Hvaležnost je znak, da človek ne tiči v zameri, ni užaljen in ima vedno še malo prostora za to, da pomisli na drugega. Če se devet ozdravljenih gobavcev ne vrne k Jezusu, da bi se mu zahvalili, to pomeni, da so jezni, čeprav se tega nujno ne zavedajo. 

Lahko jih razumemo: saj če se njihova bolezen da tako hitro pozdraviti, potem ni razloga, da oni ne bi bili zdravi že vrsto let. Sploh ni razloga, da so zboleli. Zato se ne bodo vrnili k svojemu ozdravitelju. 

Izgubili so leta življenja in zdaj, ko so ozdravljeni, vidijo, da je bilo to nesmiselno. Je še kaka dobra stvar, ki se jim lahko zgodi v življenju, da bi oni ne bili več tako globoko jezni in bi se zanjo zahvalili? Ni je! Ni loterije, ki bi jih osrečila. 

Oni lahko, tako doživljajo, upravičeno hodijo po svetu in trosijo svojo jezo kamorkoli že. V primeru gobavcev je njihova prva tarča kar njihov ozdravitelj Jezus, ki se ga lotijo s t. i. pasivno agresijo. 

Svoje jeze ne bodo pokazali navzven. Ne, ne oni niso jezni, »samo nimamo časa, ker smo v življenju veliko zamudili in se nam zdaj mudi«.

Kaj bo torej z vsemi dobrimi stvarmi, ki – kljub njihovemu ignoriranju in zanikanju in hitenju – obstajajo v svetu? 

Kaj bo z vsemi, ki se trudijo za zdravje obolelih za virusom? Kaj bo z vsemi, ki so kljub pandemiji prijazni do soljudi? Vsa ta dobrota in vsi ti ljudje njim ne pomenijo čisto nič; če bi mogli, bi jih izbrisali s sveta, ker v njihovem svetu dobrota ne sme obstajati. 

Njihova globoko potlačena jeza pravi: če obstaja dobrota, če obstajajo ljudje, ki se trudijo in so hvaležni, potem jaz nimam prav in ne morem več biti jezen. Zato bodo ti ljudje vedno zanikali, da obstaja dobrota, zanikali, da se je eden od gobavcev prišel zahvalit, ali da je bilo njihovo ozdravljenje narejeno iz dobrote. 

Zadaj je bilo koristoljubje, bodo rekli. Oni pač morajo videti koristoljubje povsod, ker so samo tako lahko še naprej jezni. Vse je zarota, pravijo, kar pomeni, vse je koristoljubje, dobrota ne obstaja.

Žal mi je, dragi ljudje, dobrota obstaja. 

Je pa velika težava, da to dobroto priznamo, ker se temu upira naš občutek za pravičnost. Ni pravično, da zboliš, ni pravično, da nimaš, drugi pa imajo. 

De Lubac je zapisal, da ateizem sodobnega sveta izhaja iz občutka krivice, ne iz kake znanstvene teorije ali misli. Občutek krivice je tisti, ki ne dovoljuje, da bi obstajala dobrota, misli so samo način, kako ateizem prikriva in zanika to občutje.

Tak je torej naš globalni, a razdeljeni svet vesoljne krivičnosti in jeze. Devet jeznih na enega hvaležnega. Samo ta vidi dobroto, ki se večno sklanja k njemu, samo ta se prijazno odziva na poglede soljudi, samo ta razume, da se te neozdravljiva bolezen lahko drži tudi po tem, ko si bil ozdravljen. 

Hvala, dragi ljudje, za vsak vaš prispevek k ozdravljenju naše Cerkve, naše družbe, vaših družin in zakonov. Hvala za vsako naklonjenost vašim otrokom, ki zato lahko živijo tako, da prejemajo in so hvaležni ter se jim prek vas vsak dan znova približa Božje kraljestvo. 

In še nekaj za vajo: ni vam treba vsak dan narediti enega dobrega dela, dovolj je, da vsak dan prepoznate eno dobro delo. Potem bo vse drugače.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (45/2021).