Ob prvem pogovoru, 30 dni po začetku vojne, si gotovo nihče ni mislil, da bodo po 200 dneh okoliščine še vedno enake, brez možnosti za rešitev spora, v uvodu pojasni kardinal Pizzaballa. V takratnem pogovoru je izrazil svojo žalost zaradi dogajanja in razočaranje nad »dokončno podrtimi mostovi«, žal pa se od takrat ni veliko spremenilo: še vedno vlada velika negotovost glede izida bližnjevzhodne krize.

Spremenil pa se je odnos ljudi do tragedije, ki se dogaja že pol leta: tako patriarh kot celotno občestvo, ki ga vodi, so našli nekakšen kompas, voljo, da ne obupajo, da prenesejo tragedijo, ki se nadaljuje in se odvija pred njihovimi očmi, včasih pa se neposredno dotakne tudi njih samih.

Nikoli več ne bo nič tako, kot je bilo

Kardinal Pizzaballa v Sveti deželi živi že 34 let in po vseh preizkušnjah, ki jim je bil doslej priča, je ta po njegovih besedah nedvomno najhujša, s katero se morajo soočati njeni prebivalci. Med njimi vlada velika negotovost glede tega, kako dolgo bo vojna še trajala, predvsem pa se sprašujejo, kako bo po koncu vojne, kajti gotova je ena sama stvar: nikoli več ne bo nič tako, kot je bilo. Cerkveni dostojanstvenik pri tem nima v mislih zgolj politike: vojna bo spremenila ljudi, vsakega posameznika, in zelo dolgo bo trajalo, preden jo bodo lahko »prebavili«.

V tem času se je spremenil tudi sam, pravi: veliko bolj kot v preteklosti čuti potrebo po poslušanju. Kajti prva naloga pastirja je, da zna brati čase v luči evangelija, to pa je mogoče storiti le s pozornim poslušanjem. Poleg tega ljudje to zdaj potrebujejo, saj ima vsak človek svojo zgodbo, svojo bolečino, svoje trpljenje. Poslušanje je med prebivalci Svete dežele danes »prva oblika dobrodelnosti«.

Zelo pomembno je, da ljudje vidijo, kako se voditelji med seboj pogovarjajo, saj pozneje tudi sami lažje storijo enako in premagajo nezaupanje do drugače mislečih.

Ob srečanju s krajevnimi voditelji drugih religij je kardinal brez predsodkov prisluhnil njihovim mislim, njihovim mnenjem, »kar pa ne pomeni, da jih z njimi delim«. Zelo pomembno je, da ljudje vidijo, kako se voditelji med seboj pogovarjajo, saj pozneje tudi sami lažje storijo enako in premagajo nezaupanje do drugače mislečih. Zelo dobra priložnost za medsebojno prepoznavanje in dialog so po kardinalovih besedah verski prazniki: takrat ni potrebe po velikih govorih, dovolj je, da predstavniki različnih religij skupaj sedejo k obedu, nekaj popijejo in porušijo zidove, ki jih ločujejo: »Skupna večerja lahko naredi veliko več kot konferenca ali dokument o medverskem dialogu.«

Prizadevati si morajo, tako patriarh, »da bi razumeli, kaj je med nami skupnega, in ne, kaj nas ločuje. Vsem prebivalcem Svete dežele sta skupna trpljenje in negotova prihodnost.« Prepoznati morajo osnovne dejavnike svoje istovetnosti in razumeti, kako lahko te istovetnosti sobivajo ter se med seboj prepletajo. To velja za vse, tudi za kristjane. Kristjani v Sveti deželi morajo biti priče zgodovine in kraja zveličanja, obenem pa biti kristjan pomeni predvsem življenjski slog, ki ga navdihuje evangelij.

Razumeti trpljenje drugega

To je seveda zelo zahtevna naloga, poudarja kardinal Pizzaballa, »predvsem pa utrujajoča«. Bolečina je namreč pogosto sebična in vsak posameznik je prepričan, da drugi ne more razumeti njegovega trpljenja. Zato je zelo pomembno, da znamo v dialogu prepoznati trpljenje drugega. V Sveti deželi so že večkrat poskušali stopati po politični poti miru, »od zgoraj navzdol: z dogovori, pogajanji in kompromisi, pa je vse klavrno propadlo«. Prišel je čas, je prepričan kardinal, »da obrnemo smer in začnemo pot od dna proti vrhu«. To bo zahteven boj, vendar druge poti, tako Pizzaballa, trenutno ni na obzorju.

Obravnavati izraelsko-palestinski spor v duhu nogometne tekme je napaka.

