Kdo v resnici ureja naše življenje? Razmišljamo, načrtujemo, organiziramo – in potem se vse izkaže povsem drugače. Zakaj je tako in kaj ima vse to opraviti z Bogom? Priljubljeni ameriški duhovnik Mike Schmitz se je tega vprašanja lotil v nedavnem videoposnetku, potem ko so njegovi načrti za romanje »padli v vodo«.

Sprva je želel potovati v Izrael s skupino študentov, pojasnjuje, vendar se je zaradi političnih razmer vse spremenilo. »Potovali smo na Poljsko. To ni bila moja prva izbira. Želel sem obiskati Sveto deželo. Želel sem, da bi naši študentje doživeli Sveto deželo. Bog pa nam je pripravil romanje na Poljsko,« je pojasnil duhovnik.

Ob tem je potegnil vzporednico z našimi življenji: »Romanja so mikrokozmos resničnega življenja. Enako bi lahko rekli o svojem življenju: to ni življenje, kakršnega sem načrtoval. Toda to je življenje, ki ga je predvidel Bog, z vsemi vzponi in padci, z vsemi boji, trpljenjem in nepričakovanimi radostmi, pa tudi nepričakovanimi boji.«

Kaj storiti, ko se znajdemo sredi življenja, ki ga nismo načrtovali? Ker je to življenje, ki ga je predvidel Bog, preprosto recimo »da«. To je tisto, k čemur smo poklicani! Da rečemo: v redu, Bog, ta trenutek prihaja od tebe, tu je moj »da«.

Pomembno je, da prepoznamo resnico o sebi ter prosimo Boga za milost in pomoč.

Schmitz govori o pomembnem spoznanju, ki ga je dobil na tem romanju: poleg različnih romarskih krajev je skupina obiskala tudi koncentracijsko taborišče Auschwitz. Tu mu je postalo jasno: »Nekaj ljudi je, katerih najboljše plati so prišle na dan ravno v Auschwitzu, recimo sv. Maksimilijan Kolbe in nešteto drugih. Skrbeli so za druge, bili so se pripravljeni žrtvovati za svoje bližnje …« Pri nekaterih pa je prišla na dan njihova najtemnejša plat.

»Ko sem hodil skozi Auschwitz, je bilo, kot bi opravljal izpraševanje vesti, saj se je del mojega srca razodel in vedel sem: mislim, da bi ta kraj razkril najslabše v meni. Ne bi bil človek, ki bi sodil v prvo skupino,« je priznal duhovnik. Kaj storiti s tem spoznanjem? Pomembno je, da »prepoznamo to resnico o sebi, prosimo Boga za milost in pomoč«, svetuje Schmitz: »To nas spomni: potrebujem Božjo milost. Zelo potrebujem Jezusa.« Bog mu je s tem potovanjem želel pokazati: »Jezusa potrebujem bolj, kot si mislim.«