Sveta Terezija Deteta Jezusa (1873–1897) je bila je deveti otrok staršev Ludvika in Zelije Martin. Svoja starša je imela zelo rada. Tako zelo, da je o njiju zapisala: »Dobri Bog mi je podaril očeta in mater, ki sta bila bolj vredna nebes kakor zemlje.« Nič čudnega torej, da sta danes že oba prišteta med svetnike.

Mala Terezija, kot jo pogosto imenujemo, je bila zelo navezana tudi na svoje sestre. Kasneje se je prav po njihovem zgledu odločila za vstop v karmeličanski samostan. Vendar ni šlo brez težav, saj je bila za vstop v samostan takrat še premlada. Zato se je odpravila k takratnem papežu in ga kar sama prosila, naj ji dovoli, da lahko kljub svoji mladosti vstopi v samostan.



Terezija je zelo veliko molila, premišljevala in svoja razmišljanja tudi zapisovala. Ti zapisi kažejo njeno izredno duhovno bogastvo in so bili razlog, da je bila razglašena za cerkveno učiteljico. Ohranjeni so kot del avtobiografskih spisov z naslovom Povest duše.

Po hudem trpljenju, a z veseljem v srcu, saj je vedela, da odhaja v nebeško domovino, je Terezija umrla, stara komaj 24 let. Zemeljsko počivališče ima v severozahodni Franciji v kraju Lisieux. Nad njenim grobom še danes stoji mogočna bazilika, ki je takoj za Lurdom najbolj priljubljen romarski kraj v Franciji.


Terezijin simbol so rdeče vrtnice, saj nam je pred smrtjo obljubila, da nam bo po smrti trosila vrtnice milosti iz nebes. (Foto: Pexels)

Sveto Terezijo Deteta Jezusa lahko zaradi njene mladosti in prikupne narave približamo tudi otrokom. Ena izmed takih pripovedi o njenem življenju je drobna knjižica z naslovom Mala Terezija Deteta Jezusa avtorice Urške Čuk.

V nadaljevanju si preberite nekaj misli sv. Terezije, ki so zbrane v knjigi z naslovom Na mali poti (založba Ognjišče). Njene misli, ki so aktualne tudi za današnji čas, odsevajo prav posebno ljubezen, ki je je bila od Jezusa deležna ta Njegova ljubljenka.

»Kakor sonce s svojimi žarki obseva cedre, obenem pa boža tudi najbolj neznatno cvetlico, kot bi bila sama na svetu, tako se Bog daje vsaki duši posebej, kot da ne bi bilo nobene druge.«

»Doumela sem, kako zlahka se zgodi, da se omejiš sam nase in pozabiš na vzvišeni cilj svoje poklicanosti.«

»Bogastvo še ne ustvarja sreče. Veselja ne najdeš v stvareh, ki nas obdajajo, najdeš ga na dnu duše.«

»Prenašati se moram, kakršna sem, z vsemi svojimi nepopolnostmi. Hočem pa iskati način, kako bi prišla v nebesa po majhni poti, po čisto ravni, čisto kratki, povsem novi mali poti.«

»Kako dober je vendar Bog! Kako prilagodi preizkušnje močem, ki nam jih daje!«

»Trpljenje je stegnilo roke po meni in jaz sem se mu z ljubeznijo predala.«

»Moje življenje je trenutek, je minljiva ura. Življenje je en sam dan, ki se mi izmika in beži. Moj Bog, ti to veš, na zemlji imam samo ta današnji dan, da bi te ljubila.«

»Težka preizkušnja je, kadar vidimo vse črno; vendar ni vse odvisno od nas. Napravite, kar je v vaših močeh. Odtrgajte svoje srce od zemeljskih skrbi, posebno od ustvarjenih bitij, in bodite prepričani, da za vse drugo poskrbi Jezus sam.«