Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta pri velikonočni maši Gospodovega vstajenja

Odpoved zveni preprosto, a je težka in zahtevna, ko jo hočemo živeti. Tudi Jezusova odpoved vsemu, kar ni bilo Očetova volja, je bila težka in zahtevna. Vendar jo je sprejel. Zaradi Očeta in zaradi sebe. Naj ta Jezusova odločitev navdihuje tudi nas, da se bomo odločali iz ljubezni in ne iz strahu. Strah namreč človeka zveže, ljubezen pa ga osvobodi.

Od tega vstajenjskega bogoslužja nesite ljudem sporočilo vstajenja in življenja. Vedite, dragi bratje in sestre, da je ljubezen močnejša od vsakega strahu in premaga vsak strah. Upam, da se boste v vstalem Jezusu Kristusu odločili, da vas bo v življenju vodila ljubezen in ne strah. Saj ljubezen prinaša življenje, strah pa odpira vrata smrti.

Pridiga koprskega škofa Jurija Bizjaka pri velikonočni vigiliji

Hujše od zunanjega suženjstva je namreč notranje duhovno suženjstvo človeka, ki je vase zaprt in vase zagledan, pregret v svoji jezi in zakrknjen v svojih zamerah, vklenjen v svoje sovraštvo. Edina pot iz razjedajoče notranje duhovne ječe je pot kesanja in odpuščanja, ki jo oznanjata tako velikonočno jutro kakor tudi sveto leto usmiljenja. Človek ni nikoli tako velik kot takrat, ko odpušča in ko prosi odpuščanja!



Pridiga škofa Stanislava Lipovška pri vstajenski velikonočni sveti maši

Če kdaj, smo prav v tem času potrebni oznanila, luči in moči, ki jo prinaša in uresničuje skrivnost ter vsebina velikonočnega praznika. To je radostno in upanja polno sporočilo, da vse stiske in negotovosti sedanjega časa, ki jih srečujemo doma in po svetu, niso zadnja beseda. Odločilno je dogajanje, ki se je začelo v velikonočnem jutru v Jeruzalemu in ga obsega velikonočno sporočilo: Kristus je od mrtvih vstal in živi ter s svojim vstajenjem začenja novo obdobje človeške zgodovine, ki svet in človeštvo nezadržno vodi v smeri novega neba in nove zemlje, kjer prebiva pravičnost (prim. 1 Pt 3,13; Raz 21,1).

Pridiga nadškofa Alojzija Cvikla pri maši na veliko noč

Jezusovo vstajenje je luč, ki je zasvetila v temo, v kateri so se znašli učenci in z njimi vsi mi. Vstajenje razodene pravi smisel trpljenja. Brez vstajenja bi trpljenje bilo dramatičen in negativen dogodek. Bil bi popoln poraz in polom Jezusovega poslanstva med nami. Vstajenje dá trpljenju čisto nov predznak. Ni več poraz in polom, temveč zmaga ljubezni, dobrote in usmiljenja. V trpljenju je »Dobri pastir dal življenje za svoje ovce« (prim Jn 10,11). V trpljenju se je uresničilo to, kar Jezus pravi: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (prim. Jn 15,13). Jezus je svoje trpljenje sprejel in doživljal, kot ljubezen, prav zato ga je Oče obudil od mrtvih. S tem je sprejel novo življenje, ki je večno, polno skrivnosti, lepote in moči.

Pridiga murskosoboškega škofa Petra Štumpfa pri velikonočni maši

O Jezusu je potrebno sprejeti vso resnico, da bi lahko verovali. Polresnic o Jezusu ni. Polresnice so že laži o Jezusu. Saj veste, kolikokrat z raznih strani kristjani dobimo očitke, da smo preveč zategli. Govorijo nam, da resnice ni samo v krščanstvu, ampak da so tudi druga verstva dobra in etična. Govorijo nam, da imajo tudi druga verstva resnico. Govorijo nam, da imajo prav tudi tisti, ki ne verujejo. Govorijo nam, da smo kristjani nestrpni, ker ne znamo ali pa nočemo sprejemati resnice, ki nam jo ponujajo drugi. Vse to lahko drži. Samo v enem pa vse to ne drži: V Jezusovem vstajenju od mrtvih.

Pridiga novomeškega škofa Andreja Glavana pri velikonočni vigiliji

Vstajenjski zmagi ni sledilo maščevanje tistim, ki so ga po krivici obsodili in trpinčili in križali. Tudi svojimi učencem ni očital, da so ga zatajili in se iz strahu strahopetno razbežali. Jezusovo zmagoslavje je bilo zmagoslavje ljubezni. On je skromno jagnje, ki se je pokazalo močnejše od človeških volkov, resnica, ki se je pokazala močnejša od vsake laži.

Vstajenje se je pokazalo kot šola usmiljenja, ki tudi nas, njegove učence, vabi k spravi in odpuščanju. Kristusovo vstajenje je resnično zmagoslavje Božjega usmiljenja.



Fotografije so iz velikonone vigilije v Celju, foto: Jože Potrpin