V prvem delu je avtor podal krajši opis francoske tujske legije in Slovencev, ki so v njej službovali večinoma do leta 1945, osrednja tema knjige pa zajema življenjepis njegovega pradeda, legionarja Jožeta Ariha iz Podkorena.

Življenjepis je moral kot »delovno nalogo« napisati leta 1953 v »Kazenskem prevzgojnem domu« v Škofji Loki. Ohranjeni rokopis obsega skupaj s prologom 99 strani.

Ker je Arih svoje življenje opisal do leta 1953, je Uroš Košir njegovo poznejše življenje opisal s pomočjo dokumentov, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije.

Odličen vstop v manj znano zgodovino francoske tujske legije

Besedilo lahko beremo, kot je v recenziji zapisal dr. Marko Štepec, kot »odličen vstop v do zdaj manj znano in neraziskano zgodovino francoske tujske legije in obenem drugačno razumevanje 20. stoletja prek osebne zgodbe Jožeta Ariha«.

Iz njegove pripovedi lahko prepoznamo drugačno življenjsko izkušnjo, ki do zdaj na takšen način v zgodovinopisju ni bila obravnavana in posledično omogoča drugačno branje tako obdobja Kraljevine SHS in Jugoslavije kot druge svetovne vojne in življenja v povojni socialistični utopiji z vsemi represivnimi prvinami.

Jože Arih, pripadnik tujske legije. VIR: knjiga

Tujska legija in Slovenci

V prvem poglavju Tujska legija in Slovenci je Uroš Košir skrbno predstavil sodelovanje Slovencev v francoski tujski legiji in njene osnovne značilnosti.

Skrbnost v tem primeru pomeni predvsem natančen pregled obsežnih časopisnih virov in literature, ki do zdaj niso bili raziskani in na podlagi katerih avtor bralcem odkriva neznane zgodbe o številnih Slovencih in njihovem življenju v tujski legiji.

Z analizo zbranih besedil in pričevanj je odstrl tančico skrivnosti, ki v širši javnosti pogosto zastira pogled na zgodovinska dejstva v zvezi z legendarno vojaško enoto, njeno zgodovino, njen namen in vlogo. Gre za obdobje kolonializma, dominacije, vojn in nasilja.

Opisih zločinov, ki so jih kolonizatorji počeli po svetu

Osrednje poglavje je namenjeno osebni legionarski in življenjski zgodbi Jožeta Ariha.

V uvodu pričevanja je zapisal: »Nisem imel namena kdaj pisati življenjepisa, to storim le kot obsojenec na zahtevo Uprave K.P.D. Škofja Loka. Če ravno težko pridem do izražanja svojih misli, bom poskušal storiti to, kakor mi to narekujejo vtisi, katere je pustilo življenje na meni, a kot pripomoček imam samo svoj skromni spomin,« beremo v uvodnih stavkih objavljenega tipkopisa.

Uroš Košir je pričevanje opremil z obsežnimi opombami in komentarji, ki bralcu omogočajo lažje branje, pojasnjujejo manj znane besede, kratice in kraje. Vse to omogoča bralcu lažje branje in orientacijo po prostoru in času.

Življenjepis se lahko bere kot napet pustolovski roman ali vsaj potopis po eksotičnih krajih severne Afrike v obdobju razvitega evropskega kolonializma.

Zgroženi bomo ob opisih zločinov, ki so jih kolonizatorji počeli po svetu, v tem primeru Francozi v severozahodni Afriki, v Alžiru, Maroku in okolici.

Predstavitev knjige v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, desno dr. Jože Dežman. FOTO: Ivo Žajdela

Vrnitev v komunistični raj, poln nasilja

Po petih letih »služenja« v tujski legiji se je Arih želel vrniti domov, v Jugoslavijo, vendar je bilo zanj bolj varno, če se je ustalil v Franciji.

Poseben del življenjepisa se zato dotika življenja v okupirani Franciji med drugo svetovno vojno s številnimi osebnimi opažanji, kritičnimi pripombami in razmišljanji, ki podirajo stereotipne predstave o življenju v tem obdobju.

S prihodom Arihove družine novembra 1945 prek repatriacijske baze na Jesenicah v rojstni kraj Podkoren se je začelo naslednje življenjsko obdobje Jožeta Ariha, zaporniško obdobje, ki se je začelo aprila 1947 z aretacijo in obsodbo pred Okrožnim sodiščem v Sarajevu.

Ta del življenjepisa je pomembno pričevanje o obsodbi, sodnem procesu in osebni izkušnji zaporov pod komunističnim režimom, življenju zapornikov in topografiji »kazenskih popravnih domov« in prisilnega dela.

Predstavitev knjige, Uroš Košir in Monika Kokalj Kočevar. FOTO: Ivo Žajdela

Jožeta Ariha so komunisti kar desetkrat »obsodili«

V zaključnem delu knjige je na podlagi bogatega arhivskega gradiva predstavljeno Arihovo življenje med letoma 1953 in 1981, ko je umrl.

V tem času ga je doletelo deset različnih kazni, večinoma zapornih. Leta 1976 si je Arih prislužil novo, zadnjo kazensko ovadbo zaradi domnevno žaljivih izjav, zaradi katerih je bil obsojen na šest mesecev zapora, ki so mu ga podaljševali do 20. julija 1977.

V zgodbo o tujski legiji se vživimo tudi skozi bogato fotografsko gradivo, ki ga je posnel Jože Arih sam na različnih lokacijah svoje poti in ga hrani družina.

Bogati časopisni viri, arhivski zapisi o povojnem preganjanju ter gradivo v osebnem in družinskem arhivu ter album fotografij tako dopolnijo osnovno Arihovo pripoved.

Tujska legija, Jože Arih kleči ob mitraljezu skrajno levo. VIR: knjiga

Izredno dober spomin, bogato izražanje in smisel za detajle

Nenavadna, skoraj neverjetna pustolovska zgodba, polna zapletov, opisov eksotičnih krajev in ljudi, nas uvede tudi v značaj Jožeta Ariha in njegovo vpetost v dogajanje okoli sebe in njegov odnos do tega.

Izredno dober spomin, bogato izražanje in smisel za detajle ter vztrajanje pri svojem prepričanju, ki mu je vseskozi sledil, je podkrepil tudi v zapisu, da »seveda če bi hotel vse poedinosti opisati, še razne doživljaje, intimnosti in avanture, bi moral imeti najmanj še par mesecev kazni za izdržati«.

Tujska legija, Jože Arih je tretji z leve. VIR: knjiga

Drugače brati in razumeti preteklost od mitologizirane pripovedi

Kot je zapisal dr. Marko Štepec, naslov Na nasprotni strani morda ne pomeni le pogleda pregnanca iz domovine, »tujca« – legionarja v tujski legiji, niti ne samo zapornika v brezpravnem sistemu povojnega nasilja, ki neizprosno melje drugačnost in je kršilo osnovno Arihovo življenjsko načelo »bodi človek«, ampak lahko pomeni tudi pogled raziskovalca, ki skuša drugače brati in razumeti preteklost od mitologizirane pripovedi, ki med iskanjem zgodovinskih zakonitosti izgublja posameznika in njegovo življenjsko zgodbo.