Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Jezerski vrh (1537 m)

Andrej Praznik
Za vas piše:
Andrej Praznik
Objava: 13. 10. 2006 / 09:55
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 09.04.2021 / 13:15
Ustavi predvajanje Nalaganje

Jezerski vrh (1537 m)

Jezerski vrh (1537 m) in Ribniško jezero



Pohorje je najbolj znano in tudi najbolj obiskano pogorje v severovzhodni Sloveniji. Na severu ga omejuje reka Drava, na jugu se obenj stiskajo Mislinjska dolina, Vitanjsko podolje in dolina Dravinje, v podolžni smeri pa sega od Dravograda na zahodu do Maribora na vzhodu. Zanj so značilni prostrani gozdovi, razmeroma položna pobočja s samotnimi kmetijami in zaobljeni vrhovi, ki nas še posebej jeseni očarajo s svojo zrelo mehkobo. Poseben pečat pa dajejo Pohorju naravne znamenitosti, med katerimi naj omenimo le Črno jezero, slap Šumik, Lovrenška jezera in Ribniško jezero.

Najbolj naravno izhodišče za izlet do Jezerskega vrha in Ribniškega jezera je Ribnica na Pohorju, do koder se lahko pripeljemo iz Podvelke ali po deloma makadamski cesti iz Radelj ob Dravi. Ko na parkirišču pod župnijsko cerkvijo sv. Jerneja zlezemo iz avta, se takoj srečamo s krajevno zgodovino: doprsni kip pred cerkvijo nas nevsiljivo spomni, da se je v vasi leta 1903 rodil mariborski škof Maksimilijan Držečnik, na spominski plošči na gostilni čez cesto pa lahko preberemo, da je tukaj konec leta 1970 umrl gledališki igralec Stane Sever.

Iz središča vasi krenemo po asfaltni cesti proti jugu, vendar že na prvem ovinku zavijemo na kolovoz. Po njem nadaljujemo do bližnje brunarice, od koder se povzpnemo do gozda. Ko nas zagrne drevje, sledimo široki poti, ki se mimo vodnega zajetja požene naravnost navkreber, pri tem pa pazimo, da nas zaradi redkih oznak ne premami kateri izmed številnih odcepov. Za večjima križiščema se pot znova presuka proti jugu in občutno položi. Po skupno tričetrt ure hoje prečkamo makadamsko cesto, potem pa se v petnajstih minutah počasi povzpnemo do travnate planjave, na kateri stoji Koča na Pesniku.

Na križišču nad kočo, kjer se makadamska cesta razcepi na dvoje, poiščemo mehko, z iglicami posuto pot. Sprva hodimo tik nad cesto, čez nekaj minut pa se odmaknemo od nje in krenemo odločneje navkreber. Gost pokrov drevesnih krošenj le tu in tam presvetli pramen sončnih žarkov in zapleše po borovničevju. V rahli soparici, ki puhti iz vlažnih tal, razločno diši po gobah. Podplati planinskih čevljev nenadoma prestopijo kamen, na katerem ždi zelenkast hrošč, v ušesa se za trenutek zareže vreščanje šoj, sicer pa je vse tiho, mirno in negibno.

Ko se povzpnemo čez zaraščajočo se krčevino, s katere lepo vidimo gozdnata pobočja Velike Kope, se pot znova položi in skrije med drevje. Naslednje minute hodimo skoraj naravnost, potem za večjim razcepom zavijemo navkreber in prečkamo gozdno cesto. Dobrih sto metrov pozneje zapustimo široko pot in se po stezi povzpnemo do potoka. Nad njim se svet odpre in zravna v široko sleme, na katerem iz tal kmalu zraste Ribniška koča – najviše ležeča koča na Pohorju.

Jezerski vrh, ki ga od daleč prepoznamo po visokem spomeniku, se dviga jugovzhodno od koče. Vzpon nanj je kratek in povsem preprost: po makadamu, ki pelje proti Ribnici na Pohorju, se spustimo do ovinka ter se po desni strani čez travnato planjavo povzpnemo na kopast vrh. V navadnih razmerah za pot ne bi porabili več kot dvajset minut, toda zadnje dni septembra, ko so se tod med travo skrivale borovnice in brusnice, se je ta čas precej podaljšal. Pozna »trgatev« je pač najslajša in z jeseni nabranimi borovnicami se ne more primerjati nobeno eksotično sadje.

Z vrha, proti kateremu se s severne strani vzpenja vse redkejše smrekovje, vidimo na zahodu Črni vrh ter za njim Uršljo goro, Peco in Obir. Na severu se nad Dravsko dolino vzdolž meje z Avstrijo dviga Kozjak, na vzhodu se razprostirajo prostranstva Pohorja, za obronki na jugu pa se skriva dolgi hrbet Paškega Kozjaka.

Vzhodno pod vrhom leži Ribniško jezero, h kateremu se spušča široka, dobro uhojena steza. Po njej pridemo v nekaj minutah na mehkejša tla, stopimo na lesene deske in se med gostim ruševjem sprehodimo do jezera, ki v resnici sploh ni jezero, ampak visoko barje, kakršnih je na Pohorju še nekaj. Kraj je v tihoti popoldneva res pravljičen, zato nam ob pogledu na zrcalno gladino, lokvanje in kačjega pastirja, ki se spreletava ob bregu, na misel vedno znova prihajajo Petrove besede: »Dobro je, da smo tukaj!«



Nedeljska maša
V župnijski cerkvi sv. Jerneja v Ribnici na Pohorju je maša vsako nedeljo ob 8. uri.

Izhodišče: Ribnica na Pohorju

Višinska razlika: približno 820 metrov

Dolžina vzpona (Ribnica na Pohorju – Koča na Pesniku – Ribniška koča – Jezerski vrh – Ribniško jezero): slabe 3 ure

Vrnitev: do izhodišča se vrnemo po isti poti.

Težavnost: Pot je lahka in prav nič naporna. Čeprav so zlasti v spodnjem delu markacije razmeroma redko posejane, nam to ne povzroča večjih težav, saj se vseskozi držimo najširše poti.

Zemljevid: Pohorje, 1:50.000

Kupi v trgovini

Novo
Globalizacija zahodne kulturne revolucije
Družbena vprašanja
32,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh