Založba Kud Logos je izdala prevod knjige Jeana-Louisa Chretiena Notranji prostor. Prevedla jo je Vesna Velkovrh Bukilica, spremno besedo sta napisala Alen Širca in Robert Kralj.

Jean-Louis Chrétien (1952–2019) je bil francoski religiozni mislec, pesnik, filozof fenomenološke tradicije, eden izmed glavnih predstavnikov smeri francoske sodobne filozofije, ki jo je Dominique Janicaud poimenoval »teološki obrat francoske fenomenologije«. Gre za misleca, ki mu takšna oznaka ne bi ugajala, saj njegova življenjska miselna pot v marsičem presega takšne opredelitve. Največji del svoje kariere je preživel kot predavatelj na pariški Sorboni, kjer je bil do upokojitve leta 2017 profesor na katedri za zgodovino filozofije pozne antike in srednjega veka.

O knjigi Notranji prostor so se pogovarjali Alen Širca, Robert Kralj in Jernej Leva. VIR: facebook

Največjemu odprtju in najvišjemu srečanju naproti

Avtor v njej piše tudi, kako so človekov najbolj notranji svet opredelili teologi od sv. Avguština, Origena do srednjeveških mislecev, kot sta Hugo Svetoviktorski in Terezija Avilska, in kako moderni misleci, denimo Freud.

Avtor je zapisal tudi: »Jedro te paradigme je, da se s tem, ko se začasno ali trajno odtegnem druženju z drugimi ljudmi in, kolikor je le mogoče, tudi stiku s posvetnimi stvarmi, ko vstopim v notranji prostor in napredujem skozenj, nikakor ne zaprem v podzemlje, ki postaja čedalje tesnejše, temveč grem največjemu možnemu odprtju in najvišjemu možnemu srečanju naproti – to je osebni Božji navzočnosti naproti.«

Jernej Leva s knjigo Notranji prostor. VIR: X

Ivan Illich o ukinjanju avtonomije

Založba Kud Logos je izdala prevod dveh del Ivana Ilicha Razšolanje družbe in Medicinska Nemeza. Prevedla sta ju Helena Matko in Branko Gradišnik, spremno besedo je napisala Urša Zabukovec.

Ivan Illich (1926–2002) je bil katoliški duhovnik in eden pronicljivejših premišljevalcev sodobne zahodne družbe ter kritik razvejanega sistema njenih ustanov, v katerih je prepoznal »spervertiran podaljšek Cerkve in njenih prizadevanj, da bi institucionalizirala evangelij«. Ideja napredka, ki jo Zahod že vsaj od druge svetovne vojne vsiljuje preostalemu svetu in ki temelji na treh stebrih (izobraževanje, zdravstvo in prometne povezave), po Illichevem mnenju ne vodi k miru in dobrobiti, temveč k zatiranju lokalnih kultur, ukinjanju avtonomije, uvajanju sistemske revščine ter odvisnosti od nadnacionalnega kapitala.

Konformistično sprejemanje interesov nosilcev moči

Prvi zvezek izbranih del prinaša Illichova najbolj znana spisa Razšolanje družbe (1971) in Medicinska Nemeza (1975), v katerih je opisal kontraproduktivnost sodobnega modela obveznega sistemskega izobraževanja ter moderne medicine oziroma zdravstvene oskrbe. Moderno izobraževanje po Ilichu temelji na prikritem kurikulu, ki ne razvija posameznikovega intelektualnega in ustvarjalnega potenciala, ne uči za življenje, pač pa za konformistično sprejemanje interesov nosilcev moči, uslug zdravnikov, socialnih delavcev, odvetnikov itd.

Ivan Illich VIR: Wikimedia

Človek je življenje od rojstva do smrti prepustil ustanovam

V Medicinska Nemezi je opisal tri vrste iatrogeneze (klinično, družbeno in kulturno), ki so po njegovem neločljivi del samega zdravstvenega prizadevanja. Medicinska branža je z napovedjo vojne proti bolezni, bolečini, trpljenju in smrti izčrpala »človekovo voljo, da bi trpel svojo realnost«. Sodobni zahodni človek, ki je svoje življenje tako rekoč od rojstva do smrti prepustil ustanovam, s tem ni izgubil le avtonomije, ampak tudi »intenzivno živost«.

Danes so Illichevi kritični uvidi o šolstvu in medicini aktualni, alternative, o katerih je razmišljal, pa se v tej dobi sistemov lahko zdijo še bolj utopične kot pa pred petdesetimi leti.