Jernej Damjan v Pekingu napoveduje od 2 do 5 kolajn
Jernej Damjan v Pekingu napoveduje od 2 do 5 kolajn
Nekdanji skakalni »orel« Jernej Damjan se od 4. do 20. februarja udeležuje že svojih petih zaporednih iger, vendar prvič v novi vlogi – ne več kot tekmovalec, temveč kot strokovni vodja slovenske odprave. Kakšne bodo njegove naloge in zadolžitve v Pekingu, ne ve natanko niti sam, saj je tovrstna vloga novost, zatrjuje pa, da bo najbolj srečen, če bo lahko tekmovalcem pomagal, kolikor se bo dalo. »Pri meni je tekmovalec vselej prvi, zato bom naredil vse, da bodo vsi naši potniki zadovoljni in ne bo pretiranih težav. Težave – glede na splošno stanje – verjetno bodo, a se bom potrudil, da bodo rešljive, obvladljive, s čim manj stresa, da bo izkušnja čim prijetnejša,« poudari Jernej, ki je bil že doslej ogromno v stiku s tekmovalci kot predstavnik športnikov v izvršilnem odboru Smučarske zveze Slovenije (SZS), kot predstavnik tekmovalcev – skakalcev v FIS in kot edini slovenski član v covidni skupini FIS, ki je pisala nova pravila za tekmovanja.
Da bi se vsakdo z OI vrnil navdušen
Nastopil je na štirih zaporednih OI, od Torina 2006 do Pjongčanga 2018, vsake so bile posebne in drugačne, vsakim je dala svoj pečat tudi tamkajšnja kultura. Prvih seveda ne bo pozabil nikoli. Do Torina oziroma Sestriera, kjer so spali »sredi hriba«, so se s kombijem vozili pet, šest ur. Tamkajšnjim prigodam se še danes nasmehne. »Zasnežilo nas je tako, da dva, tri dni niti iz olimpijske vasi do skakalnice nismo mogli priti. Imeli smo veliko prostega časa, zato smo z Rokom Benkovičem in Primožem Peterko igrali biljard in stavili, da si bo moral tisti, ki bo izgubil, lase pobarvati 'na blond'. Bili smo povsem skupaj, ampak izgubil sem jaz, vendar pa pri meni, ki sem imel kratke lase, ni bilo težav. Če bi si moral Primož pobarvati tisto svojo dolgo pričesko, bi bilo precej huje,« se namuzne 38-letni Ljubljančan.
Kot tekmovalec na OI ni gledal kaj dosti drugače kot na druge tekme, zato se ne obremenjuje s tem, da je – ob štirih kolajnah s svetovnih prvenstev in osmih doskokih na stopničke v svetovnem pokalu, dvakrat tudi na najvišjo – olimpijska kolajna ostala ena redkih neizpolnjenih želja. Da je olimpijski duh še živ in Coubertainovo načelo »tekmovati, ne zmagati« še udejanjano na OI, Jernej Damjan rahlo dvomi: »Tekmovalec v olimpijskem okolju ni več tisto, kar je bil včasih. Konkretno: na OI v Torinu so v olimpijski vasi v Sestrieru spali vsi smučarski zvezdniki od Bodeja Millerja do Anje Pärson, nazadnje v Pjongčangu, kjer so bile bivalne razmere tudi slabe – primerjal bi jih s študentskim internatom –, pa v vasi največjih zvezd skorajda ni bilo.« Želi si, da bi se vsak udeleženec z olimpijskih iger, tudi če zanj niso prve, vrnil navdušen – ne nad zmago ali odličnim nastopom, temveč nad doživetjem.
Dvomljivcem dokazal zmoto
So bili smučarski skoki priljubljenemu »orlu« položeni že v zibel? Ne, čeprav sta bila, kot pravi, oba starša športnika – ne profesionalna, temveč po duši. Že od malih nog je bil navdušen nad športom, imel ga je rad in ga ima še vedno. »Sem pa začel zelo pozno skakati in so mi tudi kar hitro dali vedeti, da nisem nek hud talent in da ne bom nikoli nič posebnega. Dokazal sem jim, da so se motili,« se nasmehne. Prve tekme se ne spomni, se pa zato krstne preizkušnje svetovnega pokala 10. januarja 2014 v češkem Libercu, »ampak bolj rezultatsko (43. mesto) in po tem, kdo je bil tam, kot pa da bi lahko govoril o občutkih«. Že dan pozneje se je na 27. mestu prvič prebil med dobitnike točk »in bil zadovoljen«. Šport ga je ogromno naučil, najbolj pa mu je hvaležen, da je imel zato možnost videti toliko sveta, ki ga sicer ne bi, in spoznati ogromno ljudi in drugih kultur.
