Kako je o tem dogodku razmišljal Fabrice Hadjadj (r. 1971), francoski pisatelj in filozof judovskih korenin, ki se je po mladostnem obdobju nihilizma spreobrnil v katoliško vero, preberite v spodnjem odlomku, ki je bil objavljen v aprilski številki revije Magnificat leta 2017. 

Marija ne prepozna Jezusa niti po njegovem poveličanem obrazu niti po njegovem glasu. Prepozna ga po tem, da jo pokliče po imenu. To, kar največ šteje, ni zunanja, vidna podoba, temveč notranji, osebni odziv. Poklical jo je po imenu in ji zaupal nalogo, naj svoje pričevanje o tem srečanju na štiri oči podeli z drugimi. Zaradi tega ji sprva nikakor niso mogli verjeti. Veselo oznanilo se izmika zakonitostim običajnih novic: ni novica za množice, je osebni poklic.

Pogosto poudarjajo vzporednico med izvirnim grehom v edenskem vrtu in med novim začetkom na vrtu pri Jezusovem grobu. Takrat nedolžno žensko preseneti zli duh v obliki kače, ona podleže njegovi skušnjavi in ponudi prepovedan sadež Adamu, zdaj pa grešno žensko preseneti vstali Odrešenik in ona ponese to veselo oznanilo svojim bratom …

Takrat je »žena« kači odgovorila, da ne sme jesti niti se dotakniti sadeža z drevesa v sredi vrta, vendar v resnici temu ni bilo tako: Gospod jima nikoli ni prepovedal dotika. Zdaj pa je obrnjeno: prva Jezusova zapoved njej, ki jo dva angela in tudi on sam kličejo z »žena«, je: »Ne dotikaj se me …«

In že smo pri novi primerjavi z dogodkom v Edenu: čeprav ji Jezus prepoveduje, da bi se ga dotaknila, ji ukaže, naj gre in vse to pove njegovim bratom. Nekdanja razuzdanka postane apostol. Takrat je žena možu prenesla laž, zdaj mora Marija možem oznaniti vstalega Gospoda. V primerjavi s tem, da se je bilo prepovedanega sadu dovoljeno dotikati, ne pa ga zaužiti, se Jezusa, ki je »živi Kruh« (Jn 6,51), ni dovoljeno dotikati, lahko pa ga zaužijemo. Tisti, ki je ženi rekel: »Ne dotikaj se me,« je isti, ki pravi: »Resnično, resnično, povem vam: če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi« (Jn 6,53).