Prvo berilo: Povabljeni smo na Božjo gostijo, Prg 9,1–6; Ps 34;
drugo berilo: Umevajmo, kaj hoče Bog od nas, Ef 5,15–20

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 6,51–58)

Tisti čas je Jezus rekel množicam: »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.« Judje so se tedaj med seboj prepirali in govorili: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« Jezus jim je tedaj rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene jé, živel po meni. To je kruh, ki je prišel iz nebes, ne tak, kakršnega so jedli vaši očetje in so pomrli: kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj.« 

Video razlaga za otroke

Vzpon k Očetu

Piše: Simon Potnik

Jezus danes nadaljuje »zgodbo« iz preteklih nedelj. Počitniške nedelje, vendar ne postrežejo nič kaj dopustniške, lahkotne Božje besede. Z evangelistom Janezom se vzpenjamo v nebeške višave.

On sestopa, prihaja z nebes, mi pa prihajamo po Očetu k njemu. Zakaj po Očetu? Ker je Oče tisti, ki nas kliče in nam daje, da ga iščemo, da po njem hrepenimo in sploh moremo priti do njega.

Jezus se nam daje kot kruh in kot kri. Kruh je ena najpreprostejših jedi, spominja na dom, na mamine roke, na dobroto, kri pa kliče kvišku, naprej, v rast, v življenje in prerojenje.

Kruh življenja

Kako bi mogli zahrepeneti po živem kruhu, ko smo polni krofov in potic! On pa pravi: Resnično, resnično vam povem. Že samo ta poudarek, ki je tako tipičen zanj in ga ne najdemo ne pri drugih piscih Stare zaveze ne pri drugih Jezusovih sodobnikih. Amen. Amen. Res je tako! Pri Janezu najdemo kar 25-krat to Jezusovo poudarjanje. Nikoli ni kričal »kralj sem!«, ni razglašal »Božji Sin sem«, ni se pritoževal, ker ga ne sprejemajo, zelo močno pa na ta način poudari vero vanj, vero v večno življenje skozi smrt in to, da je kruh življenja.

Ko Jezus tu spregovori o sebi kot kruhu življenja, bomo videli prihodnjo nedeljo, ne daje več izbire. Ne moremo ga razumeti simbolično, metaforično, v prenesenem pomenu. Ne moremo si ga po svoje razlagati. Tvegal je takrat in tvega danes. Ne pozabimo, rodil se je kot krhko dete, prav nič mogočno, in v evharistiji se nam ne daje kot beljakovinski napitek, ne kot serum alkimističnega zvarka življenja, ne kot čista kaplja mavrice, ki vse pozlati in prebudi in da spoznanje. Daje se kot kruh in kot kri. Kruh je ena najpreprostejših jedi, spominja na dom, na mamine roke, na dobroto, kri pa kliče kvišku, naprej, v rast, v življenje in prerojenje.

Razlago evangelija piše duhovnik Simon Potnik (na sredini). FOTO: Jerneja Golob

Resnično, resnično

Amen, amen, resnično, resnično vam povem, to je moje telo in to je moja kri. Ni maše, ko bi se ne izrekle te besede. Ne samo v njegov spomin, ampak z njegovo navzočnostjo. Resnično, resnično, Bog je tu! Ko pri maši morda kolebaš, ali bi pristopil k obhajilu, ker morda nisi vreden, naj te potolažim: Nisi vreden. Tudi pol trenutka, ko prideš iz spovednice, nisi vreden. In ne pristopamo k obhajilu, ker bi bili mi vredni, ampak ker je on kruh življenja. Ko boš naslednjič stal v vrsti za obhajilo, po možnosti še izbiral »primernejšega« delivca obhajila, naj te potolaži veličina njegove nore ljubezni, da se ti daje v jed kot kruh, da bi ga užil in s tem postal del njega, del njegove Cerkve. Zato naj nas nič in nihče ne odvrne od kruha življenja. Kaj konkretno to pomeni? Da ni nič in nihče pomembnejši od maše. Resnično, resnično. Amen, amen!