Kraj, kjer je pred sto leti ugasnila zadnja pohorska glažuta

Danes slovi Pohorje po privlačni turistični ponudbi, nekoč pa je bilo znano predvsem po steklarstvu, kamnoseštvu in gozdarstvu. Te tri dejavnosti so dajale kruh številnim ljudem ter vplivale na nastanek in razvoj vrste naselij. Med njimi je bil tudi Josipdol v današnji občini Ribnica na Pohorju, kjer še vedno skrbno gojijo spomin na stare čase.



V nasprotju s sosednjo Ribnico, ki se omenja že leta 1266, je Josipdol razmeroma mlado naselje. Njegovi začetki segajo v konec 18. stoletja, ko so tam postavili gozdno steklarno oziroma glažuto. Po njenem prvem lastniku Josefu Schnecku je kraj, ki se prvič omenja leta 1801, tedaj dobil ime Josefstalhütte.
V naslednjih desetletjih se je steklarstvo v Josipdolu zelo razvilo. Po letu 1825, ko je glažuto prevzel Josip Langer, je bilo v njej zaposlenih več kot trideset delavcev, sredi stoletja pa že blizu devetdeset. Izdelovali so kozarce, steklenice, oljenke, lekarniške posode in drugo, izdelke pa so prodajali celo v Turčijo in Egipt. Kraj je bil v tistem času lepo urejen: imel je park, drevored, ribnik in okrog dvesto prebivalcev.

V drugi polovici 19. stoletja so blizu steklarne odprli kamnolom, v katerem so izdelovali kocke za tlakovanje cest. Kamnoseštvo, ki je bilo sprva mišljeno le kot dopolnilna dejavnost, je z leti postajalo čedalje pomembnejše, steklarstvo pa je zamiralo. Leta 1909 je vrhniški veleposestnik in tovarnar Josip Lenarčič steklarno zaprl, saj je bila proizvodnja v njej predraga. S tem je ugasnila zadnja pohorska glažuta, prebivalcem Josipdola pa je poslej zaslužek prinašala obdelava tonalita.

Lenarčič je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja zgradil osemnajst kilometrov dolgo ozkotirno železnico, ki je kamnite kocke, robnike in druge izdelke prevažala do naselja Podvelka v Dravski dolini. Postavil je tudi manjšo hidroelektrarno, ki mu je podnevi gnala stroje, ponoči pa osvetljevala bivalne prostore. Po drugi svetovni vojni je v kraju začela delovati Granitna industrija Josipdol, ki se je pozneje preimenovala v Industrijo granita, marmorja in glinice. Njen propad leta 1984 je bil za kraj hud udarec, saj je kamnoseška dejavnost v najboljših časih med obema vojnama zaposlovala blizu tristo ljudi. K sreči je na temeljih propadle industrije kmalu nastalo zasebno podjetje Pruhar, v katerem uspešno ohranjajo kamnoseško tradicijo kraja.

Sto kubičnih metrov na dan
Zgodovina gozdarstva, steklarstva in kamnoseštva v Josipdolu je lepo predstavljena v muzejski zbirki v kulturnem domu in v muzeju na prostem. Muzejsko zbirko je uredil Koroški pokrajinski muzej iz Slovenj Gradca, muzej na prostem pa so postavili domačini, ki so pred nekaj leti ustanovili Kulturno, etnološko in turistično društvo Josipdol.

Na zgornjem koncu naselja stoji model drče oziroma riže, kakršno so nekoč uporabljali za transport lesa iz okoliških gozdov. Nekdanja drča, o kateri danes ni več sledov, je bila skupno dolga trinajst kilometrov, približno na sredini pa se je razcepila v dva kraka. Vanjo so speljali vodo iz bližnjega potoka, ki je s seboj nosila meter dolga drva za kurjenje steklarskih peči. Na ta način so v Josipdol spravili tudi do sto kubičnih metrov lesa na dan. Ob drči je bilo razporejenih nekaj delavcev – imenovali so jih poštarji –, ki so skrbeli, da se drva v njej niso zagozdila. Blizu drče stoji danes lesena hiša, ki je bila nekoč značilna za ta del Pohorja. Njena streha je izdelana iz ozkih lesenih deščic, v temačni notranjosti pa si lahko med drugim ogledamo staro pohištvo, železno peč ter omarico s steklenimi izdelki.

Steklarstvo
Od konca 17. do konca 19. stoletja je na Slovenskem delovalo čez štirideset glažut. Raztresene so bile na Kočevskem, Notranjskem, v Trnovskem gozdu in na Štajerskem, največ pa jih je bilo na Pohorju. Okrog steklarskih peči so zrasle hiše za delavce in njihove družine in tako so sredi gozdnatih območij nastala nova naselja.

