Jerebica je mogočna gora na slovensko-italijanski meji, s katero se na severovzhodu končuje veriga dvatisočakov v Kaninskem pogorju. Nanjo se lahko povzpnemo po dveh označenih poteh, ki se združita na Jezerskem sedlu, poldrugo uro pod razglednim vrhom. Krajša in bolj oblegana se začne v Jezerski dolini v Italiji, daljša in napornejša pa v Možnici na naši strani meje. To pot planinski vodniki hvalijo zaradi slikovitosti in naravnih lepot, če v gorah ne marate gneče, pa se vam bo prikupila tudi zaradi samotnosti.

Na začetku gozdne ceste v Možnico nam kažipot sporoča, da je pot na Jerebico zahtevna in dolga pet ur (za vzpon in spust torej porabimo skoraj devet ur). Tudi če šele sedaj ocenimo, da ji zaradi pomanjkanja izkušenj ali moči ne bomo kos, zgodnje vstajanje in dolga vožnja nista bila zaman. Dan lahko zapolnimo z ogledom trdnjave Kluže, Loga pod Mangartom, Rabeljskega jezera ... ter s sprehodom po Možnici. Po njej pelje gozdna cesta, ki ji sledimo do odcepa k Velikemu slapu Nemčlje. Tam poiščemo na desni označeno bližnjico do počitniškega doma, za katerim nadaljujemo po gozdni cesti. Na ovinku prestopimo na kolovoz, ki se konča pred suho strugo, mi pa gremo čeznjo, a se hitro vrnemo nazaj na desno stran. Hodimo po senčnatem bukovem gozdu. Označena pot se loči od neoznačene steze in zavije proti mogočnemu skalovju. Ob prvem stiku z njim naletimo le na tri kline, pozneje nas med vzponom po skalnati polici in ob prepadnem robu spremljajo tudi jeklenice.



Nad skalami se pot odmakne od roba in ponikne v gozdu, više pa krene strmo navkreber prek gosto poraščenega pobočja. Okrog nas je polomljeno in nagnjeno drevje, prek steze se stegujejo preobjede, koprive, maline in drugo rastlinje. To je najbolj neprijeten del vzpona. Iz goščavja prispemo na obsežno travnato pobočje. Med travo se skrivajo cvetovi rožnatega gadnjaka, ob stezi so travniške jagode, više vidimo grmiče sleča in alpskega čobra ter samotno kranjsko lilijo. Povsod je polno metuljev in najrazličnejših žužkov, ki uživajo dobrote tega rajskega vrta.

Čeprav se vztrajno vzpenjamo, nas Rombon za hrbtom opozarja, da bomo morali premagati še precej višinske razlike. Pod skalovjem se rastlinje razredči, pokažejo se melišča. Pot, na kateri se je popoldne sončil gad (ko sem ga opazil, je dvignil glavo in se hitro odplazil v goščavo), zavije v desno in se vzpne na Jezersko sedlo (1720). Tam se nam pridruži pot iz Jezerske doline v Italiji.

Vzpon od sedla do vrha traja približno poldrugo uro. Sprva hodimo po razgibanem svetu med ruševjem in travami, nato se vzpnemo na skalnato polico pod Gorenjim Voglom in nadaljujemo poševno navkreber prek zelenih pobočij Gorenjega Krivega roba. Na drugi strani hriba prvič zagledamo vrh Jerebice. Po skalah, prek katerih si pomagamo tudi z rokami, se spustimo na ozko travnato polico, po kateri previdno nadaljujemo do sedla. Z njega se prek zakraselega pobočja vzpnemo na vrh, kjer je skrinjica z vpisno knjigo.

Jerebica je zelo razgledna gora, okrog katere kar mrgoli slikovitih vrhov. Na severovzhodu se kot dvojčka dvigata Mangart in Jalovec, na zahodu vidimo vrhove okrog Viša, na jugu sosednji Rombon in na vzhodu Loško steno. V dolini pa se s pogledom vedno znova vračamo k modrikasto zeleni gladini Rabeljskega jezera.



Jerebica (2126 m)

Izhodišče: Možnica.

Dostop: Iz Bovca nadaljujemo vožnjo proti Predelu. Dobre tri kilometre za trdnjavo Kluže je za mostom čez Koritnico na levi odcep gozdne ceste v Možnico, ob katerem pustimo avto.

Višinska razlika: 1530 m.

Dolžina vzpona: 5 ur.

Kratek opis poti: Prvo uro hodimo po dolini Možnice, iz katere se prek skal, gozda, travnikov in melišč vzpnemo na Jezersko sedlo (1720 m). Z njega nadaljujemo navkreber čez pobočja Gorenjega Krivega roba, nato se spustimo na sedlo, s katerega hitro dosežemo razgleden vrh. Izlet je zelo dolg in naporen, zato je primeren le za dobro pripravljene planince z dovolj izkušnjami. Pot je označena kot zahtevna, saj je v njenem spodnjem delu nekaj jeklenic, med Jezerskim sedlom in vrhom pa nekaj ožjih mest. Vzpon moramo začeti zgodaj, da se izognemo pripeki. V nahrbtniku naj bo dovolj pijače.

Zemljevid: Julijske Alpe (zahodni del), 1 : 50.000.