To je le nekaj odmevov ljudi – vernikov, ki so blizu ali bolj oddaljeni od Cerkve. Vsekakor njihovi odgovori kažejo na to, da pri nas občestvena inkluzivnost pri pomembnih vprašanjih cerkvenega življenja ni na enaki stopnji, kot je recimo v Katoliški cerkvi v Nemčiji, kjer so laiki ponekod voditelji in včasih edini glasnogovorniki. 

In zato je sinodalna pot prilagojena vsakemu narodu, državi, celini, ni in ne sme biti uniformirana, pač pa se prav v njeni različnosti zrcali vesoljna Cerkev. To ne pomeni, da mora pri nas vse ostati tako, kot je. Nikakor. Spremembe so potrebne, pa še kako! 

Papež Frančišek je že večkrat dejal, da stavka »vedno smo tako delali« ne sliši rad. »Ja, smo tako delali, zdaj pa je treba delati drugače.« Pri tem opozarja, da pa vsega dobrega iz preteklosti ne smemo pohoditi. 

Večje vključevanje laikov v cerkvene strukture pri nas je dolgoletno prizadevanje tako cerkvenega vodstva kot laikov samih in tega smo lahko samo veseli.

Spremembe so potrebne, pa še kako!

Duhovniki (in seveda škofje) smo skupaj z verniki in celotno družbo, ki ji pripadamo, torej na poti razločevanja in poslušanja. Prav slednje, poslušanje, je prvi korak, za kar je treba brez predsodkov odpreti um in srce, kot pravi pripravljalni dokument Za sinodalno Cerkev. 

To fazo smo na župnijski ravni verjetno že dali skozi ali jo v sinodalnem duhu še živimo. Nagibamo se k njenemu nadaljevanju, ki je v tem, da spregovorimo. 

V prej omenjenem dokumentu je zapisano: »Vsi so povabljeni k pogumnemu in neustrašnemu govoru (gr. parresia), torej z vključevanjem svobode, resnice in ljubezni.« 

Govoriti je treba odkrito, brez predsodkov in bojazni do povračilnih ukrepov. Šele ko je človek svoboden, ko nad seboj ne čuti nobenega človeškega cenzorja, bo spregovoril in povedal to, kar misli.

Govoriti je treba odkrito, brez predsodkov in bojazni do povračilnih ukrepov.

V naši župniji smo ljudem, ki bodo sodelovali v sinodalnih pogovorih, v največji meri omogočili, da o Cerkvi spregovorijo svobodno. Odločili smo se, da bodo ti pogovori potekali brez navzočnosti voditelja župnije. 

Resnično si želimo, da se zgodi proces spreobrnjenja, da bi laiki, ki bodo v prihodnje prevzemali vedno več odgovornosti v župnijah in drugih cerkvenih strukturah, skupaj s svojimi duhovniki pokazali smer, kamor bomo hodili skupaj. 

Cilj te skupne poti bo zagotovo Jezus Kristus, a smeri bodo različne. In hvala Bogu, da ne bodo enake, enolične, enosmerne. 

Velik korak nazaj bi bil, če bi neki škof za svojo škofijo želel smer, ki si jo je sam zamislil, ne da bi pustil svobodo mišljenja in govorjenja. Če bi verni laiki in duhovniki ne čutili svobode, da bi v resnici in ljubezni povedali, kako vidijo prihodnost Cerkve in svoje župnije ter škofije, potem bi to bilo znamenje, da so tam na široko odprta vrata klerikalizmu. Tega pa nočemo.

Kaj imamo povedati mladi, člani molitvenih skupin, župnijskih pastoralnih in gospodarskih svetov, Karitas, skavti, številni prostovoljci, duhovniki in končno tudi oddaljeni? Mislim, da veliko. 

Cilj te skupne poti bo zagotovo Jezus Kristus.

Vsi ti in še mnogi drugi že živimo sinodalnost, ta posebni slog, ki je, kot pravi priročnik, ki spremlja Pripravljalni dokument sinode, značilen za življenje in poslanstvo Cerkve, saj izraža njeno naravo Božjega ljudstva, ki hodi skupaj in se zbira v občestvu na povabilo Gospoda Jezusa v moči Svetega Duha, da bi oznanjalo evangelij.

Vsi imamo priložnost, da papež sliši naš glas, ne le glas nekaterih posameznikov, in da v poštenosti, svobodi in odprtosti Duhu začrtamo smer skupnega življenja naše Cerkve.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (8/2022).