Knjiga dr. Jerneja Kotarja z naslovom Deželnoknežja oblast in uprava Friderika III. na Kranjskem (1435‒1493) je njegova dopolnjena doktorska disertacija in se pridružuje nekaterim drugim poglobljenim raziskavam o poznem srednjem veku, ki smo jih dobili po demokratizaciji Slovenije.

Ob kronanju za cesarja Svetega rimskega cesarstva je Friderik III. postal prvi Habsburžan na cesarskem prestolu.

Cesar Friderik III. Habsburški je s privolitvijo papeža Pija II. (Eneja Silvija Piccolominija, ki je bil pred tem tržaški škof) leta 1461 ustanovil ljubljansko škofijo. Tako je nastalo cerkveno okrožje na Kranjskem, neodvisno od oglejskih patriarhov. Za dotacijo novoustanovljene škofije je bilo namenjeno premoženje ukinjenega benediktinskega samostana v Gornjem Gradu.

Dr. Jernej Kotar s knjigo o Kranjski v času Friderika III. FOTO: Ivo Žajdela

Oče je bil zadnji, ki se je dal okronati na vojvodskem prestolu

Friderik III. je bil sin Ernesta Železnega (1377–1424), ki je za slovensko zgodovino znan po tem, da je bil zadnji, ki se je po slovenskem običaju leta 1414 okronal na vojvodskem prestolu na Gosposvetskem polju. Njegov naslednik Friderik V. (nato kot cesar Friderik III.) se ni več kotel, ker se je verjetno imel za preveč gosposkega, da bi se oblekel v kmečko oblačilo. Njun dvor je bil v Gradcu.

Zaton grofov Celjskih in utrditev habsburške deželnoknežje oblasti

Skoraj šestdesetletno vladavino vojvode Friderika V. Habsburškega (1435–1493), poznejšega kralja (od 1440) in cesarja (od 1452) Friderika III., lahko upravičeno označimo za prelomno obdobje slovenske zgodovine. Zaznamoval jo je namreč niz dogodkov in procesov z zelo daljnosežnimi posledicami, kot so zaton grofov Celjskih, utrditev habsburške deželnoknežje oblasti, začetek osmanskih vpadov, oblikovanje deželnih stanov, ustanovitve mest in še bi lahko naštevali. Starejše zgodovinopisje je v njej videlo čas kriznega prehoda iz poznega srednjega v zgodnji novi vek, a so takšne sodbe po navadi temeljile na prepričanju, da je bil Friderik III. pasiven, skoraj nesposoben vladar. Toda novejše raziskave so jasno dokazale neupravičenost teh zaključkov.

Obdobje in vladavina zadnjega srednjeveškega Habsburžana

Obdobje in vladavino zadnjega srednjeveškega Habsburžana moramo zato presojati v drugačni luči, pojasnjuje avtor v knjigi. »Danes je to lažje, kot je bilo pred desetletji, saj imamo na razpolago občutno več virov, ki so tudi bolj dostopni. Že na začetku raziskave se je kot največji izziv pokazal velik časovni razpon. Z ozirom na obravnavano tematiko se seveda ni bilo mogoče strogo omejiti z letnicama vladanja Friderika V. (III.), ampak je bilo treba pri nekaterih vprašanjih po eni strani seči več desetletij ali celo stoletij globlje v preteklost, po drugi pa zajeti še dobršen del obdobja njegovega naslednika Maksimilijana I. Določeni procesi, ali v našem primeru historiati uradov in dednih dvornih deželnih služb, namreč krepko presegajo čas enega vladarja, zato jih moramo temu primerno tudi obravnavati.«

Globoko ukoreninjeni predsodki o Frideriku III. so preseženi

Starejše nemško in avstrijsko zgodovinopisje je Friderika III. prikazalo v izrazito negativni luči. Zaradi očitane mu nedejavnosti in lenobnosti so ga že v 18. stoletju označili za »zaspanca« in temu primerno obsodili tudi njegovo vladavino. Te predstave so predvsem posledica globoko ukoreninjenih predsodkov o poznem srednjem veku in slabega poznavanja pisnih virov. Novejša historiografija od Alphonsa Lhotskega dalje Friderikovega vladanja ne dojema več kot le z nenehnimi krizami zaznamovani čas, ampak kot prehodno obdobje, v katerem so se oblikovali nastavki za prihodnji razvoj. Posledično je prišlo tudi do poskusov njegove rehabilitacije.

