Reka Idrijca je od izvira pri Vojskem do izliva pri Mostu na Soči stisnjena med strma gorska pobočja. Pri Spodnji Idriji se nad njo dvigata kar dva tisočaka: na vzhodu 1008 metrov visoka Sivka in na zahodu sto metrov višji Jelenk, ki proti njej kaže skalnate zobe. Kdor se jih ne boji, se lahko na Jelenk vzpne po zelo zahtevni zavarovani poti. Za brezskrbnejšo hojo in varnejšo vrnitev v dolino pa je na voljo tudi zložna planinska steza.

Spodnja Idrija leži približno tri kilometre severno od Idrije, ob sotočju Kanomljice in Idrijce. Je starejša od bolj znane rudarske sosede, saj je bila župnijska cerkev Marije Na skalci prvič omenjena že ob koncu 12. stoletja. Njeno notranjščino je poslikal zemljemerec Jožef Mrak (1709–1786), ki je bolj znan kot graditelj klavž na Idrijci in Belci. Te mogočne vodne pregrade imenujejo tudi »slovenske piramide« in so zaščitene kot vrhunski spomenik naše tehnične kulture. Danes ima Spodnja Idrija malo manj kot 1500 prebivalcev. Njeno podobo zaznamujejo stanovanjski bloki in tovarniške hale.

Na parkirišču Hidrie Rotoma­tike nas planinski kažipot usmeri čez most. Na drugi strani Kanom­ljice nadaljujemo naravnost med tovarniškimi halami in potem po cesti navkreber. Pred ovinkom zavijemo čez nagnjen travnik v gozd in se vzpnemo do samotne domačije. Na Jelenku je takih domačij veliko: nekatere so še žive, okrog drugih zavija veter, ki rahlja strehe in češe nepokošeno travo.

Više se pot razcepi. Lažja pot krene proti kmetiji Grapar. Preden prispemo do njenih travnikov, zavijemo navkreber na neoznačeno stezo, ki vijuga med drevjem. Kmalu nas pripelje na plano do lesenega kažipota, od katerega nadaljujemo v gozd mimo izvira in čez makadamsko cesto do naslednje samotne domačije.

Težja pot pa krene desno za rob, ki štrli visoko nad dolino. Med delno polomljenim drevjem in travo se pokažejo skale, ki jih obdajajo listi jegliča. Na Jelenku rasteta avrikelj in kranjski jeglič (oba sta zavarovana že od leta 1922), še bolj znamenit pa je križanec med njima – idrijski jeglič. Leta 1838 ga je prišel sem občudovat celo saški kralj Friderik Avgust II.

Pot postaja čedalje zahtevnejša, zato prsti močneje stiskajo plastificirano jeklenico. Pod viso­ko pečino je skrinjica z vpisno knjigo in žigom. Ko se vpišemo vanjo, splezamo skozi navpičen žleb. Malo višje nas čaka še en zahtevnejši prehod, potem se odmaknemo od prepadnih skal in vzpnemo na razgleden rob z leseno klopjo. Ko se naužijemo lepega razgleda na Spodnjo Idrijo, nadaljujemo po skalnatem grebenu in gozdnatem pobočju do samotne kmetije. Oznake nas usmerijo med hišo in gospodarskim poslopjem po zgornji poti med drevje. Čez nekaj minut prispemo do naslednje domačije, kjer se nam pod košato lipo pridruži lažja pot.

Po idiličnem kolovozu gremo navkreber do bližnje hiše, za njo pa takoj desno v gozd. Čez dobrih deset minut se izvijemo iz objema drevja. Na desni je še ena samotna domačija, naravnost pred nami pa neizrazit vrh z betonskim stebrom, leseno klopjo, žigom in skrinjico z vpisno knjigo, v katero se je letos do sredine septembra vpisalo približno 550 planincev. Širša okolica vrha je poraščena z drevjem, zato je razgled z njega okrnjen. Kdor želi videti več, ga kažipot vabi do razgledne točke na Masorskih robovih. n

Jelenk (1108 m)

Izhodišče: Spodnja Idrija

Dostop: Primorsko avtocesto zapustimo pri Logatcu, skozi katerega nadaljujemo vožnjo do Idrije in Spodnje Idrije. Tam zavijemo na semaforiziranem križišču levo proti Kanomlji in potem takoj desno na tovarniško parkirišče.

Višinska razlika: 800 m.

Dolžina vzpona: po lažji poti 2 uri, po težji 2.30.

Kratek opis poti: Iz Spodnje Idrije se po gozdu vzpnemo do samotne domačije v Trepališah. Nad njo se pot razcepi: lažja gre naprej proti kmetiji Grapar, težja pa zavije desno za rob, kjer se zavihti čez skale (Kendove robe). Četrt ure pod vrhom se obe poti znova združita. Pot čez Kendove robe je zelo zahtevna: čeprav je dobro zavarovana s plastificirano jeklenico, ni za vsakogar. V mokrem jo odsvetujemo.

Zemljevid: Idrijsko in Cerkljansko, 1 : 50.000.