Prvo berilo: Le daritev življenja more prinesti odrešenje, Iz 53,10–11; Ps 33;
drugo berilo: Z zaupanjem se bližajmo Kristusu, ki nas je odrešil, Heb 4,14–16 

Iz svetega evangelija po Marku (Mr 10,35–45)

Tisti čas sta Zebedejeva sinova Jakob in Janez stopila k njemu in mu rekla: »Učitelj, želiva, da nama storiš, kar te bova prosila.« Rekel jima je: »Kaj hočeta, da vama storim?« Rekla sta mu: »Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Jezus jima je dejal: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga jaz pijem, ali biti krščena s krstom, s katerim sem jaz krščen?« Rekla sta mu: »Moreva.« In Jezus jima je dejal: »Kelih, ki ga jaz pijem, bosta pila, in s krstom, s katerim sem jaz krščen, bosta krščena; dati, kdo bo sedel na moji desnici ali levici, pa ni moja stvar, ampak bo dano tistim, ki jim je to pripravljeno.« Ko je drugih deset to slišalo, so se začeli jeziti na Jakoba in Janeza. Jezus jih je poklical k sebi in jim rekel: »Veste, da tisti, ki veljajo za vladarje, gospodujejo nad narodi in da jim njihovi velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik. Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.«

Video razlaga za otroke

Drugačna pot

Piše: Simon Potnik

Evangelij nas danes izziva z Jezusovim odgovorom Jakobu in Janezu. Oba goreča v veri, željna biti najbližje Jezusu, si želita sedeža ob njegovi levici in desnici, v nebesih. Kolikokrat smo tudi mi podobni – iščemo priznanje, čast, želimo biti videni kot pomembni v Božjih očeh in, kar priznajmo, tudi (ali predvsem) v očeh bližnjih ...

Zakaj ju Jezus skoraj odslovi? Ali ni ravno on rekel: »prosite in se vam bo dalo« in »karkoli boste prosili v mojem imenu, bom storil« ter »če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v katerikoli prošnji, ju bo uslišal moj Oče«? Kaj nam to pove o našem odnosu do Boga? Bog se ne odziva na naše želje tako, kot bi pričakovali. Kot učitelj nas vodi v globlje razumevanje, ki presega človeško logiko. Bog ni dobra vila. Ni dobrohotni dedek, ki razsipava z darili. Ko lovimo Boga, da bi uslišal naše želje, ko se zadovoljimo s tem, da nam vsaj malo naredi veselja s sv. Miklavžem, potem z dobrimi možmi, ki so lahko dedki Mrazi ali pa trije modri, da le prinašajo darila, on daruje svojega Sina.

Zakaj ju Jezus skoraj odslovi? Ali ni ravno on rekel: »prosite in se vam bo dalo«?

Pavel nam kliče, naj se trdno držimo veroizpovedi. Včasih se sprašujemo, kaj sploh vemo o Bogu. Ali ima dolgo sivo brado in strogo kaznuje hudo ter nagrajuje dobro? A v resnici vse, kar vemo o Bogu, vemo po Jezusu Kristusu – v njem odmeva Očetova beseda, deluje Sveti Duh. Jezus nam razodeva Boga kot tistega, ki je prišel služit, in ne, da bi mu služili.

Služabnik v Božjem kraljestvu

V današnjem svetu, kjer nas družba spodbuja, da poudarjamo svoj status in dokazujemo svojo vrednost, nas Jezus vabi k drugačni poti, poti služenja.

Spomnim se trenutka, ko sem kot otrok imel priložnost igrati na turnirju, o katerem sem sanjal. Ko pa sem končno bil na igrišču, z žogo in pred vso tisto množico, sem otrpnil. Tako se lahko zgodi tudi z našimi sanjami o nebesih. Nebesa niso kraj, kjer bomo sedeli na prestolu, kjer bomo sami sebe poveličevali, še manj dolgočasno preživljanje večnosti.

Naj bo sveto leto priložnost, da znova odkrijemo, kaj pomeni biti služabnik v Božjem kraljestvu.

Vera ni moje delo in prizadevanje za osebno napredovanje, da bom potem všeč Bogu in si bom zaslužil nebesa. To je ateizem ali pa farizejstvo!

Naj sveto leto, ki prihaja, ne bo le številka ali letnica, ampak priložnost, da znova odkrijemo, kaj pomeni biti služabnik v Božjem kraljestvu. Naj bo to čas, ko bomo prosili in nam bo dano – ne po naših željah, ampak po Božji volji, ki nas vedno vodi k resnični svobodi in veselju.

Jezus nas vabi, da spremenimo svoje srce. Da ne čakamo, da bomo nekega dne postali sveti, ampak že danes začnemo živeti. Bog nas ne kliče k povprečnosti, ampak k svetosti. In svetost ni rezervirana za popolne ljudi – je pot, ki jo hodimo vsak dan, ko se odločimo služiti in ljubiti.