Friderikova utrditev deželnoknežje oblasti na območju današnje Slovenije

»Frideriku III. resda ne moremo pripisati večjih reformnih ambicij, a to ne pomeni, da je bil nedejaven vladar,« poudari avtor. Vladal je namreč v okoliščinah, ki za izvedbo obsežnejših reform niso bile najbolj ugodne. Toda ravno v tem času je na jugu habsburških dednih dežel prišlo do velikih geopolitičnih sprememb, ki so njegovemu nasledniku Maksimilijanu I. omogočile izvedbo temeljitih reform deželnoknežje uprave. Prostor med Karavankami in Kvarnerjem ter Tržaškim zalivom in reko Savo se je sicer začel povezovati že v zadnji tretjini 14. stoletja, toda pravi zagon je dobil šele s Friderikovo utrditvijo deželnoknežje oblasti in povečanjem komorne posesti na tem območju.

Februarja 1452 je Enej Silvij Piccolomini, škof v Sieni, organiziral v Sieni zaroko Friderika in portugalske princese Eleonore, sodeloval pa je tudi pri pripravi Friderikovega kronanja v Rimu. Na podobi cesarju Frideriku III predstavi (izroči) nevesto (stolnica v Sieni, 1502–1507, slikar Pinturicchio). VIR: Wikipedia

Nova upravno-politična enota, znana kot Kranjska

Z njegovo dokončno združitvijo v zgodnjem novem veku je nastala nova upravno-politična enota, znana kot Kranjska s priključenimi gospostvi. »Poudariti je treba, da njeno izoblikovanje ni bilo plod načrtne deželnoknežje politike, ampak spontan proces, ki ga je deželni knez do določene mere tudi podpiral. To se je pokazalo zlasti v prvi polovici 16. stoletja, ko je najprej deželane Grofije v Marki in Metliki ter nekoliko pozneje še Istrske grofije podredil ljubljanskemu ograjnemu sodišču in s tem odstranil eno ključnih ovir do spojitve nekdaj samostojnih deželic s Kranjsko. Poleg teh se za izrazom priključena gospostva skriva še Kras, enaka usoda pa bi skoraj doletela tudi Trst. Osrednja slovenska zgodovinska dežela zato svojo novoveško teritorialno-politično podobo v veliki meri dolguje prav Frideriku III.«

Izumrtje Celjskih leta 1456 ena najpomembnejših prelomnic

Izumrtje grofov Celjskih novembra 1456 predstavlja eno najpomembnejših prelomnic v slovenski poznosrednjeveški zgodovini. Izmed treh notranjeavstrijskih vojvodin je Kranjska najbolj občutila spremembe, saj je bilo tu rivalstvo med Friderikom III. in Celjskimi najmočnejše. Grofje so obvladovali velik del dežele in deželnega plemstva, zato je bil krog izključno deželnemu knezu zvestih rodbin in posameznikov precej majhen. Friderik III. posledično vse do druge polovice petdesetih let Kranjski ni posvečal pretirane pozornosti, kar se je izrazilo tudi v skoraj popolni odsotnosti Kranjcev na dvoru ter na raznih položajih in funkcijah v drugih habsburških deželah.

