Nadaljevanje iz: Vetrinj, Britanci, Nova Slovenska zaveza, Tine Velikonja [1]

Najprej je knjiga Slovenija 1945, ki nosi podnaslov Smrt in preživetje po drugi svetovni vojni, izšla v angleškem jeziku v Veliki Britaniji, saj sta avtorja Angleža John Corsellis in Marcus Ferrar. Corsellis je bil britanski kveker in pacifist, ki je med drugo svetovno vojno pod okriljem britanske 8. armade zagotavljal humanitarno pomoč beguncem. Bil je v Vetrinju, ko so maja 1945 tja prispeli slovenski begunci, in bil je priča repatriacijam domobrancev. Dve leti je skrbel za Slovence, ki so ostali v begunskih taboriščih na Koroškem. Pozneje je v Angliji vodil jezikovno šolo.

Iz uvoda v knjigo Slovenija 1945: »Direktor jezikovne šole v Britaniji je 30 let odrival spomin na grozne dogodke, ki jim je bil kot humanitarni delavec priča ob koncu druge svetovne vojne. Tedaj, sredi sedemdesetih let, je v njegovo pisarno stopil študent in za vedno spremenil njegovo življenje. Šlo je za nedolžno vprašanje glede delovnega dovoljenja. John Corsellis je pogledal potni list in se zdrznil. Pred njim je stal argentinski Slovenec. John je vedel, zakaj živi v Argentini. Zelo dobro je vedel. V preteklosti, leta 1945, je bil priča prevari, ki je odgnala v smrt 12.000 ljudi, in odigral svojo vlogo pri reševanju preostalih 6.000, ki so dobili zatočišče v begunskem taborišču.« Leta 2006 je živel v Cambridgeu.

Marcus Ferrar je bil med hladno vojno dopisnik Reutersa iz Vzhodne Evrope. Pozneje je pri Reutersu delal kot višji menedžer. Poročen je s Slovenko in živi v Švici. Prav njegova žena Evelina je knjigo iz angleščine prevedla v slovenščino in nato jo je Založba Mladinska knjiga izdala v zbirki Premiki.

Okupacijo so komunisti izkoristili za izvedbo boljševistične revolucije

Avtorja sta pripoved razdelila na štirinajst poglavij. V prvem Čez Ljubelj sta opisala apokaliptično pot domobrancev in njihovih civilnih sorodnikov čez Ljubelj na avstrijsko Koroško.

Začetek prologa v knjigi Slovenija 1945 (str. 13): »Ko je druga svetovna vojna končno izdihnila, se je po cesti proti Ljubelju gnetlo Slovencev. Zapustili so domove in bežali v Avstrijo. Zemljevid Evrope je bil spremenjen in po celotnem ozemlju so pešačile ogromne množice moških, žensk in otrok. Vključevali so se v največjo selitev, kar jih je ta kontinent doživel. Slovenci niso vedeli, da jih bo večina tistih, ki so se mukoma vzpenjali po makadamski cesti proti prelazu, nekaj tednov pozneje končala v množičnih pobojih v globinah gozdov. Nekaterim je bilo prizaneseno dobesedno v zadnjem trenutku.

To je zgodba o preživelih – njihovih dilemah, izdajstvu, prikrajšanosti in zapostavljenosti – ter o njihovi odločenosti, da si tisoče kilometrov stran ustvarijo nova življenja. Pri tem so si solidarno pomagali.«

Čudovita zgodba o preživetju v begunskih taboriščih v Avstriji

V drugem poglavju Šahovske figure sta na kratko orisala razmere v Sloveniji med drugo svetovno vojno in okupacijo, ki so jo komunisti izkoristili za izvedbo boljševistične revolucije. Kljub zakrivanju svojega zločinskega projekta za uporom proti okupatorju je bila njihova revolucionarna morija tako silovita in sistematična, da je nihče ni mogel spregledati in je že sredi leta 1942 povzročila protirevolucionarni upor.

