Odtlej se v medijih pojavljajo vedno nove »zgodbe« o ozadju tako korenitega posega iz Vatikana. Nekatere so naklonjene škofu, ki ga verniki v Združenih državah Amerike poznajo predvsem kot gorečega zagovornika tradicionalne latinske maše, druge domnevajo, da je bila papeževa poteza upravičena, ker naj bi škof s svojo gorečnostjo, ki jo izkazuje tudi na družbenih omrežjih, netil razkol v Katoliški cerkvi …

Kaj torej škofa Stricklanda čaka v prihodnosti?

Enega zanimivejših komentarjev je za spletni portal National Catholic Register napisal duhovnik Raymond J. de Souza, ki meni, da je to, kar se je pripetilo škofu iz Teksasa, »žalostna zgodba o pristranskosti, ki ogroža cerkveno občestvenost, o skrajništvu na družbenih omrežjih in novih pravilih za odstavljanje škofov«. De Souza je prepričan, da si česa takega pred desetimi leti ne bi mogli niti predstavljati.

Škof Strickland je v zadnjih mesecih postajal vedno bolj skrajen v svojih napadih na svetega očeta.

Odstranitev škofa je žalostna stvar, piše de Souza, četudi se morda zdi, da je to najboljša poteza za skupno dobro krajevne Cerkve. V tem primeru je morda edina oseba, ki je to ni razžalostilo, škof Strickland sam, saj se zdi, da si je želel prav takšnega izida. Ne gre namreč zgolj za to, da je zavrnil papeževo zahtevo po odstopu in bil posledično odstavljen s škofovskega položaja.

V zadnjih mesecih je škof Strickland postajal vedno bolj skrajen v svojih napadih na svetega očeta. Nedavno je govoril na konferenci v Rimu, kjer je »sočutno« prebral anonimno »pismo prijatelja«, ki naj bi pod vprašaj postavljal legitimnost »samozvanca« papeža Frančiška. Škof, ki to stori ob naraščajočih trenjih z Rimom, ne čaka, da mu bodo pokazali vrata, pojasnjuje de Souza, ampak jih sam odpira in prosi, naj jih za njim glasno zaloputnejo. Verjetno je, da bo škof Strickland, ki je zdaj razbremenjen pastoralne skrbi za škofijo Tyler, lahko svobodneje potoval po svetu in o svetem očetu govoril, kar se mu bo zahotelo.

Škofija Twitter

Škof Strickland ni bil le škof Tylerja, duhovito ugotavlja de Souza: je tudi »naslovni škof Twitterja«, kjer ima po njegovih besedah več sledilcev kot je katoličanov v majhni teksaški škofiji. Škofija Twitter - in podobne »spletne« škofije – pa je nekaj povsem drugega: naloga njenega škofa ni spodbujati enotnost obstoječega Božjega ljudstva, »temveč privabiti samoizbrano čredo z zaostrovanjem delitev z drugimi«.

Škof Strickland sicer velja za precej blagega človeka, na družbenem omrežju pa je postajal vedno bolj piker.

In škof Strickland, ki sicer velja za precej blagega človeka, je na družbenem omrežju postajal vedno bolj piker, saj ni več spodbujal občestva, zakoreninjenega v resnicah katoliške vere, ampak se je nekoliko nasilno in pristransko opredeljeval za »zagovornika resnice«. Kajti, ugotavlja de Souza, gotovo nikoli ne bi napisal pastirskega pisma vernikom svoje škofije, v katerem bi papeža Frančiška označil za »diabolično zmedenega klovna«, kot »škof Twitterja« pa je brez težav poobjavil zapis s takšno vsebino. In to se zanj ni najbolje končalo.

Vedno manj neobičajno

Mnogi so odstavitev škofa Stricklanda označili kot »redko potezo«. Kar verjetno drži, piše de Souza, ki se spominja, da je Janez Pavel II. v svojem dolgem pontifikatu odstavil le enega ali dva škofa, papež Benedikt XVI. pa štiri, včasih prav tako brez objavljenega pojasnila, kot se je zgodilo v primeru škofa Stricklanda. Med pontifikatom Benedikta XVI. je torej takšna praksa postala nekoliko manj redka: škof namreč ni bil odstavljen zaradi osebne kršitve ali kanoničnega prekrška, temveč zaradi slabega vodenja, slabega upravljanja škofije ali neke okoliščine, zaradi katere nadaljevanje službe »ni več mogoče« - kot je primer škofa Stricklanda pojasnil kardinal Daniel DiNardo iz nadškofije Galveston-Houston.

