Foto: YouTube/posnetek zaslona


Na veliki četrtek, dan evharistije in postavitve duhovniške službe, praznujemo obhajanje Jezusove zadnje večerje z apostoli, ki pomeni ustanovitev zakramenta evharistije in tudi zapovedi ljubezni ter služenja drug drugemu. Murskosoboški škof Peter Štumpf se je med sveto mašo v soboški stolnici, ki jo je bilo mogoče spremljati tudi prek radijskih valov, malih zaslonov in spleta, v pridigi dotaknil ravno pomena evharistije v posebnih okoliščinah zaradi epidemije novega koronavirusa. »Najbrž nikdar poprej lakota po evharistiji ni bila tako velika kot zdaj,« je poudaril v pridigi, ki jo objavljamo v nadaljevanju.



Iz škofove pridige

»Imeti vsakodnevno možnost obhajati evharistično daritev kot vez med nami v Jezusu Kristusu, ko se zbiramo okoli škofov in duhovnikov ob oltarjih v naših cerkvah, resnično pomeni velik privilegij. Mnogi med nami v teh dneh z globoko žalostjo doživljamo dneve, praznike in zlasti nedelje, ker minevajo brez vaše soudeležbe pri sveti maši in tudi prejemanju drugih zakramentov po župnijskih cerkvah.

Obhajanje svete maše in drugih zakramentov v občestvu verujočih pogrešamo vsi. Tisti, ki smo jih redno prejemali, in tudi tisti, ki so jih prejemali le priložnostno. Eno je namreč ne iti k obhajilu in spovedi, ker tega nočemo, a imamo za to možnost. Nekaj povsem drugega pa je ne imeti možnosti prejema svetega Rešnjega telesa, zakramenta sprave z Bogom ali katerega drugega zakramenta.

To ni okus po občestvu ali skupnosti

Občutimo lahko, da je okus daritve, ki se ne more ali ne sme darovati skupaj z vami, zelo nenavaden. To ni okus po občestvu ali skupnosti. Ne diši po bratski ali sestrski bližini. To je okus po kalvarijski osamljenosti in zapuščenosti, ki jo je podoživljal Jezus v svoji krvavi daritvi na križu. Osamljena evharistična daritev škofa ali duhovnika spominja na Jezusovo žejo na križu, ko mu vojaki niso privoščili drugega kot kisa. Kako dolgo bomo še obhajali takšne osamljene daritve, ne vemo.

Jezus je pri zadnji večerji zbral ob sebi apostole, vendar so ga v vrtu Getsemani povsem zapustili. Stiska osamljenosti v trpljenju je bila za Jezusa grozna vse do potenja krvavega znoja. Kako, da apostoli niso zmogli z njim bedeti eno samo uro? Pa še prosil jih je, naj bodo z njim. Morda se niti niso zavedali, kakšni dogodki se pripravljajo. Če bi vedeli, ne bi spali. Verjetno so si mislili: lahko smo mirni in brez skrbi, jutri bo spet običajen dan.


Foto: Tatjana Splichal

Jezus nas je pravkar prebudil iz spanca

Pa ni bil običajen dan. Vse prej kot to. Nastopil je veliki petek, ko sta trpljenje in smrt Jezusa na križu odločala o usodi stvarstva in človeštva. Kar se je takrat dogajalo na cesarskem dvoru v Rimu, v Herodovi palači ali celo v judovskem templju, je bilo povsem brez pomena za nadaljnjo usodo človeštva. Za človeštvo je bilo edino pomembno, kar se je zgodilo na križu, ali pa zanj pogubno, če se ne bi zgodilo.

Tudi nas jutri, pojutrišnjem ne čakajo običajni dnevi. Smo šele na začetku mesecev, morda let, ko se bomo morali soočati z vedno novimi izzivi in težavami. Smo šele v Getsemaniju in Jezus nas je pravkar prebudil iz spanca. Precej časa je trajalo, da smo se končno začeli zavedati resnosti položaja in se reševati iz vedno težjega stanja. Resničnih razlogov, zakaj se je koronavirus tako hitro razširil po vsem svetu, morda ne bomo nikdar izvedeli.

