Sv. Jošt je bil nekoč med najpriljubljenejšimi svetniki na Slovenskem, zato so mu naši predniki posvetili veliko cerkva. Najbolj znana je verjetno tista nad Kranjem, ki z dvema zvonikoma, svetimi štengami, bogato zgodovino in lepim razgledom še danes privablja množice obiskovalcev. Tudi cerkev sv. Jošta v Rovtu pod Menino (morda bi bilo bolje, če bi preprosto napisali nad Vranskim) je prijetna izletniška točka. Stoji pod samotno domačijo na jugozahodnem koncu planote Dobrovlje, kjer jo obdajajo starodavne lipe, pašniki, svetli travniki in barviti gozdovi. Svojevrstno podobo tega odmaknjenega kraja, kamor se lahko povzpnemo tudi s prelaza Lipa in s Črete, dopolnjuje bližnja cerkev sv. Gervazija in Protazija, ki pa ni posvečena.


Cerkev sv. Gervazija in Protazija je na zunaj lepo obnovljena, ni pa posvečena

Iz središča Vranskega (kažipoti so na kostanju nasproti pošte) krenemo mimo zdravstvene postaje in čez potok do zadnjih hiš, kjer se začnemo vzpenjati. Asfalt pod našimi nogami se spremeni v kolovoz, ki se više pridruži cesti proti Čreti. V naslednjih minutah se okrog nas zvrsti množica podob: daljnovod, travniki, drevesa, ki se šibijo pod težo zrelega sadja, razmaknjene hiše, koruzne njive. Zadaj pa strma gozdnata pobočja Dobrovlje – kraške planote, ki se razprostira med Menino na zahodu, Zadrečko dolino na severu ter Spodnjo Savinjsko dolino na jugu in vzhodu.


Pogled proti zahodnemu delu Celjske kotline

Na križišču zavijemo levo na valovito cesto, ki nas po krajšem vzponu pripelje do odcepa k sv. Jeronimu. Pet minut oddaljena cerkev stoji na razglednem robu, obdana pa je z mogočnim kamnitim obzidjem, zato se jo splača obiskati vsaj ob vrnitvi. Zanimiva sta tudi lepo okrašena lesena toplarja pri kmetiji nad odcepom, pa veverica, ki nam priskaklja nasproti, desetcentimetrska gosenica, ki se počasi zvija čez cesto, hrošč, ki je negibno obležal na sivem pesku ...

Za kozolcema se cesta prevali v manjši dol. Pri košati lipi s kovinsko prežo zavijemo na traktorsko pot proti jami Škadavnici, nekaj metrov pozneje pa na stezo, ki se po ovinkih povzpne do samotnih kmetij. Majhna okrogla vrtača nad spodnjo domačijo kaže, da je svet močno zakrasel. Nad cesto nas radovedno opazujejo ovce, a se pravočasno odmaknejo od ograje in zatečejo v varno zavetje goščave. Pri zgornji kmetiji malce popazimo na psa, preplezamo električnega pastirja in pri vodnem zajetju na vrhu pašnika zavijemo v gozd. Oznake nas kmalu popeljejo v breg. Ozka steza se ovija okoli debel, a se tega hitro naveliča in znova zravna. Poslej je pot položna in razmeroma enolična. Po pobočju so na gosto posejana debla, ki so jih tu in tam naluknjale ptice, tla pokriva odpadlo listje in suha trava. Ko pridemo čez plitvo grapo, se skozi krošnje zasvetlika nebo. Pot nam zapre lesa, gozd se razmakne in za sadnim drevjem se razgrne pašnik. Na njegovem robu zagledamo starodavno cerkev in domačijo, do katere nas pripelje z električnim pastirjem ograjen kolovoz.

Po opravljenih formalnostih – pod kažipoti na kozolcu je kovinska skrinjica z vpisno knjigo ter žigoma evropske pešpoti E6 in Savinjske planinske poti – se sprehodimo do obeh cerkva. Spodnja, ki je posvečena sv. Joštu, je bila prvič omenjena davnega leta 1426. Mogočna stavba z ošiljenim zvonikom in v breg prislonjeno ladjo je skozi stoletja ohranila prvotno podobo. V srednjem veku je dajala zavetje romarjem od blizu in daleč, danes pa večinoma samotno počiva sredi idilične gorske pokrajine.

Na nagnjenem travniku nad domačijo, s katerega je lep razgled na vzhodni konec Menine, na Čemšeniško planino in na sosednje vrhove v Posavskem hribovju, stoji še cerkev sv. Gervazija in Protazija. S skodlami krita in z belimi zidovi podprta stavba iz 16. stoletja nas edina v Sloveniji spominja na mučenca, ki sta okoli leta 250 po Kristusu umrla v Milanu. Oba sta bila nekoč zelo slavna. Njuni imeni sta bili še pred desetletji zapisani v litanijah vseh svetnikov, danes pa sta z mnogimi drugimi starimi svetniki že skoraj povsem utonila v pozabo.


Izhodišče: Vransko

Višinska razlika: 600 metrov

Dolžina vzpona: 2 uri

Skupna dolžina izleta: približno 3 ure in pol

Opis poti in težavnost: Pot je lahka in dobro označena, vendar markacije ponekod zakriva gosto rastje. Sprva hodimo po cesti, pozneje po gozdnih stezah. Do izhodišča se vrnemo po poti vzpona, vmes pa lahko zavijemo še do jame Škadavnice in cerkve sv. Jeronima na Taboru. V tem primeru je seveda skupni čas hoje nekoliko daljši.

Zemljevid: Posavsko hribovje, zahodni del (Menina – Ostrež – Kum), 1 : 50.000

Nedeljska maša
V župnijski cerkvi sv. Mihaela na Vranskem je maša vsako nedeljo ob 7. in 9. uri ter ob 10.30. V podružnični cerkvi sv. Jošta v Rovtu pod Menino je bila maša drugo nedeljo v oktobru, naslednja pa bo šele prihodnje leto na tretjo velikonočno nedeljo.