Knjiga je izčrpen in natančno zasnovan leksikon, v katerem je avtor objavil 212 gesel, od tega je 201 jezikovno geslo, dodanih pa je še enajst nacionalnih gesel.

Zgodovina in sedanji položaj narodov in jezikov Evrope

Avtor prikazuje zgodovino in sedanji položaj narodov in jezikov Evrope, vsako geslo pa je opremljeno tudi s podatkom o zgodovinsko prevladujoči verski pripadnosti članov skupnosti.

Leksikon dr. Klemna Jelinčiča Boete predstavlja pomembno novost tako za slovenski prostor, kot tudi v evropskem in svetovnem merilu. Tako izčrpen pregled evropskih jezikov predstavlja unikum.

Velikega pomena je tudi dejstvo, da je avtor v svojem prikazu zajel jezikovne skupnosti v celotni Evropi od Atlantika do Urala in od Islandije do Malte in Cipra in se ni omejil le na območje današnje Evropske unije.

Leksikon predstavlja jezikovne skupnosti, ki jih govore v Evropi

V uvodu je avtor na šestnajstih straneh pojasnil nekatere pojme v upravni razdelitvi v posameznih državah in dileme pri opredelitvi posameznih pojmov nacionalnih etničnih, narodnih jezikovnih in regionalnih skupnosti.

Pri tem je upošteval spoznanja humanističnih in družboslovnih znanosti.

Leksikon v prvi vrsti predstavlja jezikovne skupnosti oz. jezike tako nacionalne kot regionalne; ki jih govore v Evropi.

Te so predstavljene v 201 geslu; dodatno pa je umestil še enajst tako imenovanih nacionalnih gesel.

Pri nacionalnih geslih gre po avtorju za to, da so to skupine, ki nimajo enotnega jezikovnega ali pa nimajo etničnega okvirja (Belgijci, Bosanci in Hercegovci, Britanci, Ciprčani, Gibraltarci, Kosovci, Švicarji) ali spadajo v jezikovni okvir, ki ni lasten zgolj njihovi nacionalni identiteti (Andorci, Avstrijci, Liechtensteinci, Sanmarinčani).

Avtor meni, da so vse te nacionalne skupnosti razvile specifično identiteto. Na vprašanje v kolikšni meri so nekatere od teh skupnosti res razvile specifično identiteto bodo odgovorile nadaljnje raziskave, pa tudi bodoči razvoj.

Pri tem naj omenim Bosance in Hercegovce, Kosovce, Ciprčane in ne nazadnje tudi Britance.

Nedavna dogajanja na Balkanu, dolgoletna razdelitev Cipra na turški južni in grški severni del ter škotski osamosvojitveni referendumi kažejo na probleme povezane z zgoraj omenjeno razlago avtorja.

Največ manjšinskih jezikov je med romanskimi, keltskimi, uralskimi, turškimi in kavkaškimi

Avtor je predstavil 18 germanskih, 44 romanskih, tri baltske, 17 slovanskih, sedem keltskih, sedem drugih indoevropskih, 14 uralskih, 13 turških, 11 kavkaških in pet drugih jezikov.

Ob tem je potrebno opozoriti, da je največ regionalnih oziroma manjšinskih jezikov med romanskimi, keltskimi, uralskimi, turškimi in kavkaškimi.

Posebno vrednost leksikonu dajejo gesla med uralskimi in kavkaškimi jeziki za katere bo večina bralcev naletela prvič.

Jelinčič je v uvodu omejil obravnavane jezike na tiste evropskega izvora. Tako v leksikonu praviloma ne obravnava jezikov izvenevropskih priseljenskih skupnosti, kljub temu, da gre pri njih za relativno zelo številne skupnosti.

Tu gre za priseljenske in begunske skupnosti iz drugih celin, pa tudi za številne priseljence iz azijskega v evropski del nekdanje Sovjetske zveze.

Hkrati je tudi z izjemo slovenščine večinoma omejil navajanja prisotnosti posameznih manjših jezikovnih skupnosti na Evropo in izpustil njihovo prisotnost na drugih celinah.

Seveda je omenil prisotnost angleško, špansko, nemško, portugalsko, irsko in jidiško govorečih izven Evrope, saj so omenjeni jeziki z izjemo nemškega jezika uradni jeziki precejšnjega števila posameznih neevropskih držav.

Pomembna dodana vrednost je bogastvo statističnih podatkov

Pomembna dodana vrednost je bogastvo statističnih podatkov, ki omogočajo dobro predstavo o številčni moči in razprostranjenosti večine skupnosti.