Pretresljivo je tretje poglavje Prevarani, v katerem sta opisala vračanje domobrancev v roke partizanom. Jasno sta izpostavila odgovornost angleške vojske, ki je za vračanje uporabila laž, da jih v resnici premeščajo v Italijo. Še bolj pretresljivo je poglavje Pomorjeni, ki govori o pomorih domobranske vojske. Sledijo poglavja o preživetju tistih, ki so se uspeli izogniti veliki angleško-komunistični prevari in smrti v povojnih pomorih (Razseljene osebe, Pojdite domov, Tema pred zoro). V tem delu knjiga sta opisala čudovito zgodbo o preživetju v begunskih taboriščih v Avstriji, v kateri je prav John Corsellis odigral pomembno vlogo.

Pripoved sta naslonila na številna pričevanja

Sledijo poglavja, v katerih sta se avtorja lotila nadaljevanja begunske epopeje: njihove poti čez ocean na obe ameriški celini (Perónovo vabilo, V talilni lonec). V zadnjih poglavjih (Nemirna vest, Ukvarjanje z zgodovino, Zbogom, Argentina?, Dolga pot do sprave, Še ni konec), knjiga obravnava slovenski preživetveni čudež, ter težavno pot do resnice in sprave. Avtorja sta svojo pripoved naslonila na številna pričevanja; poleg objavljenih je Marcus Ferrar intervjuval številne poznavalce tega dogajanja.

John Corsellis in Marcus Ferrar, avtorja knjige Slovenija 1945. Smrt in preživetje po drugi svetovni vojni. FOTO: Gregor Pohleven / Demokracija

Pred mano je bil ogromen izziv – razumeti

To, da sta avtorja knjige tujca, ima kar nekaj prednosti. Ker nista čustveno vključena v slovenski mnenjski »spopad« o slovenski polpretekli zgodovini, sta lažje videla nekatere značilnosti in ključne elemente te slovenske zgodbe. Enega od njih je Marcus Ferrar navedel v uvodniku, ko je zapisal: »Pred mano je bil ogromen izziv – razumeti.« Ja, razumeti! Izgleda, da se tujec lažje zaveda tega pomembnega pristopa k nekemu pojavu, kot pa Slovenci, ki se v razpravo vključujemo z mnogimi predsodki, ki nam jih je vcepila silna indoktrinacija v preteklih desetletjih. Če bi se tisti Slovenci, ki si mislijo, da o našem medvojnem ter povojnem dogajanju »vse vedo« ali vsaj toliko, da lahko izražajo sodbe o prav in narobe, pri svojem razmišljanju o naši polpretekli zgodovini zavedali enega bistvenih intelektualnih vprašanj – poskušati razumeti – potem bi njihovi zaključki bili zagotovo bliže resnici. Samo za primer. Lahko smo samo osupli, s kakšno lahkoto dajejo mnogi Slovenci izjave o škofu Gregoriju Rožmanu oziroma o njegovi medvojni vlogi (dopisi italijanskemu okupatorju in njegova prisotnost pri paradi ali prisegi), pri čemer jih prav nič ne moti hitrost izreka (ob)sodb in dvomljivo moraliziranje. Škof Rožman namreč prav nič od tega ni počel zato, da bi Slovencem škodil, ampak zato, da bi v skrajno težavnih situacijah – v pogojih silne komunistične propagande in komunističnega nasilja – s svojo besedo ali prisotnostjo pomagal in tolažil.