Jezusovo vodilo je 'Drugi in samo drugi'

Vendar ni zmaga virusa v tem, da nas okuži biološko, telesno. Temveč nas okuži tudi duhovno. Virusom ne moremo pripisati razuma, vendar bi, če jih počlovečimo, dejali, da delujejo po načelu: 'Jaz in samo jaz, za vsako ceno. Drugega potrebujem le toliko, da izkoristim to, kar ima, ker jaz tega nimam. Ko to dosežem, ga uničim. Edino moje preživetje je pomembno'.

Jezus si ni kar tako, iz želje po fasciniranju, opasal predpasnika, vzel vrča z vodo in apostolom umil nog. To je storil, ker jim je hotel povedati, da njegovo vodilo ni 'Jaz in samo jaz za vsako ceno'. Njegovo vodilo je 'Drugi in samo drugi, za ceno mene samega'. Jezus je edini resnični protivirus, edino resnično zdravilo zoper 'Jaz in samo jaz'.


Foto: Tatjana Splichal

Ne črviči nas v želodcu, temveč v duši

Najbrž nikdar poprej ni bil glad po evharistiji tako velik kot zdaj. Ne črviči nas v želodcu, temveč v duši. Gnete nas v drugačne ljudi, kot smo bili doslej. Biti resnično lačen evharistije pomeni gnetenje v tisti Jezusov kruh, ki ga je sv. Ignacij Antiohijski v sebi dojel kot zrno, ki se mora zmleti med zobmi zveri.

Kolikokrat smo se usedli pred oltar in čakali, kar tako, brez vsega v srcu, da gremo k obhajilu. Prejemali smo Jezusovo telo in kri, Jezusu pa nismo dali čisto nič. Pustili smo ga lačnega, brez našega srca, na križu smo ga pustili samega in žejnega naše ljubezni. Dali smo mu vedeti, da obstajamo samo mi. Vedli smo se, kot da Jezusa brez nas itak ne more biti, kot da je pri evharistiji vse odvisno samo od nas in je ne more biti brez nas. Kot da je evharistija zgolj za nas, za druge pa ne, in kot da sploh ni veljavna brez naših misli in pravil, ki smo si jih zamislili. Kot da smo mi trta, Jezus pa samo še suh poganjek. Kot da lahko živimo, dokler hočemo, in umremo, kadar hočemo. Kot da lahko mi drugim dajemo življenje in ga zopet jemljemo. Kot da bomo obstali večno, Jezus pa itak ni vstal od mrtvih.

Da bi končno postali ponižni pred Bogom

Novi virus, ki ga občutimo kot zver, nas zelo melje. Drobi nam dosedanje navade, delo, študij, razvedrilo, pa tudi razvade, prevare in pri mnogih razvrat. Celotno človeštvo peha v izolacijo, nas pa zdaj drži stran tudi od evharistije. Ko bi nas le ta zver zmlela v novi čisti Jezusov kruh, da bi priznali, da je samo Bog gospodar nad življenjem in smrtjo. Da bi končno postali hvaležni Bogu za življenje. Da bi tako postali ponižni pred Bogom, da bi postali iskreni v veri, da bi drug v drugem videli brata in sestro, da bi vsem ljudem privoščili blagoslovljeno, lepo, zdravo življenje, da bi hrepeneli po Božjem kraljestvu med nami.

Šele tako zmleti od virusa in pregneteni od stiske bi si lahko upali povzdigniti oči, da bi videli Jezusa na križu. To je čas gnetenja novega testa za novi Jezusov kruh. To je tudi čas novega spoznanja, da je evharistija povsem zastonjski Jezusov dar nam vsem in ne naša pravica ali dolžnost. Jezusa ne zmoremo v ničemer dobro posnemati, lahko pa sebe blagrujemo, da se imamo možnost pri evharistiji naužiti njegove ljubezni. Ljubimo se torej med seboj, kakor nas je tudi Jezus ljubil in za nas dal sam sebe.«