Ti podatki so pomembni še iz enega vidika. Zlasti za območje bivše Sovjetske zveze bodo podatki v tem leksikonu služili kot vzpodbuda bodočim raziskovalcem fenomena popisovanja po narodni, jezikovni in etnični pripadnosti.

Pri tem je iz podatkov v okviru posameznih gesel jasno razvidno, da so nihanja v številčnosti posameznih jezikovnih skupnosti tolikšna, da se jih ne da razložiti na podlagi migracijskih gibanj, ampak zgolj s pomočjo različnih uporabljenih metodologij popisov, ki so se spreminjale od desetletja do desetletja.

Značilna zgleda sta številčna moč slovenske skupnosti na Koroškem skozi čas po podatkih popisov in različni popisi prebivalstva v nekdanji Sovjetski zvezi.

Razlike, ki jih opazimo pri številčnosti posameznih narodov in jezikovnih skupnosti od popisa do popisa so namreč prevelike, da bi jih lahko razložili zgolj na podlagi migracijskih gibanj.

Tu gre v prvi vrsti za vprašanje metodologije teh popisov na kar so raziskovalci naleteli že pri popisih prebivalstva po občevalnem jeziku v Habsburški monarhiji; pa tudi v prvi in drugi avstrijski republiki.

Kljub temu je hvalevredna avtorjeva težnja, da bi kar najnatančneje predstavil številčno moč in zemljepisno razvejanost posameznih jezikov.

Pri navajanju statističnih podatkov pogosto izpostavlja podrobnosti in posebnosti, ki jih doslej v slovenskem prostoru bralci še niso imeli priložnosti spoznati.

Značilen primer je geslo italijanščina, kjer so navedene vse občine na Hrvaškem, kjer se govori italijansko.

Geslom je dodan podatek o zgodovinsko prevladujoči verski pripadnosti članov posameznih skupnosti

Uspešno se je izognil tudi čerem zmede, do katere bi utegnilo priti predvsem pri nekaterih geslih o manjših jezikih (zlasti močno so zastopani tisti iz Dagestana), in jasno razmejil jezikovno in narodno pripadnost.

Sočasno je razvidno, da avtorju ne gre toliko za prikaz jezikoslovnih značilnosti posameznih jezikov, ampak bolj za prikaz njihove zgodovine in sedanjega položaja na različnih ravneh življenja.

Vsako geslo je dosledno opremil tudi s podatkom o zgodovinsko prevladujoči verski pripadnosti članov posameznih skupnosti.

Posebne pozornosti bodo deležni številni manjši in ogroženi jeziki

Čeprav v uvodu niso posebej predstavljene jezikovne družine, v katere spadajo evropski jeziki, si lahko bralci na podlagi obširnih informacij znotraj posameznih gesel o tem ustvarijo prepričljivo sliko.

Posebne pozornosti bodo deležni številni manjši in ogroženi jeziki ter skupnosti njihovih govorcev, ki doslej v slovenskem prostoru niso bili deležni skoraj nobene obravnave.

Tako na primer obravnava veliko število jezikov, ki jih govorijo na Kavkazu med njimi čečenščino.

O tragediji govorcev tega jezika smo veliko slišali v devetdesetih letih 20. stoletja.

Nikoli pa še nismo slišali za npr. laziščino, redko pa za inguščino. Podobno velja tudi za mnoge jezike v turški skupini.

V veliko pomoč pri uporabi leksikona bodo še pojasnila, povezana s poimenovanji upravnih enot v različnih evropskih okoljih.

Natančni zemljevidi ter seznam najpomembnejših virov in literature

Ob koncu je potrebno kot zelo uporaben pripomoček v leksikonu izpostaviti natančne zemljevide ter seznam najpomembnejših virov in literature.

Ta bo bralcu koristil predvsem ob trenju trših orehov, ki jih bo predenj morda postavila kakšna navedba v priročniku.

Po knjigi Klemna Jelinčiča Jeziki in ljudstva Evrope bodo s pridom posegali zgodovinarji, jezikoslovci, sociologi, teologi, geografi in sploh vsi, ki jih zanimajo korenine in podoba jezikovne in kulturne pestrosti stare celine.

Predstavitev knjige na Slovenski matici: zgodovinar dr. Aleš Gabrič in avtor knjige dr. Klemen Jelinčič. Foto: Ivo Žajdela