdravitev ali izboljšanje zdravje. To so njihovi zapisani argumenti.

Po kratkem predavanju je Balažic odgovarjal na številna vprašanja iz občinstva. FOTO: Janez Porenta

Spolzka strmina po uvedbi zakona v državah, ki so ga že sprejele? Potem ko sprejmeš osnovni zakon, ga dopolnjuješ in priključuješ marsikaj. Na Nizozemskem poteka tako: pacient, ki je hudo bolan in hudo trpi, poda željo po evtanaziji. Zdravnik to preda konziliju, ki vse pregleda, in če ta reče da, gre zadeva na državno evtanazijsko komisijo, ki je kabinetni odločevalec Komisija potem obvesti svojce, pravobranilstvo ali tožilstvo, da ne bo pregona, in prepusti pacienta k usmrtitvi, kolesje se mora zavrteti v okrog 15 dneh. Najprej so prišli v poštev hudi neozdravljivi onkološki bolniki, to je bila osnova, potem pa so dodajali – psihiatrične bolnike, ne glede na motnjo, otroke in druge … Približno tako se je to skozi leta potenciralo. Zato temu zakonu očitamo, da bo zelo hitro imel mlade.

Moj pokojni veliki učitelj, akademik Janez Milčinski, je rekel: zakaj bi pacienta ubili? Poskrbite, da ga ne bo bolelo in ne bo žejen, pa ste vse rešili.

Kako pa je v teh državah urejena ostala socialna oskrba, paliativa in podobno? Belgija ima paliativno oskrbo rešeno relativno dobro, pa kljub temu to počne. Pri nas je paliativna oskrba ponekod, zlasti na Gorenjskem in v ljubljanskem delu, sorazmerno dobro zastopana. Seveda kadra ni dovolj, je pa že kar nekaj novih paliativnih timov, ki obiskujejo bolnike in svojce na domu ter nudijo fizično in psihično oskrbo. To je smer, v katero bi morali iti. Država pa, namesto da bi skrbela za to, pravi, da ni denarja. Vloga paliativnega tima je neprecenljiva. Nekomu že ena beseda spodbude ali tolažbe reši vse, če pa tega nimaš na razpolago, si v hudi dilemi, ne veš, kako se odločiti in ravnati. In potem ti je naenkrat vse odveč. To so problemi, ki našo družbo še čakajo, da se jih uredi.

Duhovna oskrba pred smrtjo? Duhovna oskrba dvigne samozavest bolnika in svojcev. To je pomembna naloga Katoliške in drugih cerkva, vloga duhovnika v družbi nedvomno veliko pomeni. Slišal sem zgodbo, ko je nepokretna mama je ležala na postelji, a ko je slišala, da prihaja duhovnik, je – ko je že na stopnicah zapel Marijino pesem – ona vstala. Kakšno moč je torej duhovnik prinesel v to hišo! Tovrstna tolažba ima neprecenljivo vrednost.

V prvem letniku testiram, kaj mislijo. Na predavanju o evtanaziji jih na začetku vprašam, kdo bi svojega pacienta iz usmiljenja ubil. V minulem študijskem letu so bili trije taki, pred nekaj leti je imelo pol predavalnice roke v zraku.

Ali se v državah s to prakso zdravniki, izvajalci evtanazije, kaj upirajo? Avstrijski del zdravnikov se je zelo upiral, zato tam te zadeve v glavnem pripravijo medicinski tehniki. V vseh teh državah je zdravništvo vrženo v to. Kot pri splavu, ki ga je država naložila na ramena zdravništvu, »moraš«, čeprav ti da obliž z ugovorom vesti, s katerim lahko odkloniš, vendar ne more biti kršena zakonska pravica. Kaj bi se zgodilo, če bi vsi zdravniki in vse medicinske sestre v Sloveniji uveljavili ugovor vesti?

Ali Hipokratova zaprisega še velja? Zdravniški stan še zmeraj prisega na Hipokratovo zaprisego, zlasti na en ozki segment: nikomur ne bom predpisal strupa ali druge strupene doze, tudi če me za to prosi. Še vedno ob podelitvi diplome novopečeni zdravniki to ponavljajo. Verjamem, da bo še dolgo, ker je to stari in prvi etični in deontološki kodeks za zdravnika, ki še vedno velja.

Kaj je zdaj večja vrednota: overjen papir izpred nekaj let ali jaz kot človek pred družbo, pred svojci?

Kako pa o tem razmišljajo študentje in mladi zdravniki, zakaj je med njimi toleranca do tega večja? V prvem letniku testiram, kaj mislijo. Na predavanju o evtanaziji jih na začetku vprašam, kdo bi svojega pacienta iz usmiljenja ubil. V minulem študijskem letu so bili trije taki, pred nekaj leti je imelo pol predavalnice roke v zraku. Enako kot pri katerem koli drugem poklicu ni vsak za to. Ne morem reči, da študentje ravno simpatizirajo z evtanazijo, bolj simpatizirajo s samomorom s pomočjo. O odstotkih težko govorim, saj nimamo natančne študije. (Ne)toleranca pri mladih zdravnikih je odraz tega, da so na začetku svoje poti in ne vedo, kaj jih čaka. Zato je občutek, da jim je vseeno, čeprav ni tako. Upam trditi, da je velika večina študentov medicine, ki študij zaključi, iz pravega testa.

Ali zdravniki kategorično nasprotujejo »le« temu, da bi bili del evtanazijskega procesa, ali dejansko načelno nasprotujejo tudi evtanaziji? Deontološki kodeks pomeni dolžnosti zdravnika pri delu s pacientom. Moja dolžnost je spoštovanje pacienta, pridobitev njegovega zaupanja, to je v medicini največja umetnost. Tu gre za, grdo rečeno, delniško družbo. Zdravnik in pacient soodločata, gresta po skupni poti, smo pa bolniku dali številne pravice: lahko zavrne vse, kar mu zdravnik predlaga, lahko se delno ne strinja z zdravljenjem in mora to zdravnik spoštovati. Po naši zakonodaji ne moreš nikogar prisiliti v zdravljenje, razen v izjemnih primerih. Zakon o nalezljivih boleznih določa obvezno zdravljenje, v redkih primerih imamo celo prisilno zdravljenje, zlasti na psihiatričnem področju, kadar je bolnik škodljiv do sebe in bližnje okolice.

Potem ko sprejmeš osnovni zakon, ga dopolnjuješ in priključuješ marsikaj. Zato temu zakonu očitamo, da bo zelo hitro imel mlade.

Kaj pa pravni vidik, bi bil tak zakon v nasprotju z ustavo, ki zagotavlja nedotakljivost človekovega življenja? Evropski pravni red deluje na osnovi direktiv, ki so za članice EU obvezne, a jim dopuščajo, da po svoje uredijo, kako to implementirajo. Tu bodo morali svoje reči ne le zdravniki, socialni delavci, medicinske sestre, temveč tudi pravniki, ki pa so tiho in se ne izpostavljajo preveč. Kolikor se kazenski pravniki nekaj malega spuščajo na to področje, je odločno premalo. Pričakujem, da bo pravo tu odigralo izjemno pomembno vlogo. Dekriminalizirati umor niso enostavne stvari.

Evtanazija je dobra smrt, ker reši človeka pred bolečino in trpljenjem. V sodobnem času imamo, zlasti v sekularni družbi, velik problem z osmišljanjem trpljenja. Tukaj je veliko dela za drugi del nevladnih organizacij, torej za tiste s krščansko osnovo in vrednotami, da so protiutež ostalemu.

Zdravnik je največji garant za življenje svojega pacienta, zato bi bilo neetično in nespodobno, da ga ubije ali mu pomaga umreti.

Zlasti v zadnjem desetletju pogrešam, da bi Cerkev jasno povedala svoja stališča, tudi glede tem, kot je ta zakonski predlog; Cerkev le sem in tja pove nekaj medlega. Tudi mene malo moti, da škofovska konferenca ni glasnejša, čeprav ima mlade in nadebudne škofe, od katerih se je veliko pričakovalo, pa ni pravega izplena. Krščanski človek ima lahko hude težave, če nima odločne podpore. Spomnite se pokojnega nadškofa Šuštarja, ko je šlo za osamosvojitev, on je bil neomajen. Tega nam pa manjka.

Recimo, da sem brezbrižen državljan in da je jutri referendum o tem zakonu; s katerim argumentom bi me na televizijskem soočenju spodbudili, da se udeležim referenduma in glasujem proti? Takole bi rekel: življenje je sveto in nedotakljivo in človek sočloveka nima nobene pravice ubiti; te pravice mu ni nihče dal. Uradno.