»Bal sem se priti v Slovenijo, ker mi moj besedni zaklad ne omogoča, da bi povedal vse, kar bi želel,« smo večkrat slišali Pedra. V njemu lastni preprostosti in pristnosti je prosil: »Moj Bog, ti mi pomagaj! Česar ne bom znal povedati z besedami, naj povem s pogledom, z nasmehom, z objemi, s telesom, ki si mi ga dal, in s spontanostjo …« In Gospod njegove prošnje ni preslišal. »Govorim v imenu revnih in pozabljenih. Ko ljudje vedo, da je iskreno, da ne gre za slavo, to hitro razumejo.« Z njegovimi obiski in srečevanji z ljudmi se je širil virus pristnega veselja, kot duhovnik pa je povsod tudi blagoslavljal in združeval ljudi.

»Gospod, pomagaj mi, da naredimo nekaj za te otroke,« je prosil tistega večera, ko je prvič videl, kako živijo otroci na smetišču. Staršem je takoj ponudil pomoč. »Če imate radi svoje otroke, sem pripravljen pomagati. Misijonar sem.« Nekateri so na začetku zamahnili z roko, on pa je vztrajal in spodbujal: »Postavite se na noge. Delajte! Učimo se skup...