Poglobiti se v okoliščine in razmere

Drugo takšno sporočilo tujca Slovencem je zapisano na strani 16: »Tistim, ki druge hitro presojajo, ta zgodba nalaga ponižnost.« S tem sta avtorja povedala nekaj zelo pomembnega. Zgodba v knjigi namreč govori o izjemnem številu tragedij in stisk, ob katerih velja zapisati še eno sporočilo. V preteklosti, in še danes, se namreč nekateri sprašujejo, kako to, da so bili domobranci tako naivni: naivni med vojno, naivni v vetrinjskem taborišču in celo naivni na poti v smrt. Seveda lahko takšna vprašanja nekoga, ki poskuša razumeti, samo čudijo in žalostijo. Spraševalci se namreč niso sposobni ali se nočejo poglobiti v okoliščine in razmere, v katerih so se te medvojne ter povojne zgodbe dogajale. Nekateri si kljub mnogim podatkom, ki so danes v Sloveniji vsesplošno objavljeni in znani, še vedno pred njimi zatiskajo oči ter se predajajo lahkotnosti (ob)sodb.

Neznosna lahkotnost (ob)sodb

Seveda je tudi v tej knjigi nekaj pomanjkljivosti in netočnosti, kar je za tujega avtorja opravičljivo. Naravnost presenetljivo in osupljivo pa je, kako globoko do realne podobe sta avtorja prodrla v tej naši dokaj zapleteni zgodbi. Morda sta še največjo krivico naredila generalu Francu Krenerju (1898–1973), ki sta ga – skozi nekatere precej neodgovorne izjave intervjuvancev – prikazala v zelo slabi luči. Prav gotovo sta mu naredila krivico, saj je bil tudi general Krener žrtev mnogih tako rekoč brezizhodnih situacij – najhuje seveda v Vetrinju ob vračanju domobrancev. General Krener je bil odgovoren za svojo vojsko in je ni mogel kar takoj, ob prvih govoricah (!) razpustiti. Vedno je za nazaj – potem ko poznamo ves potek dogodkov – lahko govoriti, presojati in moralizirati. Nedopustno pa je, ne upoštevati takratne situacije in takratnega védenja. Tako sta avtorja uporabila tudi izjavo Milči Lekan, da »so vsi vedeli, da gredo v smrt«, kar je njuna napaka, saj nam zdrava pamet kaže, da je takšna izjava neskončno pretirana, neresnična in krivična.

Vračanje domobrancev v smrt

Naj v nadaljevanju navedem nekaj odlomkov iz tistega dela knjige, kjer avtorja pišeta o vračanju domobrancev v roke Brozovim partizanom (str. 65–66). »Pet dni pozneje, 27. maja, so Britanci med plohami, ki so taborišče spremenile v močvirje, začeli pošiljati domobrance nazaj v Jugoslavijo, smrti naproti. Vračanje je bilo del večje operacije. Skoraj istočasno je britanska armada v Avstriji poslala 45.000 predanih Kozakov sovjetski Rdeči armadi, 14.000 Srbov in Hrvatov pa Titu. Pri Kozakih so morali uporabiti silo, saj so ti vedeli, da jih ob vrnitvi čakajo smrtonosni povračilni ukrepi. Operacija se je sprevrgla v nasilje, ubijanje, samomore in obup.«

Zavrnitev 200.000 Hrvatov pri Pliberku je bil enak Britanski zločin

Tu sta avtorja spregledala, da se angleška zavrnitev okoli 200.000 Hrvatov na pliberškem polju ni razlikovala od drugih vrnitev. Angleži so Hrvate zavrniti in jih s tem prepustili na milost in nemilost komunističnim partizanom potem, ko so se s partizani o tem pogodili. Ob tem velja omeniti, da je malo verjetno, da pri vračanju beguncev nazaj v Jugoslavijo ni šlo za kupčijo med Britanci in partizani, kot trdita avtorja knjige (str. 68). Če pogledamo datume, kdaj so se partizani umaknili s Koroške in kdaj so Angleži začeli vračati begunce, potem je prav malo verjetno, da bi šlo za naključje. Še posebej, ker so partizani južno Koroško načrtno zasedli, potem pa so se kar naenkrat in organizirano povsem umaknili s Koroške. Komunistom je pač revolucija, to je brezobzirni in nasilni pohod na (totalitarno) oblast, pomenila veliko več kot vse ostalo, npr. narod ali demokracija. Narod so prevarali (predvsem z nasiljem) in nato 45 let vladali z udbovsko diktaturo.

