Foto: Tatjana Splichal

V Katoliški Cerkvi 2. februarja praznujemo Jezusovo darovanje v templju ali svečnico. S tem praznikom je povezano tudi redovništvo in Bogu posvečeno življenje v Cerkvi. Letošnje praznovanje svečnice bo še posebej slovesno, saj se končuje leto posvečenega življenja, ki ga je papež Frančišek določil med 30. novembrom 2014 in 2. februarjem 2016.

V Ljubljani bo maševal državni tajnik kardinal Pietro Parolin

Na praznik Jezusovega darovanja v templju bodo škofje ordinariji posameznih škofij darovali maše, pred katerimi je bila molitvena ura. V Celju je bilo somaševanje pri bratih kapucinih na Bregu molitvena ura. V koprski škofiji na Mirenskem gradu pri lazaristih in usmiljenkah se je maša začela ob 11. uri. V ljubljanski stolnici pa bo ob 17.30 molitvena ura, za njo pa bo mašo daroval državni tajnik kardinal Pietro Parolin. V murskosoboški škofiji je bila maša v Mali Nedelji. Ob 18. uri pa bodo pri sestrah klarisah molitev večernic, litanije in blagoslov z Najsvetejšim. V Novem mestu pa je bila maša pri frančiškanih.

Jezusovo darovanje, svečnica

Prvotno ime praznika je bilo Marijino očiščevanje, kajti po Mojzesovi postavi je morala vsaka mati, ki je rodila sina, štirideseti dan po porodu priti v tempelj, tam darovati in se tako »očistiti«. Temu predpisu se je podredila tudi Marija, Jezusova mati. OV stolnici bo maševal državni tajnik kardinal Pietro Parolinemskem templju. V ljudskem praznovanju je stopilo v ospredje proslavljanje Kristusa, ki ga je Simeon v svojem hvalospevu imenoval »luč v razsvetljenje poganov«. Na besede starčka Simeona se sklicuje starodavni bogoslužni običaj blagoslavljanja sveč, ki se razvije v procesijo s svečami. O tem obredu poroča znamenita romarica Silvija v svojem spisu s konca 4. stoletja, ki se nanaša na Jeruzalem. Za Rim poročilo o tem obredu in procesiji iz ene cerkve v drugo obstaja iz časa papeža Sergija I. (687–692).

Po obredu blagoslavljanja sveč »je praznik znan kot svečnica oziroma praznik luči. Hrepenenje po svetlobi je med prvobitnimi značilnostmi človeške narave,« piše slovenski etnograf Niko Kuret (1906–1995). Cerkev, ki je na ta dan uvedla blagoslov sveč in obhod z gorečimi svečami, je upoštevala človeško naravo in starodavno izročilo; šego je povzdignila v svet nadnarave, v cerkven obred: v njem je »luč« prispodoba Mesija, ki »razsvetljuje človeštvo«, mu razodeva smisel sveta in življenja.

Bogu posvečeno življenje v Cerkvi

Osebe, ki se posvetijo Bogu ali redovniki, se z zaobljubami k določenemu načinu življenja dajo celostno na razpolago Bogu in zato lahko tudi bolj svobodno in neovirano služijo bližnjim.

Bogu posvečeno življenje je poleg službenega duhovništva in laiškega stanu stan vernikov, ki je v Cerkvi navzoč vse od njenih začetkov. Gre za stalno obliko življenja, v kateri verniki po delovanju Svetega Duha izraziteje hodijo za Kristusom. Takšna oblika življenja postane »posvečena« po izpovedi posebnih zaobljub, ki zajemajo evangeljske svete čistosti (odpoved življenju v družini oziroma poročenosti), uboštva (nenavezanosti na minljivo) in pokorščine predstojnikom. Bogu se nekdo lahko posveti v konkretni redovni ustanovi, v svetnem inštitutu, v novih oblikah posvečenega življenja ali kot posameznik.

Papež Janez Pavel II. (1978–2005) je želel, da bi na praznik Jezusovega darovanja v templju Cerkev praznovala poseben dan posvečenega življenja, ki je bil prvič 2. februarja 1997. Darovanje Božjega Sina, ki ga simbolizira njegova predstavitev v templju, je vzor vsake posvečene osebe, ki svoje življenje posveti Gospodu.

Namen tega dneva je trojen. Predvsem je zahvala Gospodu za dar posvečenega življenja. Na drugem mestu naj bi Božje ljudstvo bolj spoznalo in cenilo posvečeno življenje. Ta dan vabi vse, ki so svoje življenje posvetili evangeliju, da bi slavili čudovita dela, ki jih v njih izvršuje Gospod.

Redovnica, redovnik – duhovnik in redovni brat

Redovni ustanovitelji in ustanoviteljice so v zgodovini Cerkve odgovarjali na določene verske, družbene, socialne ali vzgojne izzive časa. Redovne skupnosti na prvo mesto postavljajo duhovno življenje in si prizadevajo, da se v življenju molitev in delo medsebojno prežemata in podpirata. Dejavnosti redovnikov in redovnic so zelo raznolike, od oznanjevanja evangelija in vzgoje do skrbi za uboge. V moči posvetitve redovniki in redovnice ter člani svetnih ustanov delujejo v različnih oblikah poslanstva (apostolata).

Kogar Bog pokliče, mu more v svobodi in ljubezni na klic svobodno odgovoriti. Redovnik ali redovnica v konkretni redovni skupnosti samega sebe z izpovedjo zaobljub čistosti, uboštva in pokorščine celostno izroči službi Bogu in ljudem. S tem izbere Kristusov način življenja, hodi za njim, z njim vse deli in se mu v ljubečem srečevanju pusti preoblikovati.

Redovniki živijo v samostanski skupnosti. Vsakodnevno življenje, ki ga ob osebnem srečevanju z živim Bogom oblikujejo v duhu evangelija, delijo s sobrati oz. s sosestrami. Delajo lahko v samostanu, na posameznih področjih življenja Cerkve ali pa opravljajo delo v svetu. Vsak red ima posebno poslanstvo (karizmo) in z njim povezane prednostne naloge: ponekod je v središču molitev (kontemplativni), drugod oznanjevanje in vzgojno delo (apostolski), spet drugje pa delo na socialnem področju (karitativni). Člani moških redovnih skupnosti so po končani teološki izobrazbi večinoma posvečeni tudi v duhovnike, nekateri pa se odločijo, da bodo služili Bogu in ljudem kot redovni bratje.

Vir: SŠK