Na povabilo našega tednika je ob 70. obletnici izida prvega izvoda tiskane Družine nagovoril sodelavce Družine in Aleteie ter vabljene časnikarske kolegice in kolege iz drugih katoliških medijev. Svoje vtise o bivanju v Sloveniji je strnil v zapis na svojem spletnem portalu.

Multum in parvo je latinski izraz, ki pomeni »veliko v malem«. Dobro ga poznam, kajti to je geslo pasme psov mops, mopse pa imam že od petega razreda. (Pravzaprav se ne strinjam s trditvijo, da so mopsi psi, kajti psi se pojavljajo v naravi, mopsi pa zagotovo ne, ampak o tem kdaj drugič.)

Multum in parvo, latinski izraz, ki pomeni »veliko v malem«, je primeren tudi za Slovenijo, predvsem kar se tiče katoliških vprašanj.

Ker sem ravnokar teden dni preživel v majhni srednjeevropski državi Sloveniji – celotna država ima okoli 2,1 milijona prebivalcev, kar je približno enako mestnemu statističnemu območju Kansas Cityja –, sem ugotovil, da bi bilo to geslo primerno tudi tam, predvsem kar se tiče katoliških vprašanj.

John Allen je v zanimivem predavanju nagovoril slovenske katoliške časnikarje. FOTO: Tatjana Splichal

Priznati moram, da sem malce pristranski, ker je moja žena po materini strani napol Slovenka in zato sem seveda prepričan, da so vse slovenske stvari vrhunske. Izjemno sem bil ganjen, recimo, ko sem jo opazoval, kako je zvonila v cerkvi Marijinega vnebovzetja na otoku sredi Blejskega jezera, ki velja za srce slovenske kulture in narodne istovetnosti, saj nisem mogel kaj, da si ob tem ne bi predstavljal, kako so tudi njeni predniki nekoč verjetno stali na istem mestu in tam molili.

Kljub temu pa še vedno trdim, da Slovenija lahko ogromno nauči vesoljno Cerkev, če bomo le imeli ušesa, da ji prisluhnemo.

Čeprav je Družina tehnično v lasti šestih katoliških škofij v Sloveniji, to ne pomeni, da jo te financirajo.

Za uvod: razlog, zakaj sem obiskal to deželo, je udeležba pri praznovanju 70. obletnice Družine, katoliškega tednika za celotno državo. Družina je v resnici nekakšen katoliški konglomerat, saj pod njeno okrilje sodijo tudi knjižna založba, več revij, zelo obiskana spletna portala, turistično-romarski urad in še marsikaj.

Čeprav je Družina tehnično v lasti šestih katoliških škofij v Sloveniji, to ne pomeni, da jo te financirajo. Nasprotno, podjetje škofijam vsako leto izplačuje dividende glede na zaslužek, kar pomeni, da mora ohranjati finančno sposobnost preživetja.

V socialističnem obdobju je bila Družina edini medij, ki ni bil pod jasnim nadzorom s strani režima, in tako edini prostor, kjer so alternativni glasovi imeli možnost javnega izražanja.

Res je, da je Slovenija tradicionalno katoliška država, zato bi se morda zdelo naravno, da katoliški časopis lahko prinaša dobiček. Toda če pomislimo, da je nedavna raziskava Eurobarometra pokazala, da le 32 odstotkov Slovencev sploh veruje v osebnega Boga, kaj šele v Katoliško cerkev, je tržni uspeh Družine izjemen.

Del tega uspeha je povezan z zgodovino časnika. V socialističnem obdobju – imenovati ga moramo tako, ne »sovjetskem«, kajti Slovenija je bila del Titove Jugoslavije, ki nikoli ni podpisala Varšavskega pakta in se je ponašala s tem, da je neuvrščena – je bila Družina edini medij, ki ni bil pod jasnim nadzorom s strani režima, in tako edini prostor, kjer so alternativni glasovi imeli možnost javnega izražanja.

John in Elise Allen z direktorjem Družine Tonetom Rodetom. FOTO: Tatjana Splichal

Toda ta oznaka sama po sebi ne pojasnjuje, zakaj je podjetje še danes aktualno, 30 let po osamosvojitvi Slovenije. Pod vodstvom direktorja Toneta Rodeta, človeka, o katerem lahko iz osebnih izkušenj pričujem, da daje povsem nov pomen besedi »marljivost«, se je podjetju uspelo ne le obdržati, ampak tudi uspevati.