Genocidno zločinska kupčija Britancev s komunisti

Str. 66: »Pri Srbih, Hrvatih in Slovencih se je britanska vojska zatekla k prevari, da bi zagotovila njihov mirni odhod usodi naproti. Razširili so vest, da jih pošiljajo v bolje opremljeno taborišče v Palmanovi v Italiji, zahodno od Trsta. To je bila laž.«

V nadaljevanju sta avtorja navedla dve ključni vojaški povelji (str. 67–68). »14. maja je general sir Brian Robertson, glavni upravni častnik v vrhovnem zavezniškem poveljstvu za Mediteran, poslal 8. armadi sporočilo: 'Vse predano osebje jugoslovanske nacionalnosti, ki je služilo v nemških silah, je treba razorožiti in izročiti lokalnim jugoslovanskim silam.' To je vključevalo Slovence, ki so tudi bili Jugoslovani.

Brigadir Toby Low, pozneje lord Aldington in minister britanske vlade, je 17. maja kot načelnik štaba 5. korpusa izdal drugo povelje: 'Vsi Jugoslovani, ki so trenutno na območju korpusa, bodo čim prej predani Titovim silam. Te sile je treba takoj razorožiti in jim NE povedati cilja preselitve.' /Poudarek je v izvirniku./ Tudi tukaj so bili zajeti vsi Jugoslovani in ne samo Hrvati. Vključeni bi lahko bili tudi civilisti, ne samo tisti, ki so nosili orožje.

Že nekaj ur pozneje je prišlo še eno povelje od Alexandra, da je treba 'vse četnike in jugoslovanske disidente premestiti v Distone južno od reke Pad v Italiji'. Poveljstvi 8. armade in 5. korpusa tega nista upoštevali in sta namesto tega izvajali Robertsonov ukaz s 14. maja. Osemnajstega maja je 5. korpus začel Hrvate in Srbe pošiljati nazaj v Jugoslavijo.«

Britanci so ravnali kot prej nacisti

Med opisi vračanja sta avtorja navedla tudi naslednje (str. 71): »Veselo razpoloženje se je v trenutku spremenilo, ko so jih začeli s silo trpati na vlake. Nicolsona, ki je bil priča tem transportom in je vedel, kaj se dogaja, je prizor spominjal na deportacije ujetnikov v nemško koncentracijsko taborišče: 'Ko so bili živinski vagoni polni, so naši gardisti povlekli vrata skupaj in jih zaklenili s ključavnico. Zaklenili so tudi vrata potniških vagonov. Ko je bilo vse varno, so se umaknili, njihovo mesto pa so takoj prevzeli Titovi partizani, ki so se bili skrivali v grmovju in stavbah postaje. Vagoni so bili stari in skozi razpoke opaža so lahko /domobranci/ natančno videli, kaj se dogaja. Začeli so tolči po stenah vagonov in kriče preklinjati, ampak ne partizanov, temveč nas, ki smo jih prevarali, jim lagali in vsaj moške poslali v gotovo smrt. Ta prizor se je ponavljal dan za dnem, dvakrat na dan. To je bila moja najbolj strahotna izkušnja v življenju.' Preživeli se spominjajo, da so britanski vojaki kričali nanje, vanje usmerjali puške in tu pa tam ustrelili.«

Da so šli krotko v smrt?!

