V tisti čas so me ponesle tudi podobe iz presunljivega dokumentarnega filma Sarajevo 1425 dni groze. Govori o srbskem obleganju Sarajeva skozi oči staršev, ki so izgubili svoje otroke. Ustvarila ga je novinarka, TV-voditeljica in urednica Jelena Aščić.

Val vojne na Balkanu, še zlasti v Bosni in Hercegovini, je v 90. letih krepko pljusknil tudi v Slovenijo. Med drugim z begunci. Zdaj pa se zdi, kot da smo nanjo malo pozabili, tudi na lansko 30. obletnico začetka obleganja Sarajeva. Sta se s snemalcem Gregorjem Naglavom zato lotila dokumentarca Sarajevo 1425 dni groze?

Tudi sama sem ugotovila, da smo kar malo pozabili, da so se take grozote dogajale tako blizu nas v precej bližnji preteklosti. Res upam, da se ne bodo tudi v prihodnosti. Kot berem, se namreč napetosti spet razraščajo. To je bil eden od razlogov, da sva se s snemalcem odpravila v Sarajevo. Povod je bil film slovenskega režiserja Mirana Zupaniča Safari Sarajevo (o turistih, ki so v obleganem mestu plačali, da so lahko streljali na ljudi, op. a.). Na premieri sem naredila odmeven prispevek za oddajo Tednik. Padla je ideja, da bi o tem naredila celo oddajo. Odziv sogovornikov je bil nad pričakovanji. Kar naenkrat jih je bilo 16! Vsi so bili odlični. Zelo težko sem, kot pravimo v TV- žargonu, »rezala« njihove izjave, saj so bile njihove zgodbe tako pretresljive.

Neštetokrat so mi povedali, kako so hvaležni, da se bosta ime in fotografija njihovega otroka pojavila na Televiziji Slovenija. Zato, da se ne pozabi, da je ta otrok obstajal.

Kako težko jim je bilo znova spregovoriti o tej travmatični temi?

Po eni strani je bilo to zdravljenje, lajšanje, blaženje ran. Po drugi pa govorjenje privabi nazaj bolečino. Pravijo, da je od smrti njihovih otrok minilo 30 let, čutijo pa, kot da bi se zgodilo včeraj. Tega ne pozabiš, ne preboliš. Še posebej pa jih boli dodatna krivica, namreč da krivci za smrt njihovih otrok niso bili kaznovani.

Čeprav se za nekatere ostrostrelce ve …

V prispevku nekdo pove, da vedo za tedanjega ostrostrelca, ki ima zdaj v sosednjem naselju lokal. Normalno živi naprej. Težko pa je vedeti, kdo osebno je ustrelil njihovega otroka. Na sodnih procesih v Haagu so se pojavila mnoga imena storilcev, ki so tudi zapisana v obtožnicah. Po besedah raziskovalne novinarke iz Bosne so se z nekaterimi tudi pogovarjali. Enega so odkrili celo v Sloveniji, kar jim je povedal sam. Nato se ni več javljal na telefon.

Mislim, da je bilo zanje to bolj zdravilno, kot da bi šlo za odpiranje starih ran.

Kaj starše ubitih po treh desetletjih najbolj boli?

Neštetokrat so mi povedali, kako so hvaležni, da se bosta ime in fotografija njihovega otroka pojavila na Televiziji Slovenija. Zato, da se ne pozabi, da je ta otrok obstajal. Pozabljanje in sprevračanje dejstev jih neizmerno boli. Mislim, da je bilo zanje to bolj zdravilno, kot da bi šlo za odpiranje starih ran. Seveda pa ne morem natančno vedeti, kaj čutijo. To vedo le sami. Po ogledu filma so bili izjemno zadovoljni in hvaležni.

Jelene Aščić se je snemanje dokumentarca dotaknilo tudi zaradi lastnih korenin. Njeni starši so Hrvati iz Bosne. FOTO: Siniša Kanižaj

Ste dobili odzive tudi z druge, srbske strani?

Dobila sem kar nekaj sovražnih sporočil, nobenega pa argumentiranega. Očitek je bil, da je dokumentarni film enostranski, da so v Bosni delale zločine vse tri strani (še hrvaška, op. a.). To vsekakor drži. Poudarjam: nisem delala dokumentarnega filma o Bosni, ampak o obleganju Sarajeva. Gre za stran tistih, ki so živeli v mestu in so bili vsak dan obstreljevani z granatami, ter stran tistih, ki so to počeli z okoliških hribov. Ogromno je bilo mrtvih in ranjenih. Ljudje so bili brez elektrike, vode, osnovnih potrebščin. To sem prikazala v filmu. Mislim, da me nihče ne more obtoževati pristranskosti, saj sem dala besedo tistim, ki so preživeli skoraj štiri leta obleganja mesta. Govorili so le o svojih izkušnjah. Nisem delala intervjujev s politiki, ni iskanja krivcev za vojno, spraševanja, kdo je delal večje zločine.

Mislim, da me nihče ne more obtoževati pristranskosti, saj sem dala besedo tistim, ki so preživeli skoraj štiri leta obleganja mesta. Govorili so le o svojih izkušnjah.

Je bilo čustveno naporno tudi za vas?

Že prispevek v Tedniku je bilo pretresljivo ustvarjati, saj sem snemala starša, ki jima je ostrostrelec ubil enoletno deklico. Tudi drugi starši so med intervjuji jokali, ker so se jim vrnili spomini. Vsakega sogovornika sem prosila, da na snemanje prinese fotografije ali spričevalo otroka, da gledalec tega otroka začuti. Če zaslišiš le ime, se ne poistovetiš tako. Zdaj pa smo vsi začutili, da so bile te družine povsem običajne. Otroci so hodili v šolo, na krožke, starši so se veselili njihovih petic in risbic. To niso bili ljudje na drugem koncu sveta. Ko so kazali fotografije in spričevala, so starši kar zaživeli. Razpoloženje se je seveda obrnilo, ko so začeli pripovedovati, kako je bilo tega nenadoma konec.

Prebrali ste del članka, ki je bil v celoti objavljen v reviji Praznična, poletje 2023. Revijo lahko prelistate TUKAJ. Sledite Praznični tudi na Facebooku in Instagramu.