Borut Gartner: Pri ženi nikoli nisem zaznal slabe volje ali nerganja. Ogenj v njenih očeh ni ugasnil, nasmeh na njenih ustnicah ni izginil, naš čudoviti vsakdanjik se ni spremenil. FOTO: Tatjana Splichal



Borut Gartner je bil režiser Škofjeloškega pasijona leta 2009, v tem obdobju pa skupaj z mnogimi drugimi pripravlja režijo pasijona v letu 2022. Osrednji lik te veličastne velikonočne procesije je Jezus, ki je vse, kar je oznanjal, sam tudi živel. Pomagal je ubogim, lačnim, žejnim, bolnim, grešnikom … K njim je pristopal s toplino, jih poslušal, razumel, tolažil in jih ljubil takšne, kot so bili, ter jim nudil pomoč. Na sebi je občutil in prenašal krivice in bolečine, ki so mu jih zadali ljudje tistega časa, sprejel in nosil je svoj križ dostojanstveno, pod njim padal, vstajal in na njem izdihnil. Pri letošnji režiji so Boruta Gartnerja vznemirili medčloveški odnosi, ki so osnova za srečno življenje, kot je sam izkusil v ljubezni do žene. Po treh letih vdovstva je ljubezen do nje še vedno močna.

Človeški pasijon

Triintrideset let je bil Borut srečno poročen z osem let starejšo ženo Bebo. V zakonu sta se jima rodila dva sinova. »Vzljubila sva se iz čiste ljubezni. Med nama je stekla edinstvena ljubezenska energija, za katero so mnogi prikrajšani. Z ženo sva živela v verski krščanski svobodi in v tem duhu vzgajala tudi sinova. Nikoli nisva merila najine vere, sva pa poskušala krščanske vrednote preprosto živeti. Ženi je bil najljubši lik Jezusova mati Marija. V vseh cerkvah se je vedno dlje časa zadržala ravno pri njej in pod njo prižigala svečke za vse štiri. Še posebej ji je bila blizu brezjanska Marija, kjer sva se tudi poročila in si pred Bogom izrekla večno zvestobo. Pa tudi višarska in medžugorska.«

Človeški pasijon se je zgodil nenadoma, ko je Beba na običajnem popoldanskem sprehodu zaznala nenavadno hitro bitje srca, zasoplost in rahlo slabo počutje, ki je sicer hitro minilo. »Čeprav nihče od naju nikoli ni 'kar tako' odšel k zdravniku, sva se takrat takoj odločila, da ga obiščeva. In izkazalo se je, da sva ravnala prav.« Osebna zdravnica jo je takoj napotila na pregled na Golnik, kjer so ji ugotovili hudo pljučno embolijo. »Novico sva mirno sprejela in se spraševala, kaj to pomeni. Kaj je vzrok te bolezni? Tudi zdravniki so iskali odgovor na to vprašanje. Sledili so pregledi pri specialistih. Na Onkološkem inštitutu (OI) v Ljubljani nama je zdravnica brez ovinkarjenja povedala, da ima žena hitro napredujočega in neozdravljivega raka.« Prijazno sta se poslovila od nje in sedla na prazna stola na hodniku. »Objela sva se, prijela za roke in tako kar nekaj časa ostala v popolni tišini, zavedajoč se človeške minljivosti. Začutila sva čas slovesa. Koliko tega časa je še ostalo, je bila neznanka. Ko sva si čez čas pogledala v oči, ni bilo solz, ni bilo joka … v pogledu je bila močna vera … in na ustnicah zarisan nasmeh.« Čutil je, kako dostojanstveno je sprejela svoj križ, in ji pokazal, da ji stoji ob strani. V dobrem in slabem! V pogledu je bila misel: »Saj bova zmogla, kajne!« Močnejši stisk njunih rok je to misel potrjeval. Pozneje se je izkazalo, da jima je bilo podarjenih še 16 mesecev skupnega življenja. Sledile so operacije, kemoterapije, slabosti, bruhanja, v zadnjem obdobju pa le še protibolečinske tablete, s katerimi so ji lajšali bolečine …


Borut Gartner: Kakšno plemenito delo opravljajo ti nadljudje. Zdravniki, medicinske sestre in bratje negovalci – milijonkrat vam hvala! FOTO: Tatjana Splichal


Sprejemanje

»Pomembno se mi zdi, da bolezen lepo sprejmemo, se spoprijateljimo z njo in poskušamo čim bolj kvalitetno preživeti čas, ki nam je še poklonjen,« je Borut hvaležen za podarjen čas poslavljanja, ko sta se z ženo veliko pogovarjala in obujala spomine. Odločila sta se, da bosta bolezen pred znanci prikrila, dokler bo šlo, in živela povsem običajno življenje. »Žena je z veseljem, dokler je še lahko, hodila v službo, doma skrbela za nas tri, pripravljala kosila, skrbela in se pogovarjala z rožami, pekla peciva, skupaj sva pila kavo, se dotikala, božala, objemala, ljubila … Pri njej nikoli nisem zaznal slabe volje ali nerganja. Ogenj v njenih očeh ni ugasnil, nasmeh na njenih ustnicah ni izginil, naš čudoviti vsakdanjik se ni spremenil. Občudoval sem njeno pokončno in dostojanstveno držo!« Ko sta tudi sinova izvedela za njeno bolezen, ga je presenetilo, da sta novico prenesla prav tako dostojanstveno kot žena. Ni bilo joka. »Spoštljivo smo sprejeli bolezen v svojo sredino in poleg zdravnikov še sami raziskovali, kaj in s čim bi lahko pomagali ženi, da bi omilili njeno bolezen. Danes vem, da je najbolje, da se prepustimo zdravnikom, sledimo njihovim navodilom in prosimo Boga za pomoč.« V nekem obdobju je kar nekaj duhovnikov prosil, da jo v svojih osebnih molitvah priporočijo Bogu, da bi milostno vzel k sebi, kar je njegovega.

»Ne bom pozabil, kako lepa nas je pričakala Beba na OI. Bilo je okrog poldruge ure zjutraj, ko sem s sinovoma tiho vstopili v sobo in na bolniški postelji ugledal v čistih in dišečih rjuhah ležati njeno telo … brez Diha seveda, kajti njena duša je bila že na potovanju. Pristopil sem k njej, se nagnil nad njen obraz in izmenjala sva si še zadnji poljub. Kakšno plemenito delo opravljajo ti nadljudje. Zdravniki, medicinske sestre in bratje negovalci – milijonkrat vam hvala! Velika zahvala prijateljem duhovnikom za uslišane molitve, kajti žena se je zazibana v spanec odpravila v drugo dimenzijo, da nam pripravi novo bivališče.«
_ _ _

*Pričevanje je bilo v celoti objavljeno v tedniku Družina (9/2021).*