Zavetnik: Peruja; Tarragone

Atributi: goreče srce, knjiga, pisalno pero in razpelo

O njeni družini viri molče. Iz njenega zunanjega življenja vemo le to, da so jo kot petletno - po vsej verjetnosti siroto - pripeljali v samostan Helfta na Saškem, kjer je živela štirideset let, do smrti okoli leta 1301/2. Bila je bistra in se je vzgajala v odlični opatijski šoli ter kmalu dobila tančico, simbol odpovedi svetu, in redovno obleko. V 26. letu je doživela v videnju »spreobrnjenje«, ki jo je napotilo, da se je odrekla svetnemu študiju, čeprav ga je opravljala z vso vnemo, in se brezpogojno izročila božji volji in ljubezni. Svetnica živo pripoveduje o tem dogodku.

Videla je pred seboj Kristusa in slišala njegov glas: »Ne boj se! Jaz te bom rešil in osvobodil. Doslej si z mojimi sovražniki jedla prah zemlje in iz njenega trnja izsesala nekaj kapljic medu. Pridi k meni - napojil te bom s potokom moje božje radosti.« Jedrt sklepa to poročilo z molitvijo: »Ti, moj Stvarnik in Odrešenik, si mojo uporno misel uklonil svojemu milemu jarmu. Od te ure dalje je bila moja duša vesela in mirna. Začela sem hiteti za vonjem tvojega mazila, in kmalu sem izvedela, da je jarem tvoje ljubezni, ki se mi je zdel prej tako neznosen, prijeten in lahek.«

Jedrt je v svojih spisih sama opisala prostor, v katerem je živela. Samostan so zgradili malo pred njenim prihodom v prijetni dolini blizu Eislebna (tu je bil dvesto let kasneje rojen Martin Luter). Obdajalo ga je obzidje, potoček je tekel med travniki, polji in sadovnjaki, okrog in okrog je bil gozd. Ko je Jedrt prišla v samostan, je v njem duhovno življenje cvetelo. Redovnice so živele po vodilu sv. Benedikta, prevzele pa so tudi nekatere posebnosti cistercijancev, ne da bi se temu redu priključile. Tedanje duhovno vodstvo se je odprlo tudi vplivom dominikanske in frančiškanske duhovnosti.
Pet knjig obsegajoče delo z naslovom Poslanec božje ljubezni vsebuje Jedrtina razodetja in premišljevanja.

Goduje 16. novembra.