Ni pa bilo vedno lahko. Ni želel hoditi po tekmah zgolj zato, da bi se bahal, da je bil zraven, temveč takrat, ko je čutil, da je za to pripravljen. Sezona pred OI 2014 v Sočiju je bila zanj takšna za pozabo: »Skakal sem ravno še dovolj dobro, da sem bil ves čas v ekipi A, a hkrati ravno tako zanič, da ne vem, ali sem v vsej zimi zbral 5 točk svetovnega pokala. Da moraš štiri mesece ne le iz vikenda v vikend, temveč iz dneva v dan sprejemati poraze in se takoj do naslednjega dne prepričevati, da tokrat bo pa šlo, je zelo težko. Takrat sem mislil, da se mi bo zmešalo. Ni težav, če imaš vmes čas za čiščenje glave, počitek in umik. V takih trenutkih je bolje, da tekmovalec vse odmisli in gre za 14 dni na Mauritius … ampak takrat nisem našel nobenega motiva, ni dosti manjkalo, pa bi vse pustil,« se spominja »Jajc«, kakor je bil njegov vzdevek med skakalno karavano, ki pa ga nikdar ni maral: »Ne vem, morda je nastal iz nevoščljivosti nekaterih sotekmovalcev, a tega vzdevka ni več, le še Andrej Stare mi včasih tako pravi. 'Jajc' se je razbil.«
Ko se prikrade strah
Lanskega 13. maja je pri 37 letih končal aktivno športno pot. So na to odločitev vplivale tudi družinske obveznosti? Jernej ima namreč z ženo Tayo, televizijsko voditeljico in vlogerko, sedeminpolletno hčerko Niki. »Ne. Če bi mi stvari na skakalnici še naprej tekle, kot so mi prej, bi verjetno še nastopal. A glede na prejšnjo sezono sem bil ob zadnjem skoku kar vesel. V mojem športu je najteže, kadar se ti v skoke prikrade strah, ki ga je bilo pri meni v minuli sezoni ogromno, pri 30 do 40 skokih sem bil povsem na robu padca. Enostavno ni šlo več. Ko sem vedel, da se mi ne bo treba več soočati s strahom, sem z največjim veseljem pospravil smuči in zadihal s polnimi pljuči,« poudari Damjan.
Hči Niki po njegovih stopinjah ne bo šla, tudi sama je zatrdila, da skakalka ne bo, saj je malo bolj previdne narave, v tem, kar počne, se mora počutiti varno. Zelo pa uživa v plesu in ima rada glasbo, »torej je bolj po mamici«. Sicer pa se, podčrta Jernej, »imamo kot družinica radi, radi smo skupaj, radi potujemo, skupaj smo najsrečnejši.« S Tayo bosta poleti praznovala 10. obletnico poroke. Se je veliko spremenilo? »Niti ne. Le da sva bila na začetku sama, zdaj pa nama po glavi skačeta še dva – Niki in kuža Thor.«
Ostaja v stiku s športom
Tudi po koncu kariere ostaja v stiku s športom, ta hip je upravitelj družbenih omrežij pri SZS, zadolžen za nordijski del, hkrati deluje tudi kot pomočnik tehničnega delegata na tekmah smučarskih skokov, nikoli pa se ni videl v trenerski vlogi, temveč je njegov cilj izboljšati šport nasploh, začenši pri smučarskih skokih. Kot človek pa želi biti in ostati pošten do vseh in spoštovati vse, ceniti ljudi po tem, kar so, ne po tem, kakšen naziv imajo. V Pekingu napoveduje od 2 do 5 slovenskih odličij, čeprav se zaveda, da se lahko zgodi tudi, da ne bo nobenega.