Celjska Mohorjeva družba je izdala slikanico Mojiceje Bonte o Josipini Turnograjski, nežno zgodbo o prvi slovenski pisateljici. Davno tega se je na gradu Turn v Preddvoru rodila prelepa deklica Josipina. Njeno nežno in ljubeznivo srce je prekipevalo od sreče ob pohajkovanju po travnikih, nad katerimi se je bohotil prelepi Storžič. Veselje do narave in učenja je razburkalo njene misli, ki jih je vneto zapisovala in jih zaklepala v zgodbice, pravljice, pesmice, skladbe in ljubezenska pisma. To je zgodba o Josipini Urbančič Turnograjski, prvi slovenski pisateljici, ki je v slovenski kulturni zgodovini pustila velik pečat.

Gojila je vrednote slovenstva, narodne identitete in slovenskega jezik

Najbolj neskaljene lepote gorenjske narave so Josipino Urbančič Turnograjsko navdihovale celo življenje. Njena nežna duša je črpala navdih iz mogočnih gora in šumeče Bistrice in se radostila ob poljih barvitega cvetja. Njeno iskreno srce pa je najbolj nagovorila ljubezen mladega Lovra Tomana, s katerim sta si začela izmenjevati dolga pisma, polna hrepenenja, a tudi zanosa do vrednot, ki sta jih delila: slovenstva, narodne identitete in slovenskega jezika. Slednjemu je bila Jospina tako predana, da je njeno pero slišalo le njegov zven. Tako so se rojevale pravljice, povestice in pesmi, v njenem srcu pa je rasel ponos do slovenskega naroda, ki ga je vedno jasno izpričevala. Po dolgih letih dopisovanja sta Josipina in Lovro stopila pred oltar, a je v njuno ljubezen prehitro zarezala Josipinina smrt. Njena duša pa v njenih delih, ki predstavljajo izjemen prispevek k slovenski literarni zapuščini, živi še danes.

Ilustracija Polone Kosec je iz slikanice Mojiceje Bonte Josipina Turnograjska.

Napisala je več kot 150 otroških in mladinskih ter strokovnih knjig

Mojiceja Bonte (1964) je magistrica bibliotekarstva, univerzitetna diplomirana kulturologinja, učiteljica, novinarka in pisateljica. Napisala je več kot 150 otroških in mladinskih ter strokovnih knjig, ki so bile objavljene pri različnih slovenskih založbah. Posebno pozornost namenja zgodbam za otroke s posebnimi potrebami ter tistim, ki imajo motnjo branja in pisanja – disleksijo. Njene zgodbe izhajajo iz bogatih pedagoških izkušenj, bralci pa jo nagrajujejo z branjem ter jo uvrščajo med najbolj brane slovenske avtorje, leta 2022 je zasedala 2. mesto po branosti knjig v slovenskih splošnih knjižnicah, letos pa je po branosti slovenskih avtorjev na prvem mestu. S svojimi zgodbami nam je približala tudi številne velike in znamenite Slovence: Jurija Vego, Primoža Trubarja, Daneta Zajca, Franceta Prešerna, Ivana Cankarja, Almo Karlin, Ivano Kobilca, Jožeta Plečnika, Janeza V. Valvazorja in Ignacija Knobleharja. Pri Celjski Mohorjevi družbi sta doslej izšli njeni slikanici o Antonu Martinu Slomšku in Barbari Celjski.

Doberdobska ljudska pravljica Prašič ali hudič

Goriška Mohorjeva družba je izdala slikanico z ljudsko pravljico iz Doberdoba Prašič ali hudič. Svojo prvo zapisano podobo je dobila po pripovedi Hilarija Lavrenčiča z imenom Ne kradi!, ki mu jo je kot otroku v domačem narečju pripovedoval nono Genio. Zapisana je bila v sklopu projekta, preko katerega so v letih 2018–2019 mladi, ki delujejo v okviru Prosvetnega društva Vrh sv. Mihaela, Slovenskega katoliškega društva Hrast iz Doberdoba ter Fantovskega zbora Devin-Nabrežina, aktivno odkrivali in spoznavali nesnovno kulturno dediščino, vezano na ustno izročilo domačih krajev. Zbrane ljudske pripovedi so bile nato upesnjene v knjižno slovenščino, za kar je poskrbela Nina Pahor, Patrick Quaggiato pa je besedila uglasbil. Mladi so jih novembra 2019 v režiji Sanje Vogrič uprizorili na Rubijskem gradu v glasbeno-dramski predstavi z naslovom Legende.

Ilustracija Katerine Ferletič je iz slikanice Prašič ali hudič.

Narodopisna pripoved z narečno inačico

 Doberdobska zgodba je od tu dalje naletela na čisto posebno umetnostno obliko. Po zaslugi Katerine Ferletič se je srečala z japonskim kamišibaj gledališčem, kar pomeni z načinom pripovedovanja zgodb ob prikazovanju slik v posebnem malem odru, butaju. Katerina Ferletič, po rodu iz Doberdoba, ki se s to obliko japonske umetnosti ukvarja že vrsto let, je doberdobsko pravljico priredila za kamišibaj pripovedovanje, jo preimenovala z novim naslovom Prašič ali hudič in posamezne prizore likovno upodobila v tehniki kolaža. Za knjižno izdajo je prispevala tudi zapis o vlogi ljudskega izročila, z željo, da bi vsa lepota in bogastvo domače kulturne dediščine ne šla v pozabo. Izdaja te narodopisne pripovedi, v kateri stoji ob slovenskem besedilu tudi narečna inačica, je gotovo še korak naprej v tej smeri. Preko dveh QR kod, ki sta objavljeni v knjigi, lahko prisluhnemo tako narečnemu pripovedovanju kot uglasbitvi pesmi.

Katerina Ferletič z japonskim kamišibaj gledališčem.