Slovenija je 1. julija za pol leta prevzela predsedovanje Svetu Evropske unije. Kaj lahko v tem času Evropi ponudi, s čim se lahko izkaže?

Čeprav je po eni strani to razmeroma administrativna naloga, je za predsedujočo državo tudi priložnost, da se izkaže v voditeljski vlogi. Slovenija lahko Evropi posreduje močno sporočilo na vsaj treh področjih: ekologije, digitalizacije in vrednot. Glede ekologije in t. i. zelenega prehoda je Slovenija že po naravi v samem evropskem srcu; upam le, da bo kmalu takšna tudi po drugih eko standardih. Glede digitalizacije omenimo primer vrhunskega talenta, ki se je nedavno zbral v Strateškem svetu za digitalizacijo.

Glede vrednot pa, čeprav je videti, da ima Evropa kar nekaj izzivov, lahko Slovenci izkoristimo svojo geopolitično prednost in pripeljemo skupaj dva različna pola Evrope: države, ki so izšle iz komunističnega sistema in so začele svojo demokratizacijo v začetku 90. let prejšnjega stoletja, ter druge evropske države, ki so svoj demokratični in gospodarski razvoj začele že po 2. svetovni vojni. Prav zaradi teh razlik pogosto ne govorimo istega jezika. Šele ko bomo razumeli in sprejeli raznovrstne strani skupne zgodovine, se bomo razumeli med seboj. Je pa res, da se moramo vsi najprej naučiti lepega, primernega in privlačnega vodenja. 

Žaljivost ne more graditi skupnosti ne v politiki ne v družbi. Skupnost gradita prijateljstvo in ljubezen, ki presegata osebne, politične ali strankarske interese.

Kako se v bruseljsko politično življenje vključuje Jezuitski evropski socialni center?

Pred dobrima dvema letoma smo začeli s projektom European Leadership Programme. Namenjen je mladim iz vse Evrope, ki po študiju želijo graditi skupno evropsko dobro. Povabimo jih v Bruselj, kjer začnejo delovati v evropskih institucijah. Pri nas se vključijo v petmesečni formativni program za voditelje, ki je rezidenčen, kar pomeni, da tudi bivajo pri nas. Vidik življenja v skupnosti je pomemben, saj jih uči dialoga, sobivanja, prijateljevanja in sodelovanja. Kot prostovoljci služijo ubogim in pomoči potrebnim. Vsak od njih si izbere tudi duhovnega spremljevalca, mentorja za poklicanost ter akademskega tutorja.

Profesorji iz raznih držav jim predavajo o evropskih zadevah. Mednje na pogovor povabimo politične voditelje, to je evropske komisarje, člane evropskega parlamenta in druge, ki delujejo v bruseljskem političnem okolju. Predavatelji in voditelji se radi odzovejo našemu povabilu, saj v naših štipendistih prepoznajo močne vrednote, upanje. Tako je mednje prišel Herman Van Rompuy, prvi predsednik Sveta EU in mnogi, ki so bili vključeni v jezuitske in druge katoliške šole in zaradi te lepe izkušnje čutijo povezanost z nami. Z mladimi vzpostavijo stike in jim pomagajo tudi karierno.

Kaj pa bi kot trener voditeljstva svetovali slovenskim politikom v Bruslju?

Trenutno uživamo privilegij, da slovenski glas v EU velja dosti več kakor na primer glas Nemca, saj EU še vedno daje velik pomen majhnim državam. Zakaj ne bi Slovenija tega izkoristila? Zelo dobro je, da lahko slovenski minister, premier ali predstavnik parlamenta sedi ob boku nemškemu. Ampak v taki situaciji ravnaj kot voditelj, ne pa kot pudelj ali celo kot jamrač, negodovalec in upornik.

 Morda bi nam Schuman rekel, da si pomemben in potreben za evropsko skupnost ne glede na svoje ozadje, darove in omejenosti.

Nujna vrlina za vsakega voditelja je velikodušnost. In ta ne more priti iz grobosti. Če ne bomo širokogrudno gledali na resničnost, jo bomo žal razumeli zgolj z vidika pomanjkanja in krize: česa vsega ne moremo, česa vse nimamo. To večno jamranje ni voditeljstvo, to je infantilnost. A da ne bo pomote: pri voditeljstvu moraš ohraniti v sebi otroka. Zakaj? Zato, ker otrok sanja in upa. In sanje so po papeževi zadnji okrožnici Vsi smo bratje bistveni element dobre politike. Sanje odpirajo pogled na to, kar trenutno morda še ni mogoče. Seveda mora biti voditelj preudaren, a hkrati vedno odprt, tudi za sanje. Verjeti mora vase, v drugega, v Boga.

Kaj bi Robert Schuman Evropski uniji povedal danes?

Schuman je znal velikodušno odgovoriti na kompleksne zadeve, ki pa so danes še bolj zapletene. Ni gradil na svojih uspehih in lastnem egu, ampak je skupaj pripeljal ljudi, pri katerih je prepoznal, da se lahko povežejo zaradi skupnega ozadja, v njegovem primeru krščanskega življenja. Morda bi nam Schuman rekel, da si pomemben in potreben za evropsko skupnost ne glede na svoje ozadje, darove in omejenosti. Zato spoznaj samega sebe: prepoznaj se tam, kjer si ljubljen. Ohrani vero, da boš lahko s svojimi sposobnostmi in poklicanostjo gradil skupno dobro, ki presega omejenosti. Le po zaslugi vere in zaupanja je skupnost sposobna iti skozi konflikt, iz katerega zraste močnejša. V ozadju Schumana ali katerega koli krščanskega voditelja je vstajenjska logika nenehnega osvobajanja, usmiljenja in velikodušnosti, ki jo pridobivamo iz vere v Boga in dejavnega življenja, ki iz nje izvira.

Pogovor je bil v celoti najprej objavljen v tedniku Družina (29/2021).