»Kaj naj povem? Res lahko tudi mi sodelujemo? O čem bomo razpravljali? Mi, verniki, naj bi sodelovali v procesu sinode? Ta pot je zgrešena, saj mi nismo za to, da bi dajali pobude, za to ste vi, župniki in vodstvo Cerkve.«

To je le nekaj odmevov ljudi – vernikov, ki so blizu ali bolj oddaljeni od Cerkve. Vsekakor njihovi odgovori kažejo na to, da pri nas občestvena inkluzivnost pri pomembnih vprašanjih cerkvenega življenja ni na enaki stopnji, kot je recimo v Katoliški cerkvi v Nemčiji, kjer so laiki ponekod voditelji in včasih edini glasnogovorniki. In zato je sinodalna pot prilagojena vsakemu narodu, državi, celini, ni in ne sme biti uniformirana, pač pa se prav v njeni različnosti zrcali vesoljna Cerkev. To ne pomeni, da mora pri nas vse ostati tako, kot je. Nikakor. Spremembe so potrebne, pa še kako! Papež Frančišek je že večkrat dejal, da stavka »vedno smo tako delali« ne sliši rad. »Ja, smo tako delali, zdaj pa je treba delati drugače.« Pri tem opozarja, da pa vsega...