Josipdola verjetno ne bi bilo brez steklarstva, zato je osrednja točka muzeja na prostem maketa stare steklarske peči. Ta je bila sestavljena iz kurišča, talilnih loncev in dimnika. Steklo so pridobivali s taljenjem kremena, ki ima v čisti obliki zelo visoko tališče. Ker je z drvmi težko doseči visoko temperaturo, so kremenu znižali tališče z dodajanjem apnenca in pepelike. Pri vsakem talilnem loncu sta bila dva delavca: mojster je steklo oblikoval, pomočnik pa mu je držal modele in stregel. Steklo iz glažut je bilo zeleno (če so mu hoteli spremeniti barvo, so dodali okside), izdelki iz njega pa so bili masivni; videlo se je, da so narejeni ročno. V muzeju v Josipdolu jih ni razstavljenih veliko. Precej več je ostankov surovega stekla, ki so bili v velikih količinah zakopani na več koncih naselja.



Kamnoseštvo
V okolici Josipdola je bilo nekoč več kamnolomov, najbogatejši pa je bil ta, ki ga uporabljajo še danes. Kamnite bloke so v kraj dovažali z ozkotirno železnico, ki je obratovala do leta 1954. V Josipdolu je bilo okrog dvajset velikih kladiv na prosti pad z rezili za lomljenje kamna. Enega med njimi vidimo tudi v muzeju na prostem. Mojster, ki je z njim na grobo klesal kocke, je moral dobro paziti, da mu ni več sto kilogramov težko kladivo odsekalo prstov. Ob sebi je imel tudi pomočnika. To je bila ponavadi ženska, ki je z ročnim kladivom ravnala robove kock. V pruharski (kamnoseški) uti lahko vidimo ročno orodje za vrtanje lukenj in orodje za obdelavo kamnitih robnikov, domačini pa nam tudi pokažejo, kako so v starih časih ročno cepili kamnite bloke.

Mož, ki je nosil kruh
Razstavljene objekte in predmete na prostem lepo dopolnjuje muzejska zbirka v kulturnem domu. V njej so v zgoščeni obliki predstavljeni mejniki v razvoju steklarstva in kamnoseštva ter s tem tudi utrip kraja. Na fotografijah vidimo nekdanjo podobo Josipdola, skupine delavcev in prvega viličarja, ki je po drugi svetovni vojni močno olajšal delo v kamnolomu – kamnoseki so mu rekli kar slon. Razstava pa razkriva tudi temnejšo plat sicer težaškega življenja delavcev:

Opažam, da je morala v naselbini Josipdol in tudi po hubah pod vsako kritiko, je v posebnem razglasu zapisal predvojni lastnik kamnoloma Milan Lenarčič. Zato odrejam: Dotična rodbina, v kateri neporočena hčerka dobi od 1. aprila 1938. dalje otroka, mora brezpogojno en mesec po porodu zapustiti stanovanje na posestvu Josipdol. Noben nov dogovor ne more tega določila ovreči. Apeliram posebej na čast in dostojnost deklet v Josipdolu in na starše, da čuvajo deco moralnega propada.

Vrata v preteklost odpirajo tudi stare fotografije v večnamenski dvorani kulturnega doma. Med njimi je še posebej zanimiva fotografija Alojza Vajsa, ki je še v šesetdesetih letih prejšnjega stoletja v košu nosil kruh iz nekaj kilometrov oddaljene Ribnice. Pot je prehodil večkrat na dan. Najprej je prinesel kruh za učence v osnovni šoli in delavce v kamnolomu, ki so že težko čakali na malico, naslednji tovor je bil namenjen trgovini, tretji pa še vsem drugim. Vmes je otrokom prodajal s sladkorjem potreseno pecivo in omamno dišeče žemljice.

Z ogledom muzeja na prostem in obeh razstav v kulturnem domu še zdaleč nismo izčrpali vseh zanimivosti Josipdola. Ob prihodu v kraj, ki je imel ob zadnjem popisu 330 prebivalcev, nas prevzame pogled na mogočen lipov drevored. V gozdičku nad hišami stoji podružnična cerkev sv. Jožefa Delavca, ki je bila zgrajena v letih 1971 in 1972. Domačin dr. Janez Reflak je vanjo posrečeno vpletel vse tri snovi, značilne za kraj: steklo, kamen iz domačega kamnoloma in les iz domačih gozdov. Mimo cerkve, ki spada v župnijo Ribnica na Pohorju, pelje dobre tri kilometre dolga gozdna učna pot Kapelvald, na kateri lahko spoznamo nekatere redke vrste dreves. Prijazni domačini pa nas z veseljem popeljejo tudi v bližnji gozd, kjer je še vedno vidna trasa nekdanje ozkotirne železnice.

OSNOVNI PODATKI:

Dostop: Josipdol leži na severnem pobočju Pohorja. Vanj se lahko pripeljemo iz Podvelke ali iz Vuhreda (skozi Ribnico na Pohorju).

Informacije in ogledi: Muzejski zbirki v Josipdolu si lahko ogledamo po dogovoru. Več informacij:
– Danijel Cvetko, telefon: 031-499-296 in 02/87-68-108
– Alojzij Klančnik, telefon: 041-657-801
– spletna stran: www.josipdol.si
– e-pošta: ket@josipdol.si

Zanimivosti v bližini:
– kip škofa Maksimilijana Držečnika pred župnijsko cerkvijo sv. Jerneja v Ribnici na Pohorju Sgermova smreka severno od Ribnice na Pohorju – najvišje drevo v Sloveniji in verjetno najvišja smreka v Evropi