Pri petih letih na invalidskem vozičku

Za Jerneja je bilo leto 2006 usodno, saj je pri komaj petih letih pristal na invalidskem vozičku. Skupaj s svojim očetom in mlajšo sestrico je bil udeležen v prometni nesreči v bližini doma. Oče in sestrica sta na kraju nesreče izgubila življenji, Jernej pa je utrpel hude poškodbe glave in hrbtenjače. 

Njegova prva misel, ko je izvedel, da bo moral življenje nadaljevati priklenjen na dveh kolesih, je bila: »Kaj pa smučanje?« Že kot dveletni fantek je namreč prvič stopil na smuči in že takrat se je v ta šport zaljubil. Sam pravi, da je nesrečo, ki mu je spremenila življenje, sprejel povsem drugače, kakor bi jo kot odrasla oseba, saj zaradi starosti še ni dojemal, kaj to pomeni. 

Dobro je pripravljen, zato obeta veliko.

»Če bi se mi to zgodilo zdaj, bi bilo veliko težje,« je prepričan Slivnik. Svojega življenja si ne predstavlja brez vijuganja po snežnih strminah. Volje in ljubezni do smučanja ni izgubil niti do danes, kar zelo jasno dokazujejo njegovi izjemni rezultati.

Jernej Slivnik se je udeležil paraolimpijskih iger že leta 2018 v korejskem Pjongčangu. FOTO: Vid Ponikvar/Sportida

Monoski mu je dal upanje

Prvič je na monoskiju sedel pri rosnih osmih letih. To je enojna malo bolj široka smučka, na videz podobna navadni, ki dovoljuje hitrost celo nad 100 km/h. V Kranjski Gori so tedaj organizirali predstavitev smučanja v monoskiju in takrat se je Jernej prvič spoznal z njim. 

Tovrstno smučanje mu je predstavil Gal Jakič, zelo uspešen slovenski parasmučar, ki se je udeležil kar treh zimskih paraolimpijskih iger (v Torinu leta 2006 je bil predtekmovalec, v Vancouvru leta 2010 in Sočiju 2014 pa tekmovalec).

Občutek, ko so ga prvič posedli v monoski, je bil izjemen. »Bilo je noro, čeprav sem se nekajkrat zvrnil. Že takrat sem novinarki rekel, da hočem na paraolimpijske igre,« se spominja Slivnik. Po tem nepozabnem doživetju je vedel, da v monoskiju ni sedel zadnjič in da je želja po tem, da se vrne na smučišče, le še večja.

Že ko so ga prvič posedli v monoski, je bil občutek izjemen. FOTO: Vid Ponikvar/Sportida

Razlike med navadnim smučanjem in smučanjem v monoskiju ne more dobro opisati, saj se občutka smučanja pred nesrečo, ko je še lahko stal na dveh smučkah, skorajda ne spomni več. 

V veliko oporo mu je trener Roman Podlipnik, ki je z njim že od začetka kariere. Veliko časa preživita skupaj, zato se je med njima spletla posebna vez. Jernej ga ne vidi samo kot trenerja, temveč na neki način tudi kot očeta.

»Kdo prav', da ne morem«

Nedolgo tega, sredi lanskega leta, je Jernej Slivnik skupaj s slovensko organizacijo Junaki naših ulic posnel tudi videospot z naslovom Kdo prav', da ne morem. Gre za projekt s srcem, ki prek poezije, glasbe in videoprodukcije pripoveduje resnične zgodbe, ki jih piše življenje. 

Takšne ljudi in talente, kakršen je Jernej, želi predstaviti bolj podrobno, saj si to zaslužijo in do sedaj še niso bili predstavljeni tako, kot bi bilo treba. Pesem in videospot so posneli z namenom, da bi ljudem še pobliže pokazali Slivnikovo zgodbo od začetka do danes: kako je bilo prvič, ko je sedel na invalidski voziček, nato v monoski in kako se je njegova smučarska pot sploh začela. 

Jernej je bil prvi junak, ki je dobil svoj videospot in pesem, zanjo je besedilo napisal Gaj Trček, nekdanji slovenski smučarski skakalec in (ob Goranu Mikiću in Igorju Ljuboji) eden od nosilcev idejne zasnove projekta Junaki naših ulic.

Peking 2022

Že pri rosnih 17 letih se je Jernej – v Sloveniji mu je največji zgled Darko Đurić, ki je pred časom zaključil svojo paraplavalno kariero – kvalificiral za svoje prve zimske paraolimpijske igre v korejskem Pjongčangu. 

Tam je dosegel izvrsten rezultat, in sicer najboljši olimpijski dosežek v zgodovini samostojne Slovenije v parasmučanju. Slalomsko preizkušnjo je namreč končal na 12. mestu.

Na letošnjem svetovnem prvenstvu januarja v norveškem Lillehammerju je zasedel odlično 4. mesto. FOTO: Zveza za šport invalidov Slovenije

Trenutno je najbolj ponosen na nastop na letošnjem svetovnem prvenstvu januarja v norveškem Lillehammerju. V slalomu je namreč končal tik pod zmagovalnim odrom in zasedel odlično četrto mesto, po prvi progi je imel šesto izhodišče. 

Pred tem je bil v veleslalomu sedmi. »To je bila najboljša uvrstitev, ki sem jo dosegel do sedaj,« se nasmehne 21-letni Gorenjec, ki je hkrati tudi ambasador projekta Zveze za šport invalidov Slovenije – Slovenskega paraolimpijskega komiteja »Postani športnik«, ki spodbuja mlade invalide k vključevanju v športne dejavnosti.

Stopničke? Zakaj pa ne!

Marca letos se bo udeležil zimskih paraolimpijskih iger v Pekingu, na katerih bo imel dve tekmi, slalomsko in veleslalomsko. »Konkurenca je letos res huda,« pravi Jernej, zato so priprave zelo intenzivne. Želja po kolajni je seveda velika, vendar pa se zaveda, da bo borba zahtevna, kar pa ga zgolj še bolj spodbuja in podžiga, saj mu je vse skupaj v še večji izziv. 

Življenja si ne predstavlja brez vijuganja bo snežnih strminah.

»Zadovoljen bi bil tudi že z rezultatom med deseterico, ampak če sem bil lahko na svetovnem prvenstvu že skoraj na stopničkah, potem bi si želel podobno tudi na paraolimpijskih igrah.« Kot še poudarja Slivnik, pa je rezultat na tovrstnih tekmah najvišjega ranga zelo nehvaležno napovedovati.

Pred pekinškimi paraolimpijskimi igrami je moral Jernej, ki se v tej tekmovalni zimi meri na preizkušnjah evropskega (ima tudi že uvrstitve na zmagovalni oder) in svetovnega pokala, izpustiti tudi eno tekmo v Švici, saj je namreč zbolel za covidom-19. 

»Po izolaciji bom moral na polno trenirati, da bom na igrah v dobri formi,« je napovedal pred odhodom na prizorišče iger. Pred sabo ima jasen cilj, predvsem pa je dobro pripravljen, zato obeta veliko.

Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Naša družina (9/2022).