Družina je dokaz, da tudi v načelno brezbrižnem kulturnem okolju prava kombinacija odločnosti, domišljije in podjetniškega zagona lahko še vedno izkleše vlogo izrazito katoliškemu glasu.

V času, ko se zdi, da se je katoliški tisk v mnogih delih sveta znašel v težavah – pomislimo recimo na nedavno odločitev o zaprtju uradov Catholic News Service v Washingtonu in New Yorku, uradne tiskovne agencije ameriških škofov, ki bo odslej delovala le še v Rimu –, je Družina dokaz, da tudi v načelno brezbrižnem kulturnem okolju prava kombinacija odločnosti, domišljije in podjetniškega zagona lahko še vedno izkleše vlogo izrazito katoliškemu glasu.

John Allen v pogovoru z novomeškim škofom Andrejem Sajetom. FOTO: Tatjana Splichal

Poleg tega je slovenska Cerkev obdarjena z sposobnim vodstvom. Med obiskom v Sloveniji sva z ženo Elise imela možnost nekaj časa preživeti pri novomeškem škofu Andreju Sajetu (ženina družina prihaja iz okolice Novega mesta), ki je tudi novi predsednik škofovske konference v državi.

Komaj 56-leten je Saje obenem poln energije in karizmatičen, prepričljiv obraz Cerkve sredi družbe, ki je v svojih temeljih precej posvetna. Škof Saje ima vizijo, ki sega daleč onkraj meja lastne države ter odseva bogato preteklost Slovenije kot stičišča slovanskih, germanskih in romanskih kultur in jezikov. Nekoč je bila središče Svetega rimskega cesarstva, pozneje pa pomembno središče Avstro-Ogrskega cesarstva.

Slovenci posledično morda predstavljajo le kapljico v oceanu glede na svetovno katoliško prebivalstvo, toda psihološko in kulturno so krepko nad svojimi merami. Saje je recimo študiral v Rimu, na gregorijanski univerzi, njegova mreža prijateljstev pa sega od Združenih držav Amerike do Urala in naprej.

Škof Saje ima vizijo, ki sega daleč onkraj meja lastne države ter odseva bogato preteklost Slovenije kot stičišča slovanskih, germanskih in romanskih kultur in jezikov.

Seveda pa tudi slovensko katolištvo ni brez težav.

Pred desetletjem je velik finančni škandal v mariborski nadškofiji – v katerem je bila med drugimi hudomušnimi podrobnostmi v nekem trenutku Cerkev tudi lastnica kabelskega kanala z mehko pornografijo – izčrpal moralni kapital Cerkve, njegov odmev pa se čuti še danes. Nedavno, v letošnjem januarju, je podporna skupina žrtvam spolnih zlorab s strani duhovnikov v Sloveniji z imenom Dovolj.je, ki jo vodi duhovnik, tudi sam žrtev spolne zlorabe, zahtevala ustanovitev neodvisne komisije za preučevanje primerov zlorab v državi. V začetku aprila je škof Saje v imenu Cerkve v Sloveniji izrekel opravičilo žrtvam zlorab in obeležil dan molitve za vse žrtve.

John in Elise Allen med pogovorom z Družininim urednikom Marjanom Pogačnikom. FOTO: Tatjana Splichal

Obstaja celo slovenska povezava s trenutnim vatikanskim »sojenjem stoletja«, saj je ena od obtožb zoper italijanskega kardinala Angela Becciuja, da je z italijansko politično analitičarko in svetovalko za varnost Cecilio Marogno skoval zaroto za poneverbo vatikanskega denarja prek njene organizacije, ki jo je vodila v Sloveniji.

Slovenija je morda najboljši dokaz, da pri iskanju zanimivih primerov za preučevanje v globalni Cerkvi velikost res ni vedno pomembna.

Kljub vsem naštetim težavam je v slovenski Cerkvi veliko stvari, ki bi bile drugod lahko v navdih in pomoč. Beseda »katoliški« navsezadnje pomeni »vesoljni« in Slovenija je morda najboljši dokaz, da pri iskanju zanimivih primerov za preučevanje v globalni Cerkvi velikost res ni vedno pomembna.