Cesar Friderik III. Habsburški z ženo Eleonoro Portugalsko. VIR: Wikipedia

Integracija Kranjcev v habsburško oblastno sfero

Po pridobitvi celjske dediščine so se razmere korenito spremenile. Frideriku III. se je tedaj ponudila priložnost za dokončno utrditev deželnoknežje oblasti in integracijo Kranjcev v svojo oblastno sfero. Rezultat teh prizadevanj je bil tudi nastanek nove deželne plemiške elite, sestavljene iz pripadnikov najuglednejših rodbin, med katerimi je bilo nemalo nekdanjih celjskih privržencev. Uspešna integracija celjske klientele brez dvoma sodi med pomembnejše notranjepolitične dosežke Friderika III. Najuglednejše pripadnike deželne elite je leta 1463 še posebej odlikoval s podelitvami novoustanovljenih dednih dvornih deželnih služb. Številne rodbine, omenimo le Črnomaljske, Hohenwarte in Lamberge, so svoj vzpon v veliki meri dolgovale prav zadnjemu srednjeveškemu Habsburžanu.

Gospodi, vitezi, oprode, prelati in deželnoknežja mesta

V obdobju Friderika III. se je nadaljeval že v drugem in tretjem desetletju 15. stoletja začeti proces formiranja kranjskih deželnih stanov, ki je pod njegovim sinom Maksimilijanom I. privedel do rednih deželnih zborov ter dokončnega izoblikovanja deželnozborskega postopka in stanovske uprave. V primerjavi z Avstrijo in Štajersko, kjer postanejo deželni stanovi otipljivi po letu 1400, je bil njihov razvoj na Koroškem in Kranjskem počasnejši, kar gre pripisati predvsem njuni poznejši politično-teritorialni konsolidaciji. Zaradi naraščajočih stroškov vzdrževanja dvora in uprave ter velikih izdatkov za vojaške potrebe, za kritje katerih komorni dohodki niso več zadoščali, se je bil deželni knez vse bolj prisiljen obračati na plemstvo svojih dežel. Temu jedru deželnih stanov, sestavljenemu iz gospodov, vitezov in oprod, so se na Kranjskem sredi 15. stoletja priključili še prelati in deželnoknežja mesta. Na ta način so nastale štiri kurije oziroma klopi, na katerih so sedeli prelati, gospodje, vitezi in oprode ter predstavniki deželnoknežjih mest. Na zasedanjih, katerih sklicevanje je bila izključna pravica deželnega gospoda, so odobravali letni davek in se posvetovali o perečih zadevah, najpogosteje povezanih z vojaškimi spopadi. Frekvenca deželnih in meddeželnih zborov je bila zato odvisna predvsem od trenutnih razmer v regiji in finančnih potreb deželnega kneza.

Ključen dejavnik povezovanja so bila silovita osmanska pustošenja

Povezovanju Štajerske, Koroške in Kranjske sledimo od začetka druge tretjine 14. stoletja, pod Friderikom III. pa se je občutno okrepilo. V zgodnji fazi si je zanj prizadeval predvsem deželni knez, ki je s propagiranjem njihove pripadnosti habsburški vladarski dinastiji želel ustvariti občutek njihove povezanosti in skupne naddeželne zavesti, toda v 15. stoletju je pobuda postopno prešla na deželne stanove, ki so si zaradi pogostih političnih kriz in vojaških spopadov želeli tesnejšega sodelovanja. Od konca šestdesetih let so bili ključen dejavnik povezovanja silovita osmanska pustošenja, zaradi katerih so zelo trpele vse tri notranjeavstrijske dežele. Njihovim deželanom je bilo jasno, da se lahko tej veliki nevarnosti do neke mere uspešno uprejo le skupaj.