Papež Frančišek je na začetku svojega pontifikata, leta 2014, posodobil vatikanska merila in pojasnil, da lahko »škofa zaprosi, naj ponudi svoj odstop z vodilnega položaja, potem ko mu je v bratskem dialogu sporočil razloge za svojo prošnjo in mu pozorno prisluhnil«. Teh razlogov pa mu ni treba predstaviti javnosti.

Prihodnost škofa Stricklanda bo odvisna od njega samega: kot upokojen škof ima precejšnjo svobodo.

Pozornost Rima je najverjetneje pritegnila nepremišljena »zgovornost« škofa Stricklanda na družbenih omrežjih, toda povsem mogoče je, da je njegovo odstavitev povzročilo slabo upravljanje škofije, kar so očitno pokazali izsledki apostolske vizitacije. Eden od duhovnikov škofije Tyler je ob odstavitvi škofa zapisal, da je bilo pod njegovo upravo »prizadetih veliko pridnih in dobrih ljudi«.

In kakšna bo prihodnost škofa Stricklanda? Po besedah de Souze je to seveda odvisno od škofa samega: kot upokojen škof ima precejšnjo svobodo in tako se minuli teden ni udeležil zasedanja Škofovske konference ZDA, ampak je raje molil rožni venec kot še vedno dejavni »škof Twitterja«. Te službe mu ni podelil Vatikan, zato mu je tudi ne more odvzeti, zaključuje de Souza.

Katoliški tradicionalisti, cerkvena reforma in razkol

Pri spletnem portalu La Croix International pa razmišljajo takole: nevarnost morebitnega razkola v Cerkvi ne prihaja s strani »naprednih« katoličanov, temveč s strani tradicionalistov, med katere naj bi sodil tudi škof Strickland.

Po mnenju tradicionalistov morajo biti pravi katoličani »pripravljeni trpeti za Cerkev, ne pa je reformirati«.

Tradicionaliste po njihovem mnenju razburi že sama misel na besedo »reforma«, te pa naj bi bile v luči sinode o sinodalnosti nujno potrebne za življenje in morda celo preživetje Katoliške cerkve v prihodnosti. V svojih argumentih proti kakršni koli reformi se še vedno sklicujejo na Martina Luthra in napoved reforme razumejo kot »grožnjo«. Nekateri tradicionalisti zadnjo sinodo vidijo kot »manever« papeža Frančiška, kot »prikriti koncil za dosego reformističnih ciljev, ki mu jih od njegove izvolitve ni uspelo uveljaviti,« piše La Croix.

Poleg tega je po mnenju tradicionalistov »reforma struktur manj pomembna od osebnega, notranjega spreobrnjenja duše« vsakega katoličana. Pravi katoličani morajo biti »pripravljeni trpeti za Cerkev, ne pa je reformirati«; Cerkev namreč »ne potrebuje reformatorjev, temveč svetnike,« kot je nekoč zapisal francoski katoliški pisatelj iz 20. stoletja, Georges Bernanos.

Globalizirana Cerkev

V resnici pa ne gre zgolj za reforme, ki naj bi jih izvedli v globalizirani Cerkvi, temveč predvsem za velike kulturne razlike. Kot piše La Croix, gre za vprašanje nenehnih delitev med katoličani: med tistimi, ki menijo, da Cerkev nima prihodnosti, če se ne bo reformirala, in tistimi, ki vsako reformo vidijo kot hudičevo delo. To gre že tako daleč, da so nekateri pripravljeni povzročiti razkol, če bi sinoda sprejela nekaj reform glede enakopravnosti moških in žensk v Cerkvi, možnosti poročenih duhovnikov, posvečevanja žensk (za začetek diakonskega), sprejemanja istospolno usmerjenih, postopkov imenovanja škofov …

Seveda tudi med tradicionalisti ni povsem enotnega mnenja; med najbolj zmernimi in najbolj skrajnimi obstaja veliko stopenj.

Seveda tudi med tradicionalisti ni povsem enotnega mnenja, opozarja La Croix: med najbolj zmernimi in najbolj skrajnimi obstaja veliko stopenj. Kljub temu se po njihovem mnenju poraja vprašanje, ali bi bili ob sprejetju zgoraj naštetih reform pripravljeni ustvariti razkol v Katoliški cerkvi: »Ali bodo priznali, da so reforme zveste svobodi evangelija in so pravzaprav nadaljevanje drugega vatikanskega koncila ter zato povsem legitimne?«

Kot piše La Croix International, to ni vprašanje za »napredne« katoličane: ti ne glede na morebitno razočaranje v svojih upih na spremembe ne bodo spodbujali razkola. Če jim razmere v Katoliški cerkvi ne bodo všeč, bodo preprosto odšli drugam.