Žirija je skupaj s predsednikom prof. dr. Edvardom Kovačem v utemeljitev zapisala, da se študentu Jerneju Levi podeli prva nagrada za najboljši esej o notranji povezanosti človeka in pesmi hrepenenja, ki nam tiho ponuja, da na svoje življenje začnemo gledati kot na iskanje drugega, iskanje obličja, O večni ljubezni.

Nagrada za najboljši študentski esej na temo »Ljubezen ne mine«. FOTO: Jernej Leva

Prek natečaja je prepoznal Jezusovo vabilo

»Težko bi karkoli drugega tako nagovarjalo srce kot vprašanje in iskanje ljubezni, ki ne mine. Tema letošnjega eseja ni želela usmerjati v posamezni delček ali izolirano področje našega življenja, ampak nas je vabila k temu, da bi v njem iskali tisto, kar ga povezuje in daje poenotenje, smisel in lepoto vsemu v njem. Gre za najgloblje hrepenenje, ki preveva naše bivanje; biti ljubljen, sprejet, prepoznan in darovan drugemu. Ni me navdušilo le to, da nas je natečaj povabil k razmišljanju o ljubezni, ki nas ne pušča prazne, temveč daje polnost življenja, ampak sem preko njega prepoznal Jezusovo vabilo, da bi gledal z njegovim pogledom, s katerim v razmišljanju in pisanju eseja ne bi videl samo intelektualne dejavnosti, ampak me po tem predvsem vodi v srečanje, v živ odnos z njim in bližnjimi, v življenje,« je povedal Jernej.

Težko bi karkoli drugega tako nagovarjalo srce kot vprašanje in iskanje ljubezni, ki ne mine. 

Osredotočil se je na odnos z Gospodom

V eseju je razmišljal o človekovem iskanju in odnosu z Bogom kot prostorom poosebljenja, združitve, brezpogojne ljubezni, v kateri je njegovo prebivanje v nas temelj in naša resnična identiteta. 

Podelitev. FOTO: Jana Jocif, vir: Slovenska matica 

Leva nadaljuje: »Izhaja iz izkušnje srca, našega najglobljega središča, ki sega globlje od zgolj psihološke osebnosti in v katerem se Božje hrepenenje srečuje z našim. Izkušnja žive in dejavne Prisotnosti, ki vstopa v naše življenje ter po njem v nas odgovarja na klic po sprejetosti, bližini, brezpogojnem odpuščanju, pozornosti, objemu, ki ozdravi vse, kar je ranjeno in poškodovano, je izvor in temelj vsake resnične darovanjske ljubezni, ki rojeva iskanje drugega, željo po izročitvi in sprejemanju.«

Med pisanjem sem poleg lastne izkušnje izhajal iz krščanskega mističnega izročila, ki v nekaterih vidikih omogoča tudi povezanost z filozofskimi mislimi, ki za svoje izhodišče jemljejo odnosno razsežnost človeka.

»Sprejetje lastne nemoči, izročitev, kontemplativna molitev, tiho in ljubeče zrenje obličja omogočajo hkrati odkritje lastnega. Vodi nas v živo izkušnjo resnične ljubezni, ki je, če uporabim podobo iz eseja, kakor pesem, ki si ne želi biti zgolj slišana, prebrana in dojeta, temveč ni mirna, dokler se ne naseli v tistem, ki jo sprejme, da mu naposled postane notranje ognjišče, njegova toplota in svetloba,« je za naš spletni portal še povedal Leva.

Med pisanjem je poleg lastne izkušnje izhajal iz krščanskega mističnega izročila, ki v nekaterih vidikih omogoča tudi povezanost s filozofskimi mislimi, ki za svoje izhodišče jemljejo odnosno razsežnost človeka.