Ne dvomim, da bi bilo v družbi precej manj negotovosti, zmede in napetosti, če bi javnost zahtevala uporabo čim bolj jasnega, natančnega in razumljivega jezika. To se zdi majhna in banalno preprosta zadeva, pa ni, ravno nasprotno, skrajno zahtevna je. Osnovno poštenje namreč terja, da stvari, o katerih govorimo – tudi samega sebe –, ne poenostavljamo, temveč jih skušamo karseda dobro razumeti in resnično izraziti; da resno jemljemo in cenimo drug drugega, saj brez tega jezik (in z njim družba) izgubi svoj pravi smisel in se sprevrže v igro zavajajočega podrejanja ali v kaotični blodnjak. Marsikaj bi bilo razumljiveje, če bi se, denimo, namesto izraza enakost spolov, s katerim so preplavljeni dokumenti EU, agende akademskih ustanov, medijski kanali in kulturne institucije, uporabljal izraz enakovrednost ali vsaj socialna enakost spolov. Toda: se vam ne zdi, da bi to zvenelo nekam nenavadno? Nenavadno, ker tako stvari nenadoma postanejo razvidnejše in razumljivejše? In nenavadno, ker...