December je tudi čas, ko se v večji meri medsebojno obdarujemo. A kaj je pravi smisel obdarovanja, kakšno darilo podariti bližnjemu ali nekomu, ki ima vsega dovolj? To je le nekaj iztočnic za pogovor z izrednim profesorjem dr. Sebastjanom Kristovičem, direktorjem Mednarodnega inštituta za psihoterapijo in uporabno psihologijo, Alma Mater Europaea – ECM.

V čem je primarni smisel obdarovanja?

Za trenutni čas, ki je v temelju zaznamovan z individualizmom in potrošništvom in ki je pravzaprav postal način in bistvo življenja, ste postavili zelo aktualno in resno vprašanje. Odgovor je preprost. Obdarovanje je izraz ljubezni. Je izraz ljubezni in ne kupovanje ljubezni ter pozornosti. Ko nekomu nekaj podarimo, mu sporočamo, da ga imamo radi, da ga cenimo, da ga želimo osrečiti, da nam je mar zanj, da nanj mislimo, da nam je pomemben, s tem mu izražamo pozornost ipd. Darilo je pravzaprav simbol ljubezni, kaže na ljubezen oziroma je izraz ljubezni, ni pa to ljubezen sama.

Podarjen čas je brezplačno darilo, ki je lahko veliko vredno. FOTO: Tatjana Splichal

V decembru velikokrat naletimo na krilatico, da nas obiščejo »trije dobri možje« in nekateri, predvsem najmlajši, prejmejo darila ob vseh treh priložnostih. Kakšno sporočilo s tem dajemo otroku? 

Če nekomu izročimo darilo, je samoumevno, da mu pogledamo v oči, mu damo roko in mu nekaj iskreno povemo ali zaželimo ali čestitamo ter nato izročimo darilo, primerno priložnosti. Kaj otroku povedati ob vseh treh priložnostih, v razmiku nekaj dni, in mu ob tem še gledati v oči, mi je neznanka. Če pa ima kakšen otrok v decembru še rojstni dan, kot denimo moj nečak, potem je situacija še bolj groteskna. Dedek mraz izvira iz komunistične Sovjetske zveze, ker je komunistična elita ljudem morala ponuditi vsaj nekaj namesto Božiča. Božiček pa je prav tako izum ameriškega kapitalizma v smislu marketinško-psihološke manipulacije potrošnikov.

Darilo je pravzaprav simbol ljubezni, kaže na ljubezen oziroma je izraz ljubezni, ni pa to ljubezen sama.

Zgleda, da smo kot družba res zabredli v eno čudno zmedenost in izpred oči izgubili, kaj je res bistveno in smiselno v življenju. Ko pa izgubimo smisel, začnemo to praznino napolnjevati z nadomestki materialne narave. Otroke na ta način sistemsko vzgajamo v potrošnike in jim sporočamo, da so materialne reči ključnega pomena za srečno življenje. Poleg tega pa še, da kdor kaj da, ta velja - več kot da, več velja. To pa ni ravno dobra popotnica za življenje. Starši se velikokrat pritožujejo, kako njihovi otroci ne cenijo vsega tega, kar jim kupijo, nudijo in dajejo. Ob vsej tej poplavi daril je seveda nemogoče razviti občutek vrednosti in hvaležnosti, ki je v življenju izrednega pomena. Ko so zmedeni starši, postanejo zmedeni tudi otroci. Edini »dobri mož« v tem času je sveti Miklavž, ki ima svoj smisel in namen.

Kaj naj imamo v ospredju, ko razmišljamo o darilih za otroke? Najbrž velikost in cena ne bi smeli biti edini merili pri nakupu? 

Ne, sploh ne bi smeli biti merili. Staršem večkrat svetujem, da postavijo zgornjo mejo (babicam, dedkom, stricem, tetam …), za koliko denarja lahko kupijo darilo njihovemu otroku za svetega Miklavža. Če je postavljena racionalna meja, so darila tudi v nekih razumnih okvirjih in otrok se bo bolj veselil teh daril in bo zanje tudi bolj hvaležen. Včasih so kupovali pomaranče in čokolado.

Otroke na ta način sistemsko vzgajamo v potrošnike in jim sporočamo, da so materialne reči ključnega pomena za srečno življenje.

Ali je dobro, da so obdarovani vsi člani družine in ne le otroci? 

Vsekakor. Darila seveda niso samo materialne narave ali tista, ki se jih kupi z denarjem. To je lahko prijetno skupno doživetje, to je lahko prisrčna otroška deklamacija, ročno narejena otroška voščilnica ali risbica. Mož in žena lahko drug drugemu pripravita kakšno presenečenje ali nekaj naredita drug za drugega … Ustvarjalnost in domišljija nimata meja. Sicer pa vemo – najdragocenejša darila so vedno zastonj.

Sebastjan Kristovič: »Božič se zgodi v najgloblji intimi vsakega posameznika ali pa se sploh ne zgodi.« FOTO: osebni arhiv

Ali smo kot družba po vašem mnenju pregloboko zabredli v potrošniško mrzlico »veselega decembra«?

Žal moram odgovoriti pritrdilno. Še več, vprašanje je, ali sploh še znamo praznovati in se pristno veseliti, ne veseljačiti. Če bi praznikom odvzeli mrzlično nakupovanje, jedačo in pijačo, je vprašanje, kaj bi sploh ostalo. Zdi se, da se je skorajda vsa duhovna vsebina, ta nevidna resničnost, skrivnost skrivnosti tega čudovitega obdobja pričakovanja, zreducirala in zbanalizirala na imanentno materialno raven. Adventni čas je namreč čas pričakovanja. Pričakovanje pa je v razpoloženju in odprtosti duha. Božič se zgodi v najgloblji intimi vsakega posameznika ali pa se sploh ne zgodi. Zato je tako pomembno v kakšnem razpoloženju in duhovnem stanju pričakujemo.

Kaj je za vas primer dobrega darila? 

Nekaj, v čemer se odseva ljubezen do obdarovanca.