P. Libanori je za mednarodno izdajo francoskega katoliškega dnevnika La Croix International povedal, da se je z obtožbami seznanil v začetku leta 2021. Konec oktobra 2020 ga je namreč ljubljanski nadškof Stanislav Zore prosil, naj preveri dogajanje v skupnosti Loyola kot izredni vizitator, saj so pri več sestrah opazili različne bolezni. »Odločitev, da dodelijo izrednega vizitatorja, je bila sprejeta v dogovoru s kardinalom vikarjem po kanoničnem obisku, ki ga je slednji odredil za skupnost,« je pojasnil.

»Na prvi pogled je šlo za resen medgeneracijski spor, ki je zahteval reformo statuta skupnosti. Med svojimi srečanji s temi 45 redovnicami pa so se v individualnih razgovorih začela pojavljati pričevanja o dejanjih patra Rupnika pred letom 1993, najprej v prikritih namigih, kasneje pa v jasnih pripovedih. To je bil resničen razlog za njihov razkol: nekatere so zapustile skupnost, druge so še naprej trpele, saj nikoli niso mogle računati na strokovno pomoč, ki bi jim pomagala premagati travmo.«

Razkol v skupnosti in travme redovnic

Na vprašanje, ali je bil p. Libanori prvi predstojnik, ki je slišal za te obtožbe, je odgovoril, da tega ne ve. Povedal pa je, da se je na podlagi pričevanj, ki jih je slišal, srečal z dvema medsebojno povezanima težavama: notranji razkol v skupnosti in breme, ki so ga dolgo nosile številne redovnice: »Sestre, ki so se pridružile skupnosti po letu 1993, niso vedele za to, kar se je zgodilo, vendar so živele zaprto, kot da bi se branile pred vsakimi motnjami.«

Dejal je, da mu je soočenje z dejstvi, čeprav so boleča, pomagalo, da jim je omogočil videti njihovo zgodbo v luči resnice. »Žrtve so se lahko soočile z realnostjo in razumele, da niso bile one zapeljivke, pač pa resnične žrtve. Vedno več kot sem izvedel, vse bolj sem se zavedal, da morajo biti informacije, ki sem jih dobil, predane primernim ustanovam.«

»Nihče ne more utišati Abelove krvi«

P. Libanori ni želel razkriti, za koliko zlorabljenih žensk gre, potrdil pa je, da so si obtožbe v vseh primerih podobne. Dejstvo, da so obtožbe na dan prišle skoraj trideset let po dogodkih, je komentiral z besedami: »Nihče ne more utišati Abelove krvi. Ta klic je presegel čas, dosegel je mene. Abelova kri kriči in da bi jo utišali, je potrebna sodba.« Žrtve imajo po več kot tridesetih letih pravico, da pristojni jasno povedo, da one niso krive, da se obnovi njihovo dostojanstvo tako, da se pove, kaj je resnica, da so bile one žrtve, je bil jasen.

»Tisti, ki poznajo dinamiko zlorabe, vedo, da je žrtev običajno postavljena v stanje globoke psihološke odvisnosti, kar jih naredi ranljive. Tiste, s katerimi sem govoril, so zrle v prazno. In jaz vem, da ko mi nekdo pove nekaj tako globokega ali dramatičnega, vendar govori o tem, kot da ne bi bilo nič, brez joka, to pomeni, da je rana zelo globoka.« Povedal je še, da v žrtvah p. Rupnika ni sovraštva, pač pa veliko bolečine.

P. Libanori ne dvomi v pristnost pričevanj redovnic o zlorabah. FOTO: Gesuiti.it

So sankcije zoper p. Rupnika premile?

Libanorijevo poslanstvo se je končalo leta 2021, ko je pritožbe zapisal. »Imam razloge, da verjamem, da so pričevalci kredibilni.« Njihovo pričevanje pa ni dobilo cerkveno-pravnega epiloga, saj so uveljavili zastaralni rok. Kot je pojasnil, ne gre za oprostilno sodbo, ampak za odpoved pravici do formalne obsodbe. Kot je povedal, je vodstvo jezuitov p. Rupniku postavilo določene omejitvene ukrepe. »Tisti, ki so odločali o tem, so mislili, da bodo ti ukrepi zadoščali, da rešijo težavo.« Glede zastaralnega roka je komentiral, da je ta kriv, da so sankcije zoper p. Rupnika tako mile.

Glede Rupnikovega umetniškega ustvarjanja je p. Libanori dejal, da ga nima pristojnosti ocenjevati. »Seveda je (p. Rupnik, op. p.) karizmatična oseba z izjemnimi darovi in njegove tehnične sposobnosti, kot tudi sposobnosti njegove šole, niso vprašljivi. Če kdo naroči njegova dela, zakaj ne bi nadaljeval z delom? Poleg tega priznanje, da je oseba odgovorna za dejanja, ki jih je storila, ne zmanjša samodejno skrivnosti in bogastva, ki ju oseba vnese v svoje delo.«

Kakšni ukrepi naj bi sledili ugotovitvam p. Libanorija? P. Libanori odgovarja, da je p. Rupnik kot jezuit in duhovnik podrejen pravilom jezuitov in jezuitskim predstojnikom. Vendar vprašanje po njegovem prepričanju presega vprašanje razsodbe. Izpostavlja objektivno odgovornost Rupnikovih nadrejenih, da so bili premalo pozorni, pa tudi tistih, ki so bili ob njem v času formacije, in tistih, ki bi bili morali nadzorovati njegove pastoralne pristope.

»Kako je mogoče, da v času skoraj tridesetih let ni nihče nikoli podvomil v njegovo učenje, ki je po nekaterih srhljivih pričevanjih služilo temu, da je opravičeval dejanja, ki so mu jih pripisala? V resnici smo soočeni z mešanico duhovnosti, misticizma in deviantne spolnosti, ki je žal prisotna v skupinah in gibanjih, kjer so vpleteni znani posamezniki.«

»To je primer za psihiatrijo«

P. Libanori je dodal, da so bile ženske, ki so s težavo spregovorile o tem, da so bile žrtve patra Rupnika, dodatno ranjene, ko one same s strani pristojnih niso dobile potrditve, kljub temu, da so o njegovih dejanjih spregovorile, pa so ga še naprej videvale v medijih: »To jih je razbesnelo.«

Novinar je p. Libanorija vprašal, če je tudi on jezen zaradi tega. Jezuit je odgovoril: »Da, da, seveda. Če nekdo stori nekaj takega, se drži zase. Ampak on nikoli ni imel nič za povedati tem ženskam, nikoli ni prevzel odgovornosti. Če mene vprašate, sem prepričan, da je to primer za psihiatrijo.«

Libanori je priznal, da se je p. Rupnika izogibal, da ta ne bi vplival nanj: »In želel sem se izogniti kakšni morbidni radovednosti.«

Spomnimo: V začetku decembra smo najprej izvedeli za obtožbe s strani (nekdanjih) redovnic zoper p. Rupnika na zadeve izpred 30 let. Sredi decembra je prišlo v javnost, da je bil p. Rupnik leta 2019 izobčen zaradi zlorabe zakramenta spovedi pred petimi leti.