Grob cesarja Friderika III. Habsburškega v stolnici sv. Štefana na Dunaju. VIR: Wikipedia

Pomembni so bili sklici meddeželnih zborov

Sčasoma so ugotovili, da so združeni močnejši tudi v odnosu do deželnega kneza, kar se je nazorno pokazalo v času reformacije, ko so v zameno za odobritev letnega davka od njega večkrat izsilili razne koncesije. Friderik III. kljub zelo slabim izkušnjam z avstrijsko stanovsko opozicijo zaradi sporov glede skrbništva nad Ladislavom Posmrtnim v stanovih notranjeavstrijskih dežel ni videl grožnje in je njihovo povezovanje tudi dejavno podpiral. Dejstvo je, da brez njega ta proces sploh ni bil mogoč. S sklicevanjem meddeželnih zborov, ki so se jih praviloma udeleževali stanovski predstavniki iz vseh treh notranjeavstrijskih dežel, je Friderik III. začel že na začetku štiridesetih let, zlasti pogosti pa so bili od začetka sedemdesetih let, ko so ta prostor zajeli intenzivni osmanski vpadi.

Zasedanja kranjskih deželnih stanov

Ker so bili deželani Grofije v Marki in Metliki, Istrske grofije in na Krasu premalo številčni, da bi lahko imeli lastne deželne zbore, so se eni prej drugi pozneje začeli udeleževati zasedanj kranjskih deželnih stanov, kar je dodatno pospešilo stapljanje teh nekdaj samostojnih politično-upravnih enot s Kranjsko. Občasno je kazalo, da se jim bodo pridružili tudi Tržačani, vendar se to nazadnje ni zgodilo. Poglavitni razlog za povezovanje s Kranjci so bili osmanski vpadi, ki se jim majhne ter ekonomsko in demografsko šibke obmejne deželice same nikakor niso zmogle upreti.

Kranjske deželane je postavil na ključne položaje

Deželni stanovi so od konca srednjega veka postajali vse pomembnejši sogovornik deželnega kneza, njihova moč pa je naraščala, dokler ni deželno-knežja protireformacija ob koncu 16. in v prvi tretjini 17. stoletja povzročila njenega naglega zatona. Deželnoknežja in stanovska sfera sta bili v osnovi ločeni, a hkrati na več načinov tesno prepleteni. Na Kranjskem je do njunega zbližanja prišlo v drugi polovici vladavine Friderika III., zlasti v zadnjem desetletju, k čemur je nehote veliko prispeval tudi sam. Kranjske deželane je namreč v desetletjih po izumrtju grofov Celjskih postavil na vse ključne položaje deželnoknežje uprave in cerkvene hierarhije.

Levo Enej Silvij Piccolomini (papež Pij II.) in desno Cesar Friderik III. Habsburški na freski v cerkvi sv. Jurija v Dutovljah na Krasu. VIR: Varstvo spomenikov, št. 46, 2010

Sigmund Lamberg, Krištof Ravbar in Viljema II. Turjaški

Tako sta bila prva škofa leta 1461 ustanovljene ljubljanske škofije, Sigmund Lamberg (1463–1488) in Krištof Ravbar (1488–1536), domača plemiča, še veliko pomembneje pa je bilo imenovanje Viljema II. Turjaškega za deželnega glavarja leta 1483, ki je bil šele drugi Kranjec na tej funkciji. Kmalu zatem je prevzel še deželni vicedomski urad in tako v svojih rokah združil ključna deželnoknežja upravna organa, hkrati pa je bil tudi vrhovni dedni maršal na Kranjskem in v Slovenski marki. Kot deželni glavar je predsedoval deželnim stanovom, in ker je bil tudi sam njihov član, lahko govorimo o občutnem zbližanju deželnoknežje in stanovske sfere prek osebe vodilnega deželnoknežjega uradnika ter hkrati najuglednejšega deželana svojega časa.