Čudi naivna formulacija v knjigi (str. 72): »Čez čas ukana Britancev skoraj ni bila več potrebna. Večina domobrancev je šla krotko v smrt, tudi ko je že postalo jasno, kaj se dogaja.«

Prav gotovo večina domobrancev ni »šla krotko v smrt«, kot se je zapisalo avtorjema. Šlo je za druge stvari, ne pa zato, da je nekdo šel »krotko v smrt«. Slovenska protirevolucija je od leta 1942 do maja 1945 imela za seboj celo serijo izjemno težavnih situacij, ob katerih nekateri zelo radi moralizirajo, ne da bi upoštevali številne dejavnike, ki so vplivali na to, da se je nekdo v neki situaciji obnašal tako kot se je – in ne drugače. Tudi zato je citirana izjava Malči Lekan, da »so vsi vedeli, da gredo v smrt« (str. 73) toliko bolj krivična. Da o tem, da je povsem napačna, sploh ne govorimo.

Tudi izjava Jožeta Lekana, ki sta jo avtorja navedla na strani 76, ne more opravičiti teh lahkotnih trditev: »Večina je bila tako razočarana, tako pretresena, da se enostavno niso premaknili. Podrli so šotore, sedli nanje in čakali na transport. Šel sem navzdol k praznim britanskim tovornjakom, kjer so lepo čakali v vrsti, da jih vkrcajo.

Stopali so gor, na da bi trenili z očesom. Nihče ni počel nič drugega razen vkrcavanja na tovornjake. Britancem ni bilo treba nikogar siliti. V zadnjem trenutku sem enega od prijateljev potegnil iz vrste in mu rekel: 'Če ostaneš živ, lahko iz svojega življenja še kaj narediš. Če pa umreš, si mrtev in je vsega konec.' Zapustil je četo, ko pa so odhajali zadnji transporti, si je nenadoma premislil in skočil na poslednji tovornjak in se odpeljal.«

Tudi ta izjava je precej zavajajoča, saj je dana dolgo po dogodkih, potem ko se je vedelo za vso zgodbo, in ne upošteva mnogih okoliščin: same trenutne situacije vojaka, ki je bil vojak iz nekega razloga, predvsem pa ne upošteva večletne predzgodovine tega vojaka, ki je dobesedno nabita s tragiko, ki je bila mogočen mobilizator. Tudi nekatere druge v knjigi citirane izjave ne upoštevajo vsega tega (npr. izjava Marjana Lobode, str. 78).

Gesta obžalovanja

Avtorja omenjata tudi izjavo že omenjenega Jožeta Lekana, ki da je 55 let pozneje v Clevelandu v svakovi sobi, polni slik slovenskih pokrajin, izjavil (str. 78): »Britance sovražim z dna duše. Še vedno sem tako besen, da bi streljal nanje, če bi imel možnost.«

Na koncu knjige, v zaključni besedi, je Marcus Ferrar opisal, kako sta s Johnom Corsellisom po izidu angleške knjige pisala britanskemu ministrskemu predsedniku Tonyju Blairu in ga pozvala h gesti obžalovanja, da so Britanci leta 1945 poslali slovenske domobrance nazaj, v smrt. Odgovoril jima je minister za zunanje zadeve Jack Straw, vendar izmikajoče. Po tem so v angleškem parlamentu začeli podpisovati peticijo za sprožitev razprave o vlogi (krivdi) Angležev pri vračanju domobrancev in njihovem pomoru. Doslej jo je podpisalo petdeset članov parlamenta in nekatere druge pomembne osebnosti angleške politike.

Slovenska izdaja knjige Slovenija 1945, ki vsebuje tudi spremno besedo Draga Jančarja, je vsekakor vredna vse pozornosti tudi slovenskega bralca, čeprav je angleška izdaja še pomembnejša, saj z veliko zgodbo naše zgodovine seznanja tudi angleško govoreči svet.

Ivo Žajdela, Slovenija 1945, Marcus Ferrar, John Corsellis, Demokracija, 1. 6. 2006Dušanka Pene, Slovenija 1945 – Smrt in preživetje po drugi svetovni vojni, Corsellis, Ferrar, Novi glas, 25. 5. 2006

Nadaljevanje v: John Corsellis, taborišče Vetrinj, domobranci, Britanci [3]