Jezuitska revija pohvalno o Andyju Warholu
Jezuitska revija pohvalno o Andyju Warholu
Andy Warhol je bil ‘globoko, a prikrito pobožen človek’, njegovo ustvarjanje pa je bilo prežeto ‘z zakoreninjenostjo v bizantinsko-katoliški Cerkvi’. S temi besedami so na skorajšnjo petindvajseto obletnico smrti znanega pop art umetnika Andyja Warhola, umrl je 22. februarja 1987, opozorili v zadnji številki nemške jezuitske revije ‘Glasovi časa’. Warholovi portreti znanih osebnosti povzemajo ikonografijo vzhodne Cerkve, njegov slogovni prijem ponavljanja pa spominja na pravoslavno bogoslužje, je v članku z naslovom ‘Sodobne ikone’ zapisala umetnostna zgodovinarka Ruth Langenberg.
Andy Warhol se je rodil 6. avgusta 1928 v rutenski četrti Pittsburgha v Združenih državah Amerike kot Andrew Warhola, v globoko verni družini priseljencev. Družina Warhola je v Ameriko prišla s severovzhoda današnje Slovaške. Udeležba pri verskem življenju skupnosti sv. Janeza Krizostoma, ki je pripadala latinski Cerkvi in bila obenem obvezana bizanstinsko-slovanskem obredju, je bila v Andyjevi mladosti nekaj samoumevnega. Ta vpliv je v njem ostal tudi po preselitvi v New York, kjer je umetnik živel v stanovanju, ‘polnem nabožnih predmetov’.
Gibanje pop art, ki se mu je pridružil Warhol in kasneje postal eden izmed njegovih najbolj znanh predstavnikov, velja za ‘povsem posvetno umetnost’. V zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja so v Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike nekateri mladi umetniki svet trgovine, jezik oglaševanja in stripov vsebinsko in oblikovno spremenili v predmet svoje umetnosti.
Ko je Andy Warhol denimo obraz Marilyn Monroe – serija je nastala kmalu po njeni smrti – predstavil v večih ponovitvah, je po navedbah jezuitske revije po eni strani ozavestil ‘izrabljanje’ s strani množičnih medijev, po drugi strani pa ponovitev deluje kot ‘predmet češčenja’. Načelo ponavljanja, ki je značilno za Warholovo umetnost, je z več vidikov temeljnega pomena tudi za ikonografijo, pojasnjuje Langenbergova v svojem prispevku. Ikona namreč vedno odseva izhodiščno podobo s kar najmanjšim možnim odstopanjem.
Pri sliki ‘Zlata Marilyn Monroe’ iz leta 1962 se skladata celo posvetni in sakralni pomen ‘ikone’. Portret filmske zvezde se ‘blešči kot pravoslavna ikona sredi zlate table, Marilyn pa izpade skorajda kot Marija’.
V zadnjih petih letih svojega življenja se je Warhol ukvarjal izključno s krščansko tematiko, predvsem s križem, pa tudi z ikonami umetnostne zgodovine, kot sta denimo Raffaelova ‘Sikstinska Madona’ ali Da Vincijeva ‘Zadnja večerja’.
Andy Warhol je umrl 22. februarja 1987 zaradi srčne kapi, pokopan je v svojem rojstnem mestu Pittsburghu na bizantinsko-katoliškem pokopališču. Med poslovilnim bogoslužjem je tamkajšnji duhovnik John Richardson opozoril, naj ‘pokojnega umetnika in njegove samooklicane površinskosti ne jemljemo resno. Poznavanje njegove prikrite pobožnosti namreč povsem spremeni njegovo podobo umetnika. Svet je uspel prepričati, da so njegove strasti denar, ugled in razkošje, v resnici pa je bil ta brezčutni opazovalec pravi angel’.