Ni občutneje posegel v delovanje deželnoknežje uprave na Kranjskem

Številne spremembe, ki so se zgodile v obdobju vladavine Friderika III., so vplivale tudi na ustroj in delovanje deželnoknežje uprave. Medtem ko sta ostala urada deželnega glavarja in deželnega vicedoma pod njegovim trdnim nadzorom, je izvolitev deželnega upravitelja morda že pred letom 1483 prepustil deželnim stanovom, sebi pa pridržal pravico do potrditve oziroma zavrnitve izvoljenega kandidata. Friderik III. kljub velikim geopolitičnim spremembam ni občutneje posegel v delovanje deželnoknežje uprave na Kranjskem. To se je najbolj nazorno pokazalo po prevzemu celjske dediščine, ko je tudi kranjske posesti izumrlih grofov pustil pod upravo vicedoma s sedežem v Celju. S komornim premoženjem v deželi sta torej upravljala kar dva urada. Kaj je botrovalo cesarjevi odločitvi ne vemo, toda verjetno si je želel z ohranitvijo celjskih upravnih struktur, ki so imele že določeno tradicijo, zagotoviti naklonjenost nekdanjih privržencev grofov Celjskih.

Cesar Friderik III. Habsburški (detajl slike). VIR: Wikipedija

Naslednik Maksimilijan I. je temeljito reformiral upravo

Nevzdržnost takšne upravne ureditve je morala biti očitna že za časa Friderikovega življenja. Povsem mogoče je, da ga je v zadnjih letih vladavine k določenim spremembam pozival sin in naslednik Maksimilijan I., vendar morebitna prizadevanja pri ostarelem cesarju niso obrodila sadov. Mladi princ je namreč po poroki z vojvodinjo Marijo Burgundsko nekaj let preživel v Burgundiji, kjer se je seznanil z naprednejšim načinom upravne ureditve. Kmalu po očetovi smrti in prevzemu deželnoknežje oblasti v habsburških deželah se je lotil temeljitih upravnih reform, ki so prek profesionalizacije uradništva privedle do preloma s srednjeveško tradicijo in nastanka prvih naddeželnih upravnih organov. Med prvimi reformnimi posegi je bila prav ukinitev pristojnosti celjskega vicedoma in glavarja (funkciji sta bili tedaj združeni v rokah ene osebe) na Kranjskem leta 1494 ter njihov prenos na kranjski deželnoglavarski in vicedomski urad. Šele s tem sta osrednja ljubljanska deželnoknežja organa dobila popoln nadzor nad deželo.

Dr. Jernej Kotar in dr. Peter Štih, urednik Zbirke Zgodovinskega časopisa, sta knjigo Deželnoknežja oblast in uprava Friderika III. na Kranjskem (1435‒1493) predstavila v Narodnem muzeju na Metelkovi v Ljubljani 17. oktobra 2024. FOTO: Ivo Žajdela

Uspelo mu je združiti celoten habsburški dominij

Pri tem ne gre prezreti dejstva, da so izvedbo upravnih reform na jugu dednih dežel v veliki meri omogočili uspehi Friderika III. Kljub težkim preizkušnjam mu je uspelo do leta 1490 v svojih rokah združiti celoten habsburški dominij in ga celo še povečati. »Že res, da je preživel vse glavne rivale, toda rezultati njegove vladavine niso bili le posledica zanj srečnih naključij, kot je to rado poudarjalo starejše zgodovinopisje. Res je tudi, da ob sklenitvi dedne pogodbe s Celjskimi avgusta 1443 ni mogel realno računati na prevzem njihove dediščine, ker tedaj preživetje grofovske rodbine ni bilo ogroženo. Toda na pogajanjih je spretno unovčil svoj močnejši položaj in od pogodbenikov iztržil zanj ugodnejši dogovor, kar mu je po letu 1456 omogočilo prevzem njihove zapuščine. Velik uspeh ga je spodbudil, da se je v naslednjih letih načrtno lotil širjenja deželnoknežjih posesti in utrjevanja deželnoknežje oblasti. Ob smrti leta 1493 je tako sinu zapustil precej drugačen položaj, kot ga je prevzel sam leta 1435,« je v zaključku te nadvse informativne knjige o 15 stoletju na ozemlju današnje Slovenije zapisal dr. Jernej Kotar.