Ta ugotovitev izhaja tudi iz zahodne interpretacije spora v Sveti deželi, ki v veliki meri polarizira, kar pa je tako škodljivo kot tudi skrajno nespametno, saj so razlogi za spor izjemno zapleteni in se kopičijo že več desetletij: »Obravnavati izraelsko-palestinski spor v duhu nogometne tekme je napaka. Tudi na Zahodu je potreba, da se med seboj pogovarjajo, da razpravljajo, da stvari dokumentirajo. Seveda poleg vztrajne molitve za mir.«

Krščanske Cerkve, ki so svojo navzočnost v Sveti deželi nekdaj izražale tudi z izgradnjo cerkva, šol in bolnišnic, danes niso več poklicane graditi struktur, temveč odnose. Odnosi kristjanov z »drugimi« se morajo po kardinalovih besedah razvijati v razumevanju, »da smo mi tisti njihovi 'drugi'«, prvič glede na druge vere na tem območju, pa tudi glede na bogato raznolikost sestave katoliškega občestva v Sveti deželi, vedno ob upoštevanju arabsko-krščanske narave kot nenadomestljivega vidika.

Močna navzočnost katoličanov

Krščanske skupnosti katoliškemu občestvu v Sveti deželi kljub majhnosti priznavajo močno in vodilno navzočnost. Čeprav katoličani predstavljajo le okoli 2-3 odstotke prebivalstva, so kljub majhnosti del globalne ustanove, katere osrednja značilnost je univerzalnost. Poleg tega je pomembno dejstvo, da so katoličani vedno na strani tistih, ki trpijo, in izstopajo od vseh tistih, ki so večina, ki jih neodvisno od verskega prepričanja navdihujejo vrednote humanizma, pojasnjuje Pizzaballa. In potem je tu papež Frančišek …

Papeževi skoraj vsakdanji telefonski klici kristjanom v Gazi pomenijo veliko olajšanje.

Kardinal pojasnjuje, da so imele besede papeža Frančiška med to vojno doslej velik vpliv. Tudi ko so bile predmet kritik z obeh strani, morda pa prav takrat, ko so bile predmet kritik, so kazale veliko avtoriteto, ki jo uživa sveti oče. Njegova večkratna opozorila o izpustitvi talcev in takojšnji prekinitvi ognja na območju Gaze so se zapisala v zgodovino te vojne. Danes mnogi izražajo zahtevo po prekinitvi ognja, spominja jeruzalemski patriarh, »novembra lani pa je k temu pozival le osamljen in pogumen glas papeža Frančiška«. Kristjanom v Gazi veliko olajšanje pomenijo tudi papeževi skoraj vsakdanji telefonski klici.

Položaj kristjanov v Gazi je še vedno zaskrbljujoč, toda po zadnjih podatkih, tako kardinal, so v začetku tega tedna prejeli dva zabojnika s hrano »in končno lahko pojedo nekaj obilnejšega«. Razmere so težke tudi za duševno zdravje, ki je po šestih mesecih ujetništva v cerkvenih prostorih že močno načeto. Po patriarhovih besedah je vsak posameznik vključen v kakšno opravilo v dobro celotne skupnosti: to je zelo pomembno, saj ljudje na ta način ne razmišljajo ves čas le o svojem trenutnem stanju, o nevarnostih, ki jim grozijo, o bližnjih, ki jih ni več. Veliko ljudi ni preživelo, pa ne le zaradi bomb in orožja, temveč tudi zaradi pomanjkanja zdravil in zdravstvene oskrbe.

Najtežje je bilo prve dni ...

Kardinal je še pojasnil, da so bili v zadnjih 200 dneh najtežji tisti prvi dnevi, ko so bili ljudje resnično pretreseni, niso razumeli pravega obsega dogajanja in se niso zavedali, kakšna tragedija jih čaka. Zelo zahtevno je bilo tudi obdobje božičnih praznikov, saj je vernikom primanjkovalo božičnega veselja in niso zmogli občutiti Kristusovega miru.

Vse, kar se je zgodilo v teh šestih mesecih, je zelo očitno pokazalo na neizogibnost »rešitve dveh držav«, kajti »edina druga možnost je nadaljevanje vojne«.

Prednostna naloga za vse je trenutno vsekakor konec vojne. Toda po tem, je prepričan kardinal, se bo v Gazi, Palestini in Izraelu začelo še zahtevnejše obdobje, posledice bodo zelo težke. Patriarh upa in si želi, da se bodo ljudje, ki so zapustili Gazo, lahko vrnili. Za obnovo Gaze bodo potrebna desetletja. Tam ni več ničesar, ni hiš, ni ulic, ni infrastrukture, in potrebna bodo ogromna mednarodna prizadevanja. Povsem nepredstavljivo je namreč, tako Pizzaballa, da bi ljudje morali več let spati v šotoru. Veliko stvari bo treba na novo ustanoviti tudi v Palestini in Izraelu.

Vse, kar se je zgodilo v teh šestih mesecih, je po mnenju kardinala Pizzaballe zelo očitno pokazalo na neizogibnost »rešitve dveh držav«, kajti »edina druga možnost je nadaljevanje vojne«. Toda državi se morata najprej spremeniti od znotraj in se postaviti na nove temelje.