Prvo berilo: Bog je določil meje naravnim zakonom, Job 38,1.8–11; Ps 107;
drugo berilo: Vse je novo v Kristusu, 2 Kor 5,14–17

Iz svetega evangelija po Marku (Mr 4,35–41)

Ko se je tisti dan zvečerilo, je rekel Jezus svojim učencem: »Prepeljímo se na drugo stran!« Ko so odslovíli množico, so ga vzeli s seboj v čolnu, v katerem je bil. Tudi drugi čolni so pluli z njim. Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je bil že poln vode. On pa je bil na krmi in je spal na blazini. Zbudili so ga in mu rekli: »Učitelj, ti ni mar, da se potapljamo?« In vstal je, zaprétil vetru in rekel morju: »Utihni! Molči!« In veter se je polegel in nastala je globoka tišina. Njim pa je rekel: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« Prevzel jih je velik strah in spraševali so se: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in morje?«

Video razlaga za otroke

Z nami v nevihti

Piše: Simon Potnik

Končno čisto zares počitnice. Za ves mladostniški in otroški svet se spremeni gravitacija, tako težko je zjutraj vstati iz postelje, spremeni se relativnostna teorija časa, ki se meri v zastojih na naših avtocestah, spremenijo se prehranske navade, pogosto z jedilnika zdrave prehrane izgineta očenaš in zdravamarija … Mi pa bomo spet priča utrujenemu Jezusu in dogodivščini, ki si jo zapomniš za vse življenje.

Vemo, da je Jezus pravi Bog in pravi človek, vprašanje pa je, kaj je bolj oz. kdaj je bolj človek in kdaj je bolj Bog.

Za mladostnike, ki so že bili pri birmi, pri katehezi o Jezusovi naravi vedno pripravimo tudi malo bolj pretkano vprašanje: vemo, da je Jezus pravi Bog in pravi človek, vprašanje pa je, kaj je bolj oz. kdaj je bolj človek in kdaj je bolj Bog. Potem ponudimo današnji evangelij in vprašamo: Ko spi na čolnu, je bolj Bog ali bolj človek? In ko ukazuje viharju in morju, je bolj Bog ali bolj človek? To vprašanje ni odveč tudi bralcu Družine.

Ničkolikokrat so že veslali čez to morje, lovili ribe, tudi doživeli nevihto in neurje. Morda so že pluli čez in je Jezus spal na krmi. Utrujen je, oni se pogovarjajo, čoln se enakomerno ziba, kdo bi mu zameril, da spi. Nič ni narobe s tem. Dokler ne nastopi huda ura! Ali vsaj nekaj, kar nas zmoti, nekaj novega. »Ti ni mar, da se potapljamo?« Koliko očitkov mora Bog še sprejeti? Krivice po svetu, lakota, nasilje, uboji, vojne, nerazumevanje, nesprejemanje lastne podobe … Za vse je kriv On.

Kdaj si nazadnje doživel globoko tišino?

Strah, preobražen v vero

Ko so šli v čoln z Jezusom, so se zadovoljili, da je z njimi kot učitelj, lahko tudi kot pridigar, zdravilec, celo nov kralj. Imamo ga za marsikaj, ko pa so ogrožena življenja, je Gospod – gospodar. Pokorna sta mu tudi veter in morje.

Toda šele potem nastopi strah ali celo groza. Neviht so preživeli že nič koliko, da pa bi kdo ukazoval naravi in bi mu bila poslušna, tega niso še nikoli doživeli. In nastala je globoka tišina.

Kdaj si nazadnje doživel globoko tišino? Očitno moramo tudi mi skozi hudo neurje, da bo preglasilo vsa medijska soočenja, poročanja, vse poljudnoznanstvene oddaje, vso glasbo in poročila. Tudi za cerkvenimi zidovi ni dosti drugače. Pred mašo, med mašo, po maši, redkokdaj tišina, kaj šele globoka tišina.

Jezus je zvest obljubi, da nas ne bo zapustil. Tudi v nevihti tega časa je z nami.

Učenci so priča čudežu, ki strah preobrazi v vero. Zaupanje v Jezusa tudi sedaj uporabi humus strahu, da iz njega zraste vera. Kaj je sad strahu in kaj je sad vere?

Tudi nas Jezus pošilja na drugo stran. In ne pozabimo, z nami je v čolnu in na njegovo besedo smo odrinili. Cerkev ni več lupinica, je ladja, ki je ustvarjena za neurja in nevihte … Zato se ne čudimo, da tudi svoji Cerkvi na poti Gospod ne prizanaša z nevihtami. Zvest pa je obljubi, da nas ne bo zapustil. Tudi v nevihti tega časa je z nami.