Srečanje je »fizično« gostila OŠ Notranjski odred Cerknica, številni pa so se konference udeležili tudi preko spleta, saj je povezala učitelje in druge strokovnjake iz Argentine, Ukrajine, Nemčije, Hrvaške, Belgije ter slovenskega zamejstva v Italiji in Avstriji. Konferenco so podprli vladni urad za Slovence v zamejstvu in po svetu, Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve in podjetje AbPhage d.o.o.

Če posamezniki, ki tvorijo narod, nimajo izgrajene narodne identitete, je tudi narodova identiteta bolj šibka.

Kako je dozorela tematska usmeritev letošnje konference? Odgovor ponuja uvodnik spremljajočega zbornika, v katerem je urednica Erika Ašič med drugim zapisala: »Jezik kot 'srce' naroda, jezik kot 'duša' naroda, v prvi vrsti pa jezik kot 'srce' človeka. Človek je na prvem mestu – vsak posameznik. Pri njem se vse začne. Ko smo v organizacijskem odboru razmišljali o naslovu konference, smo se dolgo ustavljali (ter spraševali sebe in druge) pri izrazu identiteta – naj bo naslov jezik kot temelj narodne ali narodove identitete? Odločili smo se za prvo, ker se vse začne pri človeku. Posameznik je tisti, ki je temelj. Več posameznikov lahko sestavlja skupino, skupnost, narod. Če posamezniki, ki tvorijo narod, nimajo izgrajene narodne identitete, je tudi narodova identiteta bolj šibka.«

Vabljeni predavatelji plenarnega dela konference (z desne) dr. Andrej Fink, ddr. Marija Stanonik, dr. Kozma Ahačič ter p. Silvo Šinkovec, duhovni asistent DKPS, in Helena Kregar, članica programskega odbora konference . FOTO: Bogomir Štefanič

V tem duhu že ves čas deluje tudi društvo, ki povezuje slovenske katoliške pedagoge; v slovenskem šolskem prostoru so ena redkih organizacij, ki že nekaj let skrbno spremlja in podpira delo učiteljev v slovenskih šolah na področju domoljubja. Tudi zato zadnja leta DKPS prireja mednarodne konference, na katerih lahko učitelji predstavijo najboljše primere svojega dela, projektov in dogodkov v šolah. Odmev je vedno velik in tako se je tudi letos na vabilo za predstavitev svojega dela odzval širok krog sodelavk in sodelavcev – v zborniku je objavljenih več kot 60 prispevkov.

Marija Žabjek, predsednica DKPS. FOTO: Bogomir Štefanič

Konferenco v Cerknici sta s pozdravnimi nagovori najprej uvedli gostiteljica, ravnateljica OŠ Notranjski odred Cerknica Ines Ožbolt in v imenu prireditelja predsednica DKPS Marija Žabjek, državniški značaj srečanja pa je poudarila udeležba predsednika Državnega sveta Republike Slovenije Marka Lotriča.

Nihče drug kot mi ni dolžan, da slovenski jezik ceni, spoštuje in zanj skrbi vedno in povsod.

V nagovoru je predsednik drugega doma slovenskega parlamenta med drugim poudaril pomen osebne odgovornosti vsakega člana slovenskega naroda za ohranjanje jezika: »Slovenščina je v evropskem prostoru enakovredna z vsemi drugimi jeziki – to načelo je vpisano v pravne temelje Evropske unije. A nihče drug kot le mi sami ne more našega jezika čutiti, kot ga čutimo mi, ki v tem jeziku sanjamo in razmišljamo, in nihče drug kot mi ni dolžan, da slovenski jezik ceni, spoštuje in zanj skrbi vedno in povsod.«

Marko Lotrič, predsednik Državnega sveta Republike Slovenije. FOTO: Bogomir Štefanič

To spoznanje je podkrepil z lastno izkušnjo: »Sam sem Slovenec, moja žena je Slovenka, in najini otroci so Slovenci, tukaj živimo in tukaj želimo tudi ostati. In slovenski jezik je naš materni jezik. Kljub temu da se je z razvojem podjetje, ki sem ga vodil do prevzema funkcije v Državnem svetu, sedaj pa ga vodi najina hči, razširilo tudi preko meja, ohranjamo slovenski jezik, ker se zavedamo, kdo smo in od kje prihajamo. In vemo, da če tega ne veš, lahko kaj kmalu postaneš nihče.«

Pomena slovenskega jezika se po Lotričevem zagotovilu dobro zavedajo tudi v Državnem svetu – ne nazadnje je drugi parlamentarni dom častni pokrovitelj projekta Rastoča knjiga, ki je do zdaj postal resnično vseslovenski, saj lahko naštejemo že skoraj 60 rastočih knjig na lokalni ravni, projekt pa ima tudi mednarodno razsežnost. Rastoča knjiga je po Lotričevih besedah »odličen primer dobre prakse kako povezati preteklost s prihodnostjo, lokalno z nacionalnim, posameznike s skupnostjo, mlade s starejšimi, kulturo z gospodarstvom, teorijo s prakso, nacionalno z mednarodnim. V središču povezovanja je najmočnejša vez, to je jezik, ter knjiga, kot njegova nosilka in simbol znanja v najširšem smislu.«

Iz šolskih let se spomnim, da je na moj odnos do jezika in občutka domoljubja, vsaj tolikšen, če ne celo večji vpliv kot vsebina, imel zgled.

Ker je mednarodna konferenca Vzgoja za ljubezen do domovine in države namenjena predvsem učiteljem, so prireditelji na predsednika državnega sveta naslovili prošnjo, naj spregovori tudi o tem, kako vidi vlogo učitelja pri ohranjanju slovenskega jezika in krepitvi domoljubja. Njegov odgovor na to pobudo je bil naslednji: »Zavedati se moramo, da je naše največje bogastvo slovenski človek z vsemi svojimi ustvarjalnimi potenciali. To, v kakšni meri bodo ti potenciali razviti, pa je v veliki meri odvisno od skupnosti – od osnovne celice, družine, do širše skupnosti, in tudi od vzgojiteljev in učiteljev, s katerimi otroci in mladostniki v obdobju, ko so najbolj dojemljivi, preživijo veliko časa. Iz šolskih let se spomnim, da je na moj odnos do jezika in občutka domoljubja, vsaj tolikšen, če ne celo večji vpliv kot vsebina, imel zgled. A vse to zagotovo že veste,« je učiteljice in učitelje med poslušalci nagovoril predsednik državnega sveta.

Ni pa pozabil omeniti dolžnosti svojega »stanu«, torej slovenske politike: »Svoj delež v zgled in oporo zlasti mladim in najbolj ranljivim državljanom pa moramo dati tudi politiki. Biti moramo med prvimi, ki prepoznamo in podpiramo pobude za ohranjanje narodne enotnosti, identitete in vrednot naše domovine.«

Lojze Peterle. FOTO: Bogomir Štefanič

Zbrane v Cerknici je nagovoril še en (nekdanji) politik, nekoč predsednik osamosvojitvene vlade, zdaj predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve Lojze Peterle. Svoj nagovor je začel z anekdotičnim uvodom. Že pred skoraj 20 leti je nekoč v Radovljici pobral avtoštoparko. Kmalu ji je zazvonil telefon in med vožnjo je lahko prisluhnil njenemu pogovoru, ki se je glasil: »Hi! Ful kul! The best! Čao!« Bil je trenutek svojevrstne jezikovne streznitve, ki se je odtlej le še stopnjeval. Angleščina nam nezadržno leže pod kožo, vendar sam tega ne jemlje kot svetovljanstvo ali zabavno dejstvo, temveč kot pomanjkanje zavesti.

Zdaj pa imamo domovino in državo, od leta 2004 je slovenščina tudi uradni jezik Evropske zveze, a po drugi strani se nam dogaja nekaj hudega: slovenski jezik je prvič zares ogrožen od znotraj.

Bili so časi, ko smo imeli samo domovino, nismo pa imeli države; nismo torej imeli kraljev, cesarjev ali premierjev, imeli pa smo pesnike, duhovnike, učitelje – preko njih smo imeli jezik in kulturo, ki sta nas ohranjali kot narod. Zdaj pa imamo domovino in državo, od leta 2004 je slovenščina tudi uradni jezik Evropske zveze, a po drugi strani se nam dogaja nekaj hudega: slovenski jezik je prvič zares ogrožen od znotraj. Dovolj je en sprehod po prestolnici države in pogled na pročelja trgovin v njej. Tudi zaradi takega stanja se je Lojze Peterle iskreno zahvalil prirediteljem konference v Cerknici, ker »gojite odnos do jezika, širite zavest, da brez jezika ni identitete, brez identitete pa smo nezanimivi«.

Za kulturni program so poskrbeli učenci OŠ Notranjskega odreda iz Cerknice. FOTO: Bogomir Štefanič

Uvodnim nagovorom so v plenarnem delu konference sledila tri vabljena predavanja: akademikinja ddr. Marija Stanonik je svojega naslovila »Jezik – duša naroda«, pravnik in politolog dr. Andrej Fink je spregovoril o jeziku kot orodju in izrazu naše samobitnosti, slavist dr. Kozma Ahačič pa je govoril o pomenu pouka slovenščine za dojemanje jezika, jezikoslovja in družbe.

O vsebinskih poudarkih teh predavanj bomo poročali v tiskanih edicijah Družine.

Drugi del 5. mednarodne konference je bil namenjen predstavitvi referatov. Med drugimi je, če opozorimo na prispevek založbe Družina, nastopila tudi Melita Košir s prispevkom z naslovom Revija Mavrica že 52 let pomaga otrokom rasti v pogumne, vesele, ukoreninjene Slovence. Otroško revijo, ki jo ureja, je Melita Košir predstavila z vidika slovenskega jezika ter vzgoje za vrednote; revija namreč predstavlja pomembno vzgojno sredstvo v slovenskem prostoru in zunaj meja Slovenije in to ne le na verskem področju, saj se zavzema za vzgojo celostne osebnosti otroka.