Zavetnik: romarjev, mornarjev, slepih, domov za ostarele, ladjarjev in pekov, za dobro žetev in za varovanje žita pred ognjem; živine, proti ognju in neurju, proti vročici, proti kugiromarjev, mornarjev, slepih, domov za ostarele, ladjarjev in pekov, za dobro žetev in za varovanje žita pred ognjem; živine, proti ognju in neurju, proti vročici, proti kugi

Atributi: krona, domače živali

Cerkve: V Sloveniji je 14 cerkva sv. Jošta

Sveti Jošt, puščavnik

O tem, da je bil sveti Jošt svojčas zelo češčen svetnik ne samo v nemških deželah, pač pa tudi pri nas, govori kar lepo število (štirinajst) njemu posvečenih cerkva na naših tleh. K njemu so se, kakor k svetemu Jakobu, zatekali zlasti romarji. Rojen v kraljevski družini je bil deležen odlične vzgoje in izobrazbe. Moral bi postati očetov naslednik, a je s skupino romarjev, namenjenih v Rim, pobegnil od doma. Vojvoda v Poitiersu ga je zadržal in mu ponudil službo svojega kaplana. Posvetil ga je škof v Amiensu. Vojvoda mu kasneje na njegovo željo dovoli, da odide v samoto. Kot puščavnik je živel in oznanjal po najrazličnejših krajih v Franciji. Ob enem njegovih samotarskih bivališč v severni Franciji se kasneje razvije benediktinska opatija St-Josse-sur-Mer. Proti koncu življenja se mu je izpolnila želja, da poroma v Rim. Pot je bila dolga in težavna, izčrpala ga je, tako da je kmalu po vrnitvi v Francijo umrl. Pokopali so ga v njegovi samostanski cerkvici, a so v času normanskih vpadov (leta 903) njegove relikvije prepeljali v Winchester v Angliji, kasneje pa jih vrnili v Francijo.

Ime: Izhaja iz nemškega imena Jobst ali Jost, ki je okrajšava latinskega Jodocus. V grščini pomeni ime Jodokos »puščice hraneč, poln puščic«. Keltski Judocu pa pomeni »bojevnik«

Rodil se je okoli leta 620 v Bretanji v Franciji,

umrl pa 13. decembra 669 v samostanu Saint-Josse-sur-Mer v Franciji.

Družina: Bil naj bi kraljevega rodu, njegov oče Jutel je bil bretonski vladar.

Zavetnik: romarjev, mornarjev, slepih, domov za ostarele, ladjarjev in pekov, za dobro žetev in za varovanje žita pred ognjem; živine, proti ognju in neurju, proti vročici, proti kugi.

Upodobitve: Upodobljen je kot romar ali puščavnik, bolj redko kot duhovnik. Ponekod (v Porenju, kjer ga častijo predvsem kot zavetnika živine) ob njem upodabljajo domače živali. Običajno ima ob sebi krono, lahko jo drži v roki ali pa leži ob njem na tleh. Pogostokrat pa je na raznih upodobitvah oblečen kot redovnik, v roki pa drži opatsko palico.

Češčenje: Iz Francije se je njegovo češčenje v 9. stol. razširilo najprej po Nemčiji, kasneje pa so ga začeli častiti celo v Skandinaviji in Švici. V Nemčiji je še danes živa Joštova božja pot.

Goduje: 13. decembra, ponekod 17. maja (redkeje tudi 26. julija ali 9. januarja).


Jošt je bil bretonski kralj, ki se je odpovedal kroni in odšel na romanje v Chartres, Pariz in Amiens. Prejel je duhovniško posvečenje in živel kot puščavnik v molitvi in samoti v kraju Runiacum, ki so ga pozneje po njem preimenovali v Saint-Josse-sur-Mer (Sveti Jošt ob Morju). O Joštu je znano, da je gojil posebno skrb za pomorščake in da je veliko molil za njihove namene. Osem let je preživel v samotni celici. »Iz roke je hranil ptice in ribice najrazličnejših vrst, kot bi bile popolnoma udomačene.« V gozdu je zgradil dve leseni kapelici v čast sv. Petru in Pavlu.

Menihi, ki so bežali pred normansko invazijo leta 902, so prinesli Joštove relikvije v Winchester v Anglijo. Tam je postal zelo priljubljen svetnik in njegovo češčenje se je razširilo po Nizozemskem, v Nemčiji in Skandinaviji. O njegovi slavi v srednjeveški Angliji priča tudi delo Geoffreyja Chaucerja »Canterburyjske povesti«, kjer Bathova žena prisega »pri Bogu in svetem Joštu.« Latinska oblika imena je Jodocus, angleška pa Joyce.

Jošt je pogosto upodobljen v romarskih oblačilih s krono ob nogah, kar predstavlja njegovo odpoved prestolu. Izročilo navaja, da so se k njemu zatekali kot priprošnjiku zoper okužbo rastlin, kugo, nevihto in brodolom.

Nebeški Oče, na priprošnjo sv. Jošta obvaruj vse, ki plujejo po morjih in rekah, pred nevarnostmi in nesrečami.