Po študiju novinarstva v Ljubljani je opravil magisterij iz sociologije na univerzi Goldsmiths v Londonu, zdaj pa obiskuje doktorski študij v Avstriji. Že v najstniških letih je opozoril nase, ko je za serijo fotografij svoje babice z naslovom Vdova prejel nagrado slovenia press photo za najboljšo fotoreportažo, še pred končano gimnazijo pa je svoje znanje fotografije izpopolnjeval pri znameniti ameriški fotografski agenciji VII. Tako se je že v mladosti dokaj uveljavil v domačem in mednarodnem okolju.

Letos je postal prvi Evropejec, ki je prejel ugledno ameriško nagrado oz. štipendijo The Aftermath Project, ki jo podeljujejo za fotografsko dokumentiranje in odstiranje posledic vojne in jo običajno dobijo ameriški fotografi. Franko si jo je prislužil za projekt Nicht fallen, v katerem dokumentira življenje ljudi, ki še tri desetletja po koncu vojne na območju nekdanje Jugoslavije ostajajo v begunskih naseljih. Je tudi večkratni finalist prestižne nagrade Lange-Taylor in večkratni prejemnik Pulitzerjeve štipendije. 

 Hazira. Iz serije Nicht Fallen. Od 2017, projekt še vedno traja. FOTO: Jošt Franko
Svoje fotografije razstavlja v galerijah v Ljubljani, Mariboru in Slovenj Gradcu, pa tudi v New Yorku, na Finskem, v Avstriji. Slovenci smo se z zamolčanimi zgodbami ljudi, katerih življenja so po balkanski moriji v 90. letih zamrznjena v naseljih za begunce, lahko seznanili v Sobotni prilogi Dela, v kateri sta vsak po svoje spregovorila skupaj z novinarko Meto Krese. S Kresetovo sta pred časom na različnih koncih sveta tudi spremljala globalno verigo bombaža od njegove pridelave do porabnika in razkrila njene mračne plati. Joštove fotoeseje si ogledujejo bralci prestižnih svetovnih revij in časopisov, kot so Time, New Yorker, The Nation, Le Monde Diplomatique, Newsweek, New York Times, La Repubblica in Washington Post. Vse to pri le 30 letih.

Ukvarjate se z dokumentarno fotografijo in fotozgodbami. Začetki so bili težki, sami ste pri 20 letih na lastne stroške obiskali Gazo, kjer ste spremljali kmetijsko dejavnost, in se tja vrnili po vojni, ko so vas tuji mediji že spoznali in sprejeli. Kako pa je v Sloveniji? So slovenski mediji naklonjeni tovrstni fotografiji ali je v tujini več možnosti objavljanja?

Mislim, da se situacija pri nas pravzaprav ne razlikuje od tujine. Verjamem, da posluh za zgodbe ljudi na družbenem robu vselej in povsod obstaja, pogosto pa se zatakne pri financiranju vsebine, ki zaradi kompleksnosti situacije zahteva precej časa, da je dokumentirana in predstavljena.

V času, ko živimo vse hitreje in bi vse želeli imeti takoj, si vi vzamete čas in počasi ustvarjate fotozgodbe. Kako se ljudje odzovejo na vaše zanimanje zanje?

Občutek imam, da ljudje prvič vedno zelo odprtega duha in srca delijo svoje zgodbe, ko pa pridejo enkrat čez ta prvi kontakt, potrebujejo nekaj časa, da ti začnejo zaupati in s tabo deliti kaj več od zgolj očitnih golih dejstev, kar je razumljivo tudi zato, ker so bili prevečkrat izkoriščani, uporabljeni za doseganje političnih ciljev ali osebnih interesov tistih, ki so jih obiskovali, in bili samo dodatno potisnjeni ob družbeni rob. Seveda lažje vzpostaviš z ljudmi resen in pristen stik z neprestanim vračanjem, ki je pri meni dolgoletno. To pa pomeni tudi to, da je te odnose treba tudi vzdrževati, kar pogosto zahteva veliko obojestranskega napora. Včasih si kot nekdo, ki ima privilegij mentalno in fizično prihajati in odhajati, postavljen pred kakšno dejstvo in pogosto ne veš, kako bi na to odreagiral. Vsekakor dolgoročnost pomeni tudi grajenje odnosov in je eden izmed načinov, kako se približati vsebini, ki se ji drugače ne bi bilo mogoče.

Mimi, iz serije Vdova. 2009. FOTO: Jošt Franko

S fotografijo se ukvarjate resno že od 16. leta, ko ste dokumentirali svojo ovdovelo babico. Je fotografiranje ljudi, ki jih poznate, lažje ali težje kot takrat, ko morate odnose z ljudmi šele vzpostaviti?

Ker delam res dolgoročno, vedno z ljudmi vzpostavim odnose, ki se ne prenehajo, ko zaključimo svoje delo. Zagotovo je precej lažje, vsaj na začetku, če osebo poznaš tako intimno, kot poznaš svojo družino, vendar stremim k temu, da vsi ljudje, s katerimi sodelujemo, postanejo znanci in z njimi ostanemo v pristnem in dolgoročnem odnosu.

Ker delam res dolgoročno, vedno z ljudmi vzpostavim odnose, ki se ne prenehajo, ko zaključimo svoje delo.

Uveljavili ste se z intimnimi zgodbami ljudi, o katerih v dnevnih časopisih ne bomo izvedeli veliko ali celo ničesar. Vas prav zato, ker jih drugi zanemarijo, privlačijo ljudje z obrobja?

Od vselej sem svoj objektiv usmerjal v teme, ki jih v mainstream medijih ni, predvsem zato, ker verjamem, da pogosto preslišane in manj vidne zgodbe pomembno tvorijo svet okoli nas in da se tragika npr. konfliktov ne konča, ko vojskujoče ali napadene strani podpišejo mirovni sporazum, ampak konflikt v življenju ljudi ostaja leta, desetletja, več generacij. Od vselej se mi zdi pomembno prisluhniti prav tistim ljudem, ki po navadi v javnem prostoru nimajo prostora, da spregovorijo.

Od vselej se mi zdi pomembno prisluhniti prav tistim ljudem, ki po navadi v javnem prostoru nimajo prostora, da spregovorijo.

Prebrali ste del intervjuja